UPRS sodba II U 46/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo, ki jo je izdal prvostopenjski organ po uradni dolžnosti v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2007, je bilo odločeno, da se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj št. DT 01-06501 z dne 26. 5. 2008 o odmeri dohodnine za leto 2007 odpravi in se nadomesti s to odločbo, da se zavezancu - tožeči stranki, za leto 2007 odmeri dohodnina v znesku 253.728,10 EUR, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupnem znesku 7.501,56 EUR, znaša 246.226,54 EUR, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožnik plačal znesek 1.277,33 EUR in da mora doplačati razliko v znesku 244.949,21 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, sicer po preteku tega roka tečejo zamudne obresti in se začne postopek davčne izvršbe, stroški v postopku niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe in se začasna odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj št. DT 4210-2140/2011-13(14-130a-00) z dne 25. 7. 2014 o odmeri dohodnine za leto 2007 razveljavi in se nadomesti s to odločbo.

2Tožniku, ki je rezident Republike Slovenije in je zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Republike Slovenije (5. člen Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2), je bil v zadevi odmere dohodnine za leto 2007 izdan informativni izračun dohodnine št. 01-06501 z dne 26. 5. 2008, ki mu je bil v skladu s 85. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vročen z navadno vročitvijo. Ker tožnik ugovora zoper informativni izračun ni vložil, je informativni izračun dohodnine na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZDavP-2, dne 1. 7. 2008 postal odločba o odmeri dohodnine. Tožniku je bila odmerjena dohodnina v znesku 8.778,89 EUR, doplačilo dohodnine je znašalo 1.277,33 EUR.

3Tožnik je dne 12. 1. 2011 vložil napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve (dohodek iz drugega pogodbenega razmerja) za rezidente na podlagi samoprijave. Navedel je, da je v letu 2007 prejel dohodek iz opravljanja storitev v skupnem znesku 30.000,00 EUR. Kot izplačevalca dohodka je navedel podjetje A. d.o.o. iz Varaždina na Hrvaškem. K napovedi je priložil "ugovor o zastupanju 1/2004 z dne 1. 3. 2004, aneks - I ugovora o zastupanju 1/2004 (datum sklenitve ni razviden) in ugovor o zastupanju 1/2005 z dne 1. 8. 2005", vsi sklenjeni med podjetjem A. d.o.o., ki ga zastopata direktorica B.B. in C.C. in zavezancem - tožnikom D.D. Prvostopenjski organ še ugotavlja, da je iz uradne evidence davčnega organa razvidno, da zavezanec v letu 2007 ni vložil napovedi v skladu z 288. členom ZDavP-2, torej napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve (dohodek iz drugega pogodbenega razmerja). Ker se dohodki iz zaposlitve (dohodki iz drugega pogodbenega razmerja) v skladu s 109. členom ZDoh-2 štejejo v davčno osnovo za odmero dohodnine, je prvostopenjski organ na podlagi podatkov navedenih v napovedi, uvedel obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2007 po uradni dolžnosti, tožniku pa ni odmeril akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve, ker mu je bila dohodnina za leto 2007 že odmerjena z dokončno odločbo pred vložitvijo samoprijave dne 12. 1. 2011.

4Prvostopenjski organ je na podlagi 89. člena ZDavP-2 potem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 2007 dokončna, izvedel za dejstvo, da je zavezanec v tem letu prejemal tudi obdavčljive dohodke, ki pri sami odmeri dohodnine niso bili upoštevani, saj davčni organ zanje ni vedel. Davčni organ je izvedel za nova dejstva dne 12. 1. 2011. Tožniku je bil v zadevi obnove postopka odmere dohodnine za leto 2007 dne 10. 2. 2011 izdan sklep o obnovi postopka. Prvostopenjski organ tudi ugotavlja, da rok 5 let od vročitve odločbe zavezancu za leto 2007, v smislu 89. člena ZDavP-2, še ni potekel. Uveden je bil poseben ugotovitveni postopek na podlagi 73. člena ZDavP-2 in pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009, v katerem je bil dne 12. 6. 2014 izdan zapisnik, ki je bil dne 13. 6. 2014 osebno vročen stečajnemu upravitelju.

