VSRS sodba VIII Ips 245/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2014. Posledično je zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek. Presodilo je, da je izredna odpoved po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) utemeljena, saj je tožnica odšla iz kraja bivanja 14. 2. 2014 brez soglasja pristojnega zdravnika. O vsebini in spoštovanju navodil je med drugim zaslišalo tožničinega osebnega zdravnika in predstavnico ZZZS dr. A. A. Sodišče je ugotovilo, da tožnica sicer ni opravljala pridobitne dejavnosti v času bolniškega staleža, ko je 14. 2. 2014 urejala nohte oskrbovanki tožene stranke, je pa z istim dejanjem kršila konkurenčno prepoved.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče dejanske ugotovitve oprlo na zaslišanje dr. A. A., ki sploh ni imenovana zdravnica, zato o vsebini navodil ne more izpovedati. Osebne podatke o zdravljeni osebi lahko poda le imenovani zdravnik, ne morejo pa se podajati telefonsko preko tretjih oseb. Tožnici v postopku odpovedi niso bili predstavljeni zaznamki delavk tožene stranke, zato ji je bila onemogočena obramba. Gre za nasprotje v obrazložitvi, v kateri sodišče najprej ugotavlja, da pri urejanju nohtov 14. 2. 2014 ni šlo za pridobitno dejavnost, potem pa zaključi, da je to isto dejanje predstavljalo kršitev konkurenčne prepovedi. Ta se ji v izredni odpovedi sploh ni očitala kot odpovedni razlog. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, z njo je tudi kršena tožničina pravica do izjave v postopku. V spisu ni odločbe imenovanega zdravnika za sporno obdobje, zato ni jasno, kako je lahko sodišče ugotovilo kršitev navodil. Tožena stranka ni predlagala zaslišanja tožničinega osebnega ali imenovanega zdravnika, čeprav bi ga morala zaradi obrnjenega dokaznega bremena. Sodišče je napačno prevalilo trditveno in dokazno breme na tožnico. Če trditveno in dokazno breme ne bi bilo na toženi stranki, bi tožnica sama predlagala dokaze. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji) imajo v 233. členu povsem drugačno vsebino, kot jo navajata sodišči. Ni bilo ugotovljeno, da bi se tožnici zaradi kršitve poslabšalo zdravstveno stanje. Zakonita zastopnica ni znala pojasniti, zakaj je zapisnik z dne 11. 3. 2014 prejela šele 18. 3. 2014, čeprav ji je bil po elektronski pošti poslan takoj. Glede tega obstaja nasprotje med pričanjem zakonite zastopnice in zaposlene delavke B. B., sodišče pa ne obrazloži, zakaj ne šteje 11. 3. 2014 za trenutek seznanitve z odpovednim razlogom. Tožena stranka je zato zamudila rok za podajo odpovedi. Tožnica je bila diskriminirana kot članica sveta zavoda tožene stranke, o čemer bi moral biti zaslišana priča C. C. Tožena stranka je šele po prejemu tožbe pridobila soglasje sveta zavoda, kar pa je prepozno, zato je odpoved nezakonita. Naslov tožničinega stalnega bivališča je v D. in ne v E., zato se tožnica 14. 2. 2014 sploh ni gibala izven kraja bivanja, kar sodišči nista upoštevali. Sodišče je iz svoje obrazložitve izpustilo del zaslišanja osebnega zdravnika, ki je zanjo ugoden.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in glede pravno odločujočih dejstev ni protislovna. Vsebinska pravilnost razlogov pa je predmet revizijskega preizkusa v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

8Revizija se neutemeljeno sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih povezuje s kršitvijo pravice do izjave, kršitvijo načela neposrednosti in kršitvijo pravil o dokaznem bremenu. Revizija zmotno gradi svoja izvajanja na tezi, po kateri je celotno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranke kot delodajalca, medtem ko je bila revidentka zaradi takšne porazdelitve materialnega dokaznega bremena upravičeno pasivna. Poleg tega revizija zmotno gradi na tezi, kakšna konkretna bi morala biti dokazna sredstva, da bi jih lahko sodišče upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja.

9Tožena stranka je 17. 4. 2014 podala obrazloženo izredno odpoved, v kateri je revidentki očitala, da je 14. 2. 2014 odšla iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, da je kršila njegova navodila in opravljala pridobitno dejavnost ter obenem tudi kršila konkurenčno prepoved - vse v času bolniškega staleža. Revidentka je v tožbi med drugim predlagala zaslišanje osebnega zdravnika glede danih navodil. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo kot dokazno listino priložila odločbo ZZZS z dne 19. 3. 2014 (odločba, ki je veljala po datumu očitane kršitve), iz katere izhaja, da je bila revidentka od 20. 3. 2014 do 14. 4. 2014 začasno nezmožna za delo in da ji je dovoljeno gibanje v kraju prebivališča. V odgovoru na tožbo je predlagala zaslišanje dr. A. A., ki je bila na pristojni enoti ZZZS nadzorna zdravnica. A. A. je potrdila, da je revidentka kršila navodila iz predhodno izdanih odločb ZZZS (torej tudi iz odločbe, ki je veljala v času očitane kršitve 14. 2. 2014), saj so bila v njih ta identična navodilom iz odločbe z dne 19. 3. 2014. Osebni zdravnik revidentke je izpovedal, da ga revidentka ni vprašala, ali lahko zapusti kraj bivanja. Predvideval je, da avtomobila po prometni nesreči, zaradi katere je bila v bolniškem staležu, ne vozi, saj je imela vrtoglavice in dovoljenje za sprehode, zato je sklepal, da se teh navodil drži.

10Ker je bila podana izredna odpoved s strani delodajalca, je bilo sicer materialno dokazno breme res na njegovi strani (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Vendar pa materialno dokazno breme delavca ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva in ponudi dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (212. člen ZPP). V obravnavani zadevi revidentka ni konkretizirano nasprotovala navedbi tožene stranke, da je kršila zdravniško navodilo glede odhoda iz kraja bivanja. Tožena stranka je z zaslišanjem priče A. A. uspela dokazati, da je revidentka kršila navodilo o gibanju znotraj kraja bivanja, nasprotnega dokaza pa revidentka ni predlagala in temu konkretizirano ni nasprotovala z drugačnimi navedbami o neobstoju navodila o prepovedi zapuščanja kraja bivanja, niti ni predložila odločbe ZZZS, ki je veljala 14. 2. 2014. Zato ji ni bila kršena pravica do izjave in enakega obravnavanja.

11V skladu z 8. členom ZPP (dokazna ocena) sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. ZPP torej načeloma ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato so zmotna revizijska prizadevanja za togo razlago, po kateri bi sodišče lahko upoštevalo le določena zaslišanja, listin pa ne (oziroma obratno). Prosta ocena dokazov po 8. členu ZPP seveda ni absolutna, vendar v obravnavani zadevi glede na dokazne predloge strank, glede na ugotovitve sodišča in glede na revizijske navedbe ni podlage za zaključek o arbitrarnosti v dejanskih zaključkih sodišča in pri uporabi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP).

12Ker je revidentka zapustila kraj bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, je bil ugotovljen obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Revidentka je 14. 2. 2014 zapustila kraj bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, in je tedaj oskrbovanki tožene stranke na domu uredila nohte, kar sicer spada tudi v okvir storitev, ki jih nudi tožena stranka.

13Revizija ima prav, da gola ugotovitev o enkratnem dogodku striženja nohtov brez ugotovitve ostalih okoliščin ne zadostuje za ugotovitev kršitve konkurenčne prepovedi, kar bi bil lahko samostojen razlog za odpoved. Vendar pa za utemeljenost odpovedi v tej zadevi zadošča že dejstvo, da je revidentka odšla iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika.

14Določba drugega odstavka 233. člena Pravil med drugim določa, da mora zavarovanec v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, ki se zdravi doma v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Revidentka odobritve osebnega zdravnika za odhod izven kraja bivanja ni imela, tedaj veljavne odločbe ZZZS pa so ji dovoljevale le gibanje v kraju bivanja. Ker je imela 14. 2. 2014 začasno bivališče prijavljeno v E. in je tam tudi dejansko prebivala, je z vožnjo v kraj F. izpolnila dejanski stan očitane kršitve. Na drugačno presojo ne morejo imeti vpliv navedbe, da je želela obiskati otroke v D. in da je imela tam prijavljeno stalno bivališče.

15Revizija se neutemeljeno zavzema za tezo, da bi morala tožena stranka revidentki vse zbrane dokaze o obstoju kršitve predstaviti že ob zagovoru pred odpovedjo. ZDR-1 ne predvideva česa takega. Delavcu mora biti omogočen zagovor, na katerem predstavi svoje videnje očitanih kršitev in pojasni razloge za svoja ravnanja.

16Protispisna je revizijska trditev, da tožena stranka ni pridobila soglasja sveta tožene stranke pred odpovedjo, ki naj bi ga potrebovala po določbi prvega odstavka 112. člena ZDR-1. Tožena stranka je na seji sveta 14. 4. 2014 pridobila soglasje sveta (zapisnik sveta z dne 14. 4. 2014), čeprav to sploh ni bilo potrebno. Soglasje sveta delavcev je po prvem odstavku 112. člena ZDR-1 potrebno, če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi članu sveta, ki ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru ni šlo za tako situacijo.

17Protispisna je revizijska navedba, da je tožena stranka v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilu k podaji zagovora z dne 7. 4. 2014 navedla, da se je s kršitvami seznanila 11. 3. 2014. V navedeni listini je v prvem odstavku na drugi strani navedeno, da se je tožena stranka seznanila s kršitvami 2. 4. 2014, ko so delavke tožene stranke obiskale oskrbovanko v F. in o tem sestavile zapisnik ter obvestile direktorico tožene stranke. Revidentka sicer z navedbami o ugotovitvah tožene stranke glede obstoja odpovednega razloga izpodbija dejanske ugotovitve, kar je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.