VSK sklep CDn 183/2015

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj T. d.o.o. je na podlagi pogodbe o ustanovitvi neprave stvarne služnosti z dne 6.8.2007 predlagal vpis stvarne služnostne pravice izgradnje in vzdrževanja optičnega kabla za ves časa njegovega delovanja na delu, ki je označen na kopiji skice, pri v uvodu navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je predlogu v pretežnem delu ugodila, zavrnila ga je le glede parcele 1 k.o. B..

Zoper sklep o dovolitvi vpisa je ugovarjala nasprotna udeleženka M.. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovoru delno ugodilo (in zavrnilo vpis pri določenih nepremičninah, ki niso navedene v zemljiškoknjižnem dovolilu), v preostalem delu, ki je predmet pritožbenega preizkusa, pa je ugovor zavrnilo (to je razvidno iz točke 1 izreka, ko je odločilo enako kot zemljiškoknjižna sodniška pomočnica).

Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka in ga izpodbija glede odločitve o zavrnitvi ugovora. Obrazložitev sklepa,s katero je bil zavrnjen njegov ugovor, ki se nanaša na časovno omejitev pravice, označuje za pravno nevzdržno. Že v ugovoru je citiral stališče pravne teorije, da nosilec interesa gradnje javne infrastrukture (T. d.o.o.) in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti. Ravno z zemljiškoknjižnim dovolilom v 5. členu Pogodbe bi lahko stranke na nedovoljen način obšle kogentne zakonske določbe iz drugega odstavka 227. člena v zvezi z 226. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in tako na nedopusten način sklenile pogodbo, ki bi imela enake učinke kot pogodba o ustanovitvi prave stvarne služnosti, čeprav takšne pogodbe ne moreta skleniti. Takšna pogodba v skladu z določilom drugega odstavka 50. člena OZ nima pravnega učinka. Podrejeno še navaja, da je pogodbena določba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična. Sodišče bi moralo paziti na ničnost zemljiškoknjižnega dovolila v 5. členu pogodbe po uradni dolžnosti, ne pa prepustiti proste roke strankam. Zemljiškoknjižno sodišče resda odloča o vpisih v mejah zahtevkov za vpis, vendar mora pri tem paziti tudi, da zahtevki niso v nasprotju z ustreznimi kogentnimi pravili. V zvezi z nepremičninami, ki jih zemljiškoknjižno dovolilo ne vsebuje, sodišče ne more samo odločati o tem, po katerih novo nastalih nepremičninah, nastalih s parcelacijo, ne poteka služnost. To bi morale stranke dogovoriti z ustreznim dodatkom (aneksom) k pogodbi, ki bi vseboval ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Ker sodišče odloča v mejah zahtevkov, kot je prvostopenjsko sodišče obrazložilo samo, to pomeni, da sodišče ne bi smelo samo ugotavljati dejanskega stanja, pač pa bi moralo predlog za vpis, saj v tem delu zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je predlagal vpis neprave stvarne služnosti izgradnje in vzdrževanja optičnega kabla za ves čas njegovega delovanja, tako kot sta se pogodbeni stranki (pravni prednik predlagatelja in nasprotna udeleženka) dogovorili v pogodbi, ki je podlaga za vpis. Prvostopenjsko sodišče je dovolilo vpis. Nasprotna udeleženka se s takim vpisom ni strinjala in je že v ugovoru zatrjevala da se neprava stvarna služnost, dogovorjena v korist pravne osebe, glede na drugi odstavek 227. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v zvezi z 226. členom SPZ lahko dogovori za največ 30 let. Trdila je, da je zemljiškoknjižno dovolilo, ki ne vsebuje obdobja trajanja te pravice, nično in ne more biti veljavna podlaga za vpis, podrejeno, da je potrebno v zemljiški knjigi ustrezno označiti trajanje takšne časovno omejene pravice in jo ob pravilni uporabi materialnega prava omejiti za obdobje 30 let najdalj do 12.7.2037.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno argumentacijo o ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila. Četudi bi bila pravica, ki se vpisuje v tem postopku po zakonu časovno omejena, predmetno zemljiškoknjižno dovolilo, ne bi bilo nično, potrebno pa bi bilo upoštevati zakon in vpisati podatek o dnevu prenehanja te pravice (21. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1).

Če bi bila neprava stvarna služnost, ustanovljena v korist pravne osebe, po zakonu vedno časovno omejena, bi imela pritožba, ki se je podrejeno zavzemala za to, da se vpiše čas trajanja te pravice, prav. Glede na splošna pravila SPZ (drugi odstavek 227. člena v zvezi z 226. členom SPZ) čas trajanja neprave stvarne služnosti, ki je ustanovljena v korist pravne osebe, ne more biti daljši od 30 let. Vendar ni vedno tako. To na primer za služnost v javno korist, povezano s funkcioniranjem objektov, potrebnih za prenos in distribucijo električne energije, za katero so relevantne določbe Energetskega zakona v povezavi z določbami Zakona o urejanju prostora (110. člen ZureP-1) ne velja, o čemer se je pritožbeno sodišče izreklo v sklepu Cdn 592/2013. Splošna pravila, ki jih vsebuje SPZ, se po mnenju pritožbenega sodišča uporabljajo le, če posebni predpis tega vprašanja ne ureja drugače. Predpisi, ki urejajo služnosti v javno korist, so to vprašanje uredili drugače. Stališče, da za služnosti v javno korist, katerih namen je trajno zagotavljanje javnih potreb, ta časovna omejitev ne velja(1), zagovarja tudi profesor dr. Renato Vrenčur.

Ker zakon dopušča ustanovitev nepravih stvarnih služnosti za nedoločen čas, so pritožbene trditve nasprotne udeleženke, ki je sodelovala pri sklenitvi pogodbe, se dogovorila za nepravo stvarno služnost brez časovne omejitve in izstavila zemljiškoknjižno dovolilo za vpis te služnosti, presplošne, neustrezno substancirane in neutemeljene. Na podlagi njenih ugovornih in pritožbenih navedb ni mogoče zaključiti, da gre v obravnavanem primeru za tako nepravo stvarno služnost, za katero velja časovna omejitev iz drugega odstavka 227. člena SPZ.

Neutemeljene so tudi ostale v pritožbi ponovljene ugovorne trditve (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na 1 glej članek dr. Renata Vrenčurja Stvarno in zemljiškoknjižno pravo v praksi slovenskih sodišč v reviji Odvetnik, 2015, št. 70 strani 3 pritožbe). Nanje je pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Razlogov sklepa, ki jih izpodbija brez ustreznih protiargumenov, pritožba ni izpodbila.

Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in drugim odstavkom 120. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1), jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

---

op. št. 1: glej članek dr. Renata Vrenčurja Stvarno in zemljiškoknjižno pravo v praksi slovenskih sodišč v reviji Odvetnik, 2015, št. 70.