VSRS Sodba I Ips 46603/2012-100

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200 EUR.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 10. oktobra 2014 je bil obsojeni Š. T. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Zasebno tožilko je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26. 5. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona niso podane. Meni pa tudi, da zahteva ne vsebuje konkretnih razlogov.

4O odgovoru državne tožilke se je obsojenec pisno izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Po oceni zagovornika zasebna tožba ni bila vložena pravočasno. Meni, da je bila zasebna tožba vložena po preteku trimesečnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, v katerem lahko zasebni tožilec vloži zasebno tožbo. Pooblaščenka zasebne tožilke je vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 sicer znotraj trimesečnega zakonskega roka. Kazensko ovadbo je vložila odvetnica kot strankina strokovna pomočnica. Ker je kazensko ovadbo vložila odvetnica, ni mogoče šteti, da je izpolnjena zakonska predpostavka - pravočasna vložitev zasebne tožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Pravočasnost vložitve zasebne tožbe zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, je potrebno razumeti restriktivno, če je zasebno tožbo vložil odvetnik. Slednje po oceni zagovornika izhaja tudi iz analognega primera, da če npr. zasebni tožilec (po odvetniku) vloži zasebno kazensko tožbo zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ in jo vloži na stvarno nepristojno sodišče, to je na okrajno namesto na okrožno sodišče ter jo nepristojno sodišče odstopi že po preteku zakonskega trimesečnega roka pristojnemu organu, se takšna vloga, zasebna tožba ne bo štela kot pravočasna (sklicuje se na komentar zakona o kazenskem postopku). Ker je sodišče obravnavalo zasebno tožbo zasebne tožilke, ki je bila vložena prepozno, je kršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Drugostopenjsko sodišče pa se do pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo ni opredelilo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Da je bila zasebna tožba vložena pravočasno je zagovorniku pojasnilo pritožbeno sodišče v 4. točki sodbe. Zagovornik zato neutemeljeno trdi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb (če se pritožbeno sodišče ne opredeli do pritožbenih navedb, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zatrjuje zagovornik, ampak krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti).

9Bistvena kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, je podana takrat, kadar sodišče obravnava zadevo na podlagi obtožbe, ki je ni vložil upravičen tožilec in na tej podlagi sprejme odločitev. V obravnavani zadevi je oškodovanka po svoji pooblaščenki vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Okrožni državni tožilec je skladno z določbo prvega odstavka 161. člena ZKP kazensko ovadbo zavrgel, ker je iz ovadbe izhajalo, da naznanjeno kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec mora, ko zavrže kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec ne preganja po uradni dolžnosti, ampak se preganja na zasebno tožbo, o zavrženju obvestiti oškodovanca (zasebnega tožilca). V zadnjem stavku prvega odstavka 161. člena ZKP je določeno, da državni tožilec o tem, da je zavrgel ovadbo in o razlogih obvesti v osmih dneh oškodovanca (60. člen), če je ovadbo podal državni organ, pa tudi njega. Po določbi drugega odstavka 60. člena ZKP ima oškodovanec, kamor sodi tudi zasebni tožilec, ki je z dejanjem oškodovan, pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v 8 dneh, odkar je sprejel sporočilo državnega tožilca o zavrženju kazenske ovadbe. Zasebna tožilka je v navedenem 8-dnevnem zakonskem roku vložila zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1.

10Kot je razumeti zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik ocenjuje, ker zasebna tožba ni bila vložena v trimesečnem roku od storitve kaznivega dejanja (21. 12. 2011), ampak šele potem, ko je državni tožilec kazensko ovadbo zavrgel (13. 9. 2012), da zasebna tožba ni vložena pravočasno. Dejstvo, da je kazensko ovadbo vložila pooblaščenka zasebne tožilke, to je odvetnica, ki je, kot pravilno navaja zagovornik, strokovni pomočnik stranki, na pravočasnost zasebne tožbe ne vpliva. Državni tožilec je tisti, ki presodi, ali gre za kaznivo dejanje, za katerega je pristojen in če ugotovi, da ne gre, ravna, kot je bilo že predstavljeno. Ne more biti od trenutka, ko je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, ker je ugotovil, da gre za kaznivo dejanje, ki se ne preganja po uradni dolžnosti, odvisno ali bo lahko zasebni tožilec vložil zasebno tožbo. Ni mogoče sprejeti zagovornikove interpretacije o restriktivni razlogi zakona v primeru, če procesno dejanje opravi odvetnik - pooblaščenec v imenu svoje stranke. Za presojo, ali je zasebna tožba vložena pravočasno, je pomembno, da je bila kazenska ovadba vložena v okviru trimesečnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP. Že višje sodišče pravilno poudarja, da se po določbi tretjega odstavka 53. člena ZKP v primeru, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Določba tretjega odstavka 53. člena ZKP je namenjena temu, da se omogoči pregon oškodovancu - zasebnemu tožilcu, ki je pravočasno izrazil svojo voljo za pregon obdolženca, s tem ko je vložil kazensko ovadbo. Ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se mora tako šteti, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v trimesečnem roku, določenem v prvem odstavku 52. člena ZKP (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 239/2005 z dne 10. 11. 2005 in I Ips 49974/2013 z dne 10. 9. 2015). Po navedenem bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zagovornik, ni podana.

11Zagovornik nadalje uveljavlja, da je bila obsojencu kršena pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, saj, kot je razumeti navedbe, sodišče ni ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP. Zagovornik svojih trditev ne pojasni. Citira le del odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 876/2007 z dne 25. 10. 2007 in iz Zakona o kazenskem postopku s komentarjem GV Založba, Ljubljana, 2004, del teksta na strani 950. S pavšalnimi navedbami zagovornik konkretno z dejstvi in okoliščinami ne utemeljuje zatrjevane kršitve. Čeprav zagovornik poudarja dele odločbe v drugi kazenski zadevi in navedbe v Komentarju Zakonu o kazenskem postopku, to ne pomeni konkretizacije razlogov, s katerimi mora vložnik zahteve utemeljiti zatrjevano kršitev. Ni dovolj, da se vložnik zahteve le sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Vložnik zahteve ima dolžnost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni in utemelji, kar je nujen pogoj za to, da bo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

12Neobrazložene so tudi navedbe zagovornika o kršitvi ustavnih jamstev iz 3. alineje 29. člena Ustave, ker prvostopno sodišče ni izvajalo dokazov v obdolženčevo korist, drugostopenjsko sodišče pa je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 240/2009 z dne 23. 9. 2010 in I Ips 387/2007 z dne 3. 7. 2008, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da ni sprejemljivo, da si sodišče ustvari sodbo samo na podlagi dokazov, ki obdolženca obremenjujejo, še preden sliši dokaze, ki bi ga utegnile razbremeniti in da sodišče ne sme zavrniti predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč. Citirana stališča je Vrhovno sodišče v konkretnih zadevah zavzelo v zvezi s konkretno uveljavljenimi kršitvami določb postopka, ki so bila substancirane oziroma obrazložene. S stališči iz ustavno-sodne prakse o tem, ali je zavrnitev dokaznega predloga utemeljena ali ne, zagovornik s konkretnimi navedbami kršitve, ki jo zatrjuje, ne utemelji, zato Vrhovno sodišče njegovih navedb o kršitvi pravice do obrambe ni moglo preizkusiti.

13Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen).

14Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKŠ. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifni številkah 711, 7113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer ugotovljenih v pravnomočni sodbi in trajanja ter zapletenosti postopka.