5Dne 9. 7. 2014 je oddelek za fizične osebe na Davčnem uradu Ptuj prejel odstop podatkov v zvezi z obnovo postopka o odmeri dohodnine za leto 2007 od Sektorja za davčno inšpiciranje na Davčnem uradu Ptuj, iz katerega je razvidno, da je davčni organ na podlagi 6. člena Direktive 77/799/EEC od nemške davčne uprave prejel podatke o prometu na računu št. 459008, koda 71050000, odprtega pri banki X., katerega lastnik je tožnik. Iz izpiskov prometa na računu je razvidno, da je tožnik z računa pri podružnici banke X. v Nemčiji, št. 173708, koda 710 500 00 na osebni račun št. 459008, v letu 2007 prejemal določena nakazila in opravljal dvige gotovine v različnih zneskih in da je bila dvignjena gotovina opredeljena kot dohodek iz zaposlitve kot vir 1230 - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja ter da bo na podlagi podatkov v zapisniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora tožniku izdana odločba, v kateri bo znašal dodatni bruto znesek 633.819,08 EUR, akontacija dohodnine 142.609,29 EUR in da so pri izračunu akontacije dohodnine upoštevani normirani stroški v višini 10 % dohodka.

6O teh ugotovitvah je bil dne 21. 7. 2014 seznanjen stečajni upravitelj, dana pa mu je bila tudi možnost, da poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe o odmeri dohodnine za leto 2007 v obnovljenem postopku. Pripomb ni podal.

7Ker je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov iz zaposlitve fizičnih oseb pri tožniku za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009, dne 25. 7. 2014 še v teku, je davčni organ v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2007 odločil z začasno odločbo na podlagi podatkov znanih do dneva izdaje odločbe. Nadalje je bil prvostopenjski organ dne 29. 8. 2014 seznanjen, da je bila tožniku izdana ugotovitvena odločba dne 29. 8. 2014, iz katere je razvidno, da je bila pri tožniku ugotovljena nepravilnost, ker v skladu z 288. členom ZDavP-2 v letih 2006, 2007, 2008 in 2009 ni vložil davčnih napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve (dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - vir 1230). Zato je obveznost za dohodnino iz naslova dohodka iz drugega pogodbenega razmerja za leto 2007 za prejeti dohodek v znesku 633.819,08 EUR odmerjena v postopku obnove odmere dohodnine. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je pojasnjeno kako je bila tožniku odmerjena dohodnina.

8Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Tožniku pojasnjuje, da v zadevi ne gre za postopek odmere davka v posebnih primerih, ki so določeni v določbi IX poglavja ZDavP-2, po katerih lahko davčni organ predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo. Davčni organ namreč ni uvedel postopka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 (odmera davka v posebnih primerih). V konkretnem primeru so bili pri tožniku s posebno odločbo ugotovljeni dohodki iz drugega pogodbenega razmerja, ki predstavljajo dohodninski vir, ki ga tožnik pri odmeri dohodnine ni napovedal. Tožnik konkretnih ugovorov glede zneska prejete gotovine nima, zato je tožena stranka po uradni dolžnosti presodila pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke in njihovo obdavčitev, kar podrobno izhaja iz zapisnika sestavljenega v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazil, da je iz računa A. večkrat mesečno opravljal dvige gotovine, ki nekajkrat presegajo celotne prijavljene dohodke A. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je gotovino predal nazaj v A., pojasnila pa so bila protislovna in nelogična, med drugim je bilo ugotovljeno, da so bili blagajniški prejemki (uplatnice) na blagajni A. v Varaždinu sestavljeni naknadno, ne pa na dan, ki je naveden na posameznem blagajniškem prejemku. Tožnik je iz računa pravne osebe v letu 2007 dvignil znesek 422.402,00 EUR za katerega ni predložil verodostojnih dokumentov o porabi za namene poslovanja pravne osebe. Tožnik višine dvigov ne zanika, razvidni pa so tudi iz bančnih izpiskov, ki jih je davčni organ pridobil v postopku inšpekcijskega pregleda. V skladu z davčnimi predpisi se poslovni dogodki priznavajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje, verodostojna pa je tista listina, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna, tako da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka.

9Tožena stranka se v odgovoru na ugovor glede pridobivanja podatkov na bančnem računu, sklicuje na prvi odstavek 39. člena ZDavP-2. Po tej določbi so osebe iz 31. člena tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, zavezane davčnemu organu dati na razpolago vse podatke potrebne za pobiranje davkov ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. Ta določba se uporablja tudi za podatke, ki jih davčni organ pridobiva v skladu z veljavno mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, zakonom o obdavčenju ali tem zakonom. Drugo poglavje 4. dela ZDavP-2 (medsebojna pomoč pri izmenjavi podatkov in vročanje dokumentov med članicami EU za neposredne davke in davke na zavarovalne premije) ureja način in postopek izmenjave podatkov med pristojnimi organi držav članic EU zaradi odmere davkov v eni od držav članic EU ter medsebojno pomoč med državami članicami EU pri vročanju dokumentov povezanih za odmero davkov iz 244. člena ZDavP-2. V obravnavanem primeru je davčni organ od nemškega davčnega organa pridobil podatke o tožnikovih dohodkih, ki jih v zvezi s svojo temeljno nalogo (pobiranje davkov) lahko pridobiva.

10Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu po stečajnem upravitelju. Po mnenju tožnika je ustavno sporna ureditev instituta ocene davčne osnove za fizične osebe, ker je takšna ureditev pomanjkljiva, saj ne določa tako imenovane ničelne točke, torej časovne točke od katere naprej bi bilo mogoče preverjati izvor zavezančevega premoženja. Inštitut cenitve davčne osnove za fizične osebe v primerih neskladnosti njihovega premoženja z davčnimi napovedmi je bila uvedena šele s 1. 1. 2005, pred tem pa davčni organi niso imeli pooblastil za tovrstno preiskavo izvora zavezančevega premoženja. Ob tem tožnik opozarja, da Ustava Republike Slovenije izrecno varuje pridobljene pravice zoper zakonske posege z učinkom za nazaj (drugi odstavek 155. člena Ustave RS), varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za čas po uveljavitvi zakona (tako imenovana neprava retroaktivnost), pa je zagotovljeno v okviru načela zaupanja v pravo, ki je kot element pravne varnosti eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS. Tožnik tudi meni, da je v postopku prišlo do kršitve materialnega prava, saj je bila dolžnost davčnega organa, da se zateče k postopku cenitve davčne osnove takoj, ko je ugotovil, da obstaja dvom v resničnost ugotovitev, kar bi ga sicer zavezovalo k uporabi načela v dvomu v korist zavezanca. Načelo materialne resnice davčnemu organu nalaga, da pravno relevantna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstva. Uvedba postopka cenitve davčne osnove po prepričanju tožeče stranke ni v diskreciji davčnega organa, ki vodi postopek, kot si to napačno razlaga prvostopenjski organ, temveč je cenitev postopek h kateremu kliče uradna dolžnost kot sredstvo za vse primere, ko materialne resnice v konkretnem primeru ne gre pravilno ali popolno ugotoviti. Pooblastilo za odločanje pa je v določbi 68. člena ZDav-2 in naslednjih. Cenitev je zadnje (nujno) sredstvo za ugotovitev ali so podane podlage ali razlogi za obdavčitev oziroma nastanek davčne obveznosti. Sistematično se določbe o cenitvi davčne osnove uvrščajo med določbe, ki so v davčnem pravu namenjene ugotavljanju davčne obveznosti, poleg tega pa ne pomenijo splošnega pooblastila davčnim organom, da lahko namesto težjega in kompleksnejšega postopka ugotavljanja materialne resnice uporabijo (enostavnejši) postopek cenitve davčne osnove in na ta način rešujejo probleme na katere so naleteli tekom samega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Kolikor so izpolnjeni pogoji določeni v prvem odstavku 68. člena ZDavP-2 (torej pogoji oziroma kateri od pogojev), ki opravičujejo cenitev, je davčni organ obvezen (mora) pristopiti k cenitvi davčne osnove (prosti preudarek v takem primeru ni dovoljen oziroma je v nasprotju s samim namenom zakona).

11Nadalje tožnik zatrjuje, da je prvostopenjski organ do podatkov o prometu (prilivih in odlivih) na tožnikovem osebnem bančnem računu prišel na nezakonit in ustavno neskladen način. Nesporno so vsi podatki v prometu na bančnem računu posameznika njegovi osebni podatki, ki sodijo v ustavno pravno zavarovano sfero, njegove zasebnosti in varovanja osebnih podatkov (35. člen Ustave RS). Tudi Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) jasno opredeljuje dolžnost varovanja zaupnih podatkov (214. in 215. člen ZBan-1). Opozarja tudi na prvi odstavek 156. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki vsebuje pomen varovanja bančne tajnosti kot elementa posameznikove zasebnosti in za poseg vanjo predpisuje jasne kriterije. Zato se tudi ne more strinjati s prvostopenjskim organom, da je določba 39. člena ZDavP-2 lahko podlaga za poseg v tožnikove zaupne bančne podatke. Prvostopenjski organ v pozivu bankam (o čemer tožeča stranka sploh ni bila obveščena) ni z ničemer navedel kakšno ustavno dopusten cilj se dosega in zakaj je primeren ter nujen za dosego tega cilja. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/98, ki je razveljavilo odstavek 34. člena "starega" Zakona o davčnem postopku. Ker so bili torej podatki o prometu na bančnih računih tožeče stranke oziroma računih tujih pravnih subjektov pridobljeni na protiustaven in nezakonit način, je izpodbijana odločba nezakonita in protiustavna.

12Tožnik poudarja, da je tekom postopka davčnemu organu predložil vse listninske dokaze, prav tako je predložil dokazila o prenosu denarja v Slovenijo in prejem le tega. Posamezni dokazi v postopku niso rangirani po njihovi vrednosti in jih je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti. Z obrnjenim dokaznim bremenom davčni organ ni postavljen v privilegiran položaj, v katerem bi lahko najprej ocenjeval kateri izmed dokazov je sprejemljiv in kateri ne. Davčni organ bi moral po načelu materialne resnice izvesti tudi zaslišanje vpletenih oseb, če je bil še vedno v dvomu, čeprav ga zavezuje načelo in dubio pro reo. Tožnik predlaga tudi zaslišanje prič delovodij podjetja ter direktorice in ustanoviteljice podjetja A. d.o.o. ter ostalih zaposlenih, ki so ključni za razjasnitev nejasnih situacij ali razmerij.

13Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma, da sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v zvezi z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP toženi stranki naloži, da v roku 60 dni od vročitve te sodbe odloči o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Ptuj z dne 16. 9. 2014 št. DT 4210-2140/2011-30 (14-130a-00), v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri predlogih iz obrazložitev upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

15Tožba ni utemeljena.

16Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi strinja in jih, da ne bi prišlo do ponavljanja v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ne navaja. V zvezi z ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

17V obravnavnem primeru gre za odmero dohodnine tožniku v letu 2007 v obnovljenem postopku. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je bil drugi odstavek 89. člena ZDavP-2, ki pravi, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde oz. pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti.

18Prvostopenjski davčni organ je po tem, ko je izvedel za nova dejstva, to je po tem, ko je tožnik dne 12. 1. 2011 vložil napoved za odmero akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve (dohodek iz drugega pogodbenega razmerja), dne 10. 2. 2011 izdal sklep o obnovi postopka o odmeri dohodnine, med drugim za leto 2007, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Ptuj št. 01-06501 z dne 26. 5. 2008, in sicer v delu, ki se nanaša na novo ugotovljene vire dohodnine, dohodek iz zaposlitve. Sodišče zato že na tem mestu tožniku pojasnjuje, da je neutemeljen njegov ugovor, ki se nanaša na to, da bi moral davčni organ za izdajo izpodbijane odločbe uporabiti posebne določbe o odmeri davka tj. 68 do 69. člen ZDavP-2 in ugotoviti predmet obdavčitve s cenitvijo ter na tej podlagi odmeriti davek. Kot je pojasnila tudi tožena stranka v drugostopenjski odločb, gre v obravnavnem primeru za drugačno procesno situacijo, saj je prvostopenjski organ, po tem, ko je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po 89. členu ZDavP-2 uporabil izredno pravno sredstvo (obnovo davčnega postopka) kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, tj. za odmero dohodnine v obnovljenem postopku za leto 2007. Davčni organ se je za odmero davka s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotovitvi kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2. Ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa.

19Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ do podatkov o prometu (prilivih in odlivih) na tožnikovem osebnem bančnem računu prišel na nezakonit in ustavno neskladen način. Ustava RS zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic in varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice po ustaljeni ustavnosodni praksi dopustni, če imajo zakonsko podlago in so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. To pa je bilo v tem primeru podano.

