UPRS sodba IV U 167/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tujki A.A. določil 20 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki začne teči z dnem dokončnosti te odločbe (prvi odstavek izreka); določil, da mora tujka do odhoda iz Republike Slovenije bivati na naslovu … (drugi odstavek izreka izpodbijane odločbe) in odločil, da v postopku izdaje odločbe posebni stroški niso nastali.

2Policijska postaja za izravnalne ukrepe Celje (v nadaljevanju PPIU Celje) je postopek zoper tujko uvedla po uradni dolžnosti, na podlagi 64. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V postopku nadzora, dne 28. 7. 2015, je ugotovila, da je tujka v RS vstopila 23. 7. 2015 in da je 24. 7. 2015 na PP Celje, skupaj z lastnikom lokala, opravila prijavo prebivališča na naslovu ... V RS je vstopila na podlagi veljavne potne listine, evidence pa izkazujejo, da ne poseduje nikakršnega dovoljenja za prebivanje v RS. Ob priliki kontrole je predložila policistom pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delodajalcem B. d.o.o., za določen čas, sklenjeno z dnem 24. 7. 2015. Tujki je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Na podlagi navedenih dejstev je prvostopenjski organ ugotovil (60. člen ZTuj-2), da tujka v RS prebiva v nasprotju s 3. alineo prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ker za bivanje in delo v RS ni imela dovoljenja za prebivanje z namenom zaposlitve in dela. Ker je kršila navedeno določbo, ji je bil v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 izdan plačilni nalog, ter v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZTuj-2 določen rok za zapustitev države.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tujke, kot neutemeljeno zavrnil.

4Tožnica v tožbi odločitvi obeh organov ugovarja. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da v RS ni prebivala v nasprotju z vstopnim naslovom in da v RS ni prišla z namenom zaposlitve ali dela, niti v času nadzora v lokalu ni delala. Prav tako je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na njej neznan dokaz, o katerem ji ni bila dana možnost izjave, izjavo natakarja v lokalu. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati, da je pojasnila razlog, zakaj se je nahajala v gostinskem lokalu in da v RS ni prebivala z namenom zaposlitve ali dela, ampak z namenom ogleda lokala in seznanitvijo s pogoji dela, v zvezi z lažjo odločitvijo glede eventualne zaposlitve. Navaja tudi, da z družbo B. d.o.o. ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, imela je le vzorčni primer, če bi delo sprejela. Zaradi napačnih ugotovitev je bil napačno uporabljen tudi predpis. Tožeča stranka pojasnjuje, da je državljanka Republike Moldavije in da za vstop v RS do 90 dni ne potrebuje vizuma. Glede na to, bi lahko v Sloveniji prebivala do vključno 23. 10. 2015 in je zato odločitev, ki sta jo sprejela upravna organa, arbitrarna in v nasprotju z načelom zakonitosti. Iz navedenega razloga sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je izčrpno pojasnila razloge za odločitev in sodišču predlagala, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Sloveniji so določeni v ZTuj-2. Za vstop v Slovenijo mora imeti tujec veljavno potno listino, poleg nje pa tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdal pristojni slovenski organ ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, če ni z zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno (7. in 8. člen ZTuj-2). Tujec lahko vstopi v Slovenijo in biva v njej toliko časa, kolikor mu je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade Republike Slovenije, zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 14. člena ZTuj-2). Tujec, ki na podlagi pravnega reda Evropske unije ali mednarodne pogodbe ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju, šteto od dneva prvega vstopa, z enakimi nameni, kot so dovoljeni tujcem, ki morajo imeti vizum za kratkoročno bivanje (drugi odstavek 14. člena ZTuj-2). V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena lahko tujec, ki lahko 90 dni v obdobju 180 dni brez vizuma biva in se giblje na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, v Republiko Slovenijo vstopi in v njej ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja v vseh državah pogodbenicah ne preseže 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju na ozemlju držav članic, šteto od dneva prvega vstopa v eno do držav pogodbenic.

8ZTuj-2 torej izhaja iz predpostavke, da lahko tujci v Sloveniji prebivajo le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Kdaj se šteje, da tujec nezakonito prebiva v Sloveniji, je taksativno določeno v prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. Tako v Sloveniji nezakonito prebiva tujec, ki je nedovoljeno vstopil (1. alinea), ki nima vizuma, ali mu je vizum prenehal veljati ali če prebiva v Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji (2. alinea), ali če nima dovoljenja za prebivanje ali mu je dovoljenje prenehalo veljati (3. alinea).

9Odločba o vrnitvi je upravna odločba, ki jo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZTuj-2 tujcu izda policija po končanem postopku o prekršku zaradi kršitve po prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. S to odločbo policija ugotovi, da je tujčevo prebivanje v državi nezakonito ter tujcu naloži obveznost in (praviloma) rok za prostovoljno vrnitev oz. zapustitev države, ki ne sme biti krajši od 7 in ne daljši od 30 dni. Za čas, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, mu policija lahko določi kraj bivanja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 67. člena ZTuj-2).

10Upoštevaje navedeno materialnopravno podlago je pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v RS. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Med strankama upravnega spora namreč ni sporno, da je tujka v državo vstopila dne 23. 7. 2015 in da je prijavo prebivališče v RS opravila na PP Celje 24. 7. 2015. V zadevi prav tako ni sporno, da bi lahko tožnica, državljanka Republike Moldavije, v RS prebivala 90 dni, sporno pa je, ali ob priliki nadzora nad zakonitostjo prebivanja v RS dne 28. 7. 2015 predložena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o., vpliva na zakonitost tožničinega bivanja v RS, bivanja v nasprotju z vstopnim naslovom.

11Sodišče tožnici pojasnjuje, da je odločitev prvostopenjskega organa, da v RS biva v nasprotju z vstopnim naslovom utemeljena. Temelji na ugotovitvi, da je tožnica v RS vstopila 23. 7. 2015 in da ne iz uradnih evidenc, niti tega ne zatrjuje tožnica, ne izhaja, da bi v RS imela dovoljenje za prebivanje (IV. poglavje ZTuj-2). Ob takšni ugotovitvi (vstop v državo kot turist) in ugotovitvi, da je tožnica ob priliki nadzora nad zakonitostjo prebivanja tujcev, organom nadzora na vpogled predložila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, podpisano (sklenjeno) 24. 7. 2015, tudi sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek spornega ukrepa, ker predložena pogodba o zaposlitvi, ne glede na to, da ni imela vpisanega datuma nastopa dela (tretji odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih), dokazuje sklenitev delovnega razmerja in seveda posledično ugotovitev, da je tožnica v RS biva v nasprotju z vstopnim naslovom.

12Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor kršitev pravil postopka. Tožnica bila 29. 7. 2015, na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), seznanjena z dejstvi in okoliščinami relevantnimi za izdajo odločbe, tudi izjavo natakarja, ki je izjavil, da so v lokalu v času nadzora delo opravljale tri delavke (tudi tožnica). Prav tako iz zapisnika izhaja, da je bila stranka o vsebini zapisnika seznanjena v romunskem jeziku in da nanj ni imela pripomb.

13Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

14Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrniti.