VSRS Sodba IV Ips 69/2015

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ, Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke je storilki prekrška, V. C., dne 4. 9. 2013 izdal plačilni nalog Pn 22441-210/2013-8, s katerim ji je izrekel globo v višini 250,00 EUR in 3 kazenske točke, zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP).

Okrajno sodišče v Ljutomeru je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog vložila kršiteljica ter ji naložilo plačilo 150,00 evrov sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi bistvene kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) in kršitve pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo Okrajnemu sodišču v Ljutomeru vrne v ponovno odločanje, saj se sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo do navedb kršiteljice, da očitanega prekrška ni storila in je bila v času storitve prekrška na sedežu podjetja T. d.o.o. v Trebnjem, kar izhaja tudi iz priložene izjave predstavnice tega podjetja in računa trgovine M. iz Mirne, kjer je tega dne ob 16. 34 uri opravila manjši nakup. Sodišče ni ocenilo verodostojnosti predložene pisne izjave in kljub temu, da je kršiteljica sodišču predložila vse potrebne podatke za zagotovitev njene navzočnosti predstavnice podjetja T. d.o.o. tudi ni zaslišalo, s čimer je kršilo tudi pravico kršiteljice

do obrambe po 29. členu Ustave RS.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo kršiteljici prekrškov, vendar se o njej ni izjavila.

B.

4V obravnavani zadevi je udeleženec v cestnem prometu dne 7. 6. 2013 ob 18.41 uri v naselju Drskovče, Občina Pivka, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 65 km/h, kar je za 15 km/h več od dovoljene hitrosti. Prekršek prekoračitve največje dovoljene hitrosti je bil ugotovljen s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti, ki vozila slikovno dokumentira. Kot izhaja iz plačilnega naloga je prekrškovni organ z vpogledom v evidenco ugotovil, da je lastnik vozila s katerim je bil storjen prekršek, pravna oseba V. d.o.o., zato jo je dne 20. 6. 2013 zaprosil za podatke o vozniku. Dne 4. 7. 2013 je odgovorna oseba pravne osebe V. d.o.o., V. C., prekrškovnemu organu posredovala odgovor, v katerem je navedla, da sama predmetnega vozila v času storitve prekrška ni vozila, saj je bila na sestanku v Trebnjem. Kot dokaz je predložila račun trgovine M. iz Mirne in podpisano izjavo N. K., direktorice pravne osebe T. d.o.o., iz katere izhaja, da je bila V. C. v času storitve prekrška na sedežu podjetja T. d.o.o. v Trebnjem, kjer se je od 17.00 do 19.00 ure podpisovala pogodba o medsebojnem sodelovanju. Kršiteljica je v odgovoru na poziv prekrškovnega organa navedla še, da je bilo vozilo na dan storitve prekrška parkirano na sedežu podjetja, možnost uporabe vozila je imelo najmanj pet polnoletnih oseb, kdo natančno je vozil pa kljub poizvedovanju ni mogla ugotoviti. Prekrškovni organ je pravni osebi dne 19. 7. 2015 posredoval še „Zahtevo za odpravo pomanjkljivosti v izjavi o vozniku vozila v času prekrška“, kateri je priložil fotografijo, posneto v času storitve prekrška z radarskim merilnikom hitrosti, iz katere je razvidno, da je vozilo v času storitve prekrška vozila oseba moškega spola. V. C. je prekrškovnemu organu sporočila, da ji voznik vozila ni poznan. V skladu z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP je zato prekrškovni organ plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena ZPrCP izdal odgovorni osebi pravne osebe, V. C. Slednja je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je ponovila, da ji oseba moškega spola, ki je v času storitve prekrška upravljala z vozilom, ni poznana, da pa sama očitanega prekrška ni storila, kar potrjujejo dokazi, ki jih je predložila že prekrškovnemu organu.

5Sodišče je zahtevo za sodno varstvo kršiteljice zavrnilo. Navedlo je, da storilca prekrška ni bilo mogoče ugotoviti, zato za prekršek skladno z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP odgovarja odgovorna oseba pravne osebe. Po stališču sodišča v obravnavanem primeru dejstva, ki jih je v zahtevi za sodno varstvo in odgovorih na zahtevo za posredovanje podatkov o vozniku prekrškovnemu organu navedla kršiteljica, ne izključujejo njene odgovornosti, saj na njihovi podlagi ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je ta prekršek storila prav druga določena oseba. Na fotokopiji računa tudi ni podatkov kršiteljice. Sicer je res, da je iz fotografij prekrškovnega organa v spisu razvidno, da je vozilo v času storitve prekrška upravljala oseba moškega spola, vendar pa je kršiteljica kot direktorica podjetja V. d.o.o, ki je lastnik vozila v svojem podjetju dolžna ustrezno ukrepati in preveriti vse okoliščine z namenom ugotovitve, kdo dejansko je v času storitve prekrška vozil osebni avtomobil. Ker ji tega ni uspelo ugotoviti oziroma teh podatkov prekrškovnemu organu ni sporočila, ji je prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPrCP utemeljeno izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena ZPrCP.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je slednje stališče sodišča materialnopravno zmotno ter pritrjuje stališču vrhovne državne tožilke, da sodba nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih za sprejem odločitve.

7Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba.

8Kot izhaja iz obsežne ustavno sodne prakse(1) je v prvem odstavku 8. člena ZPrCP vzpostavljena domneva storilca prekrška. Namen te določbe ni kaznovati lastnika vozila namesto dejanskega storilca prekrška; zakon predpostavlja, da je prav lastnik vozila slednje upravljal v času storitve prekrška in je torej storilec prekrška. Lastnik vozila pa lahko to domnevo ovrže, pri čemer zadostuje, da predloži dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Izpodbojna domneva storilca prekrška je predvidena tudi v primeru, ko je lastnik vozila pravna oseba, le da se v takem primeru domneva ne more vzpostaviti glede lastnika vozila, saj je jasno, da pravna oseba ne more biti voznik vozila in s tem storilec prekrška. Zakon je zato moral za tak primer določiti fizično osebo glede katere se bo vzpostavila domneva; v drugem odstavku 8. člena ZPrCP je določil, da se v takem primeru za storilca prekrška šteje odgovorna oseba pravne osebe. Vrhovno sodišče je že v sodbi v zadevi IV Ips 40/2015 z dne 23. 7. 2015 pojasnilo, da kljub temu, da zakon v navedenem drugem odstavku ni ponovil sintagme iz prvega odstavka „razen če dokaže, da tega prekrška ni storil“, ne pomeni, da razbremenitev odgovornosti v takem primeru ni mogoča. Tudi v primeru drugega odstavka 8. člena ZPrCP velja vse to, kar izhaja iz prvega odstavka (na katerega se drugi odstavek tudi izrecno sklicuje), torej da se domneva vzpostavi šele, če storilca prekrška ni mogoče ugotoviti ter da se lahko odgovorna oseba odgovornosti razbremeni, če predloži razbremenilne dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva.

9V obravnavanem primeru se je sodišče sicer opredelilo do s strani kršiteljice predloženega računa