20Ustavno sodišče RS se je v odločbi U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, v kateri je med drugim presojalo drugi odstavek 34. člena ZDavP že izreklo o vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za namen obdavčitve. V 34. členu ZDavP je bila določena obveznost določenih naslovnikov, da posredujejo podatke davčnemu organu za odmero dohodnine za preteklo leto. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da samo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj, da je poseg nujen, saj cilja (pravilno: pravočasno in racionalno ugotavljanje vseh elementov davčnih obveznosti) ni mogoče doseči z drugimi sredstvi in poseg ni prekomeren. Ustavno sodišče je razveljavilo določbo ZDavP, ki je ministra pooblaščala, da s podzakonskim aktom predpiše vsebino podatkov, ker zakon teh podatkov ni določil. Določbi 34. člena ZDavP in 39. člena ZDavP-2 sta različni. Prva je določala le avtomatično posredovanje oz. zbiranje podatkov, druga pa določa, da je avtomatično pridobivanje podatkov mogoče le v določenih primerih (če sta tak način dajanja podatkov in vrsta zahtevanih podatkov določena s tem zakonom oz. zakonom, ki ureja davčno upravo), sicer pa na pisno zahtevo ali na kraju samem. Iz navedenega izhaja, da je zakonodajalec upošteval stališča ustavnega sodišča in avtomatično pridobivanje podatkov predvidel le, če je tako določeno v zakonu in le za tam navedene podatke (glej sodbo VS RS opr. št. X Ips 336/2013). Zato je po presoji sodišča navedena določba 39. člena ZDavP-2 ustavno skladna. In kot pojasnjuje tožena stranka v drugostopenjski odločbi, slovenski pristojni organi na podlagi 244. člena ZDavP-2 sodelujejo s pristojnimi organi drugih držav članic EU v skladu z 243. členom za vse vrste davkov, ki jih določajo predpisi EU, ali predpisi držav članic EU.

21Neutemeljen je tudi nadaljnji tožnikov ugovor, da je tekom postopka davčnemu organu predložil vse listinske dokaze in dokazila o prenosu denarja v Slovenijo in prejetju le-tega. Iz podatkov upravnih spisov, zlasti iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru pridobivanja podatkov za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2010 ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 pri zavezancu z dne 12. 6. 2014, dopisa Davčnega urada Ptuj z dne 9. 7. 2014, ki vsebuje podatke za obnovo dohodnine ter zapisnika z dne 21. 7. 2014, ki je bil sestavljen v zadevi obnove postopka odmere dohodnine za leto 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009 za tožnika, je razvidno, da je tožnik imel možnost ves čas postopka v postopku sodelovati in da je tudi sodeloval, vendar na ključne ugotovitve davčnega organa ni dokazano odgovoril. Sodišče se tako strinja z zaključkom davčnih organov, da tožeča stranka ni dokazala vira sredstev, s katerimi je razpolagala oz. njegove sledljivosti. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče se pri tem v celoti strinja z oceno posameznih predloženih dokazov, pri čemer tožbene in pred tem pritožbene navedbe ne prepričajo o nasprotnem. O trditvah in dokazih, ki jih je v zvezi z izvorom premoženja navedla in predlagala tožeča stranka, se je izjavil davčni organ v izpodbijani odločbi in so po presoji sodišča pravilno ocenjeni. Tožnik ni z ničemer dokazal, da sredstva, s katerimi je razpolagal ne podležejo obdavčitvi v Sloveniji. Prav tako ni trdil, še manj dokazoval, da bi morala biti obdavčena od v katerikoli od drugih držav. Določba 77. člena ZDavP-2 izrecno določa, da dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju. Lahko predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi, če je glede na okoliščine primera tak dokaz ustrezen, primeren in bi lahko bil podlaga za odločanje. V obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, morebitna zaslišanja predlaganih prič v odsotnosti potrebnih verodostojnih listin, tega ne bi mogla nadomestiti.

22Glede na povedano sodišče ugotavlja da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da je tožena stranka o pritožbi odločila, zato je njen predlog, da naj sodišče toženi stranki naloži, da o pritožbi odloči v 60 dneh nerelevanten.

23Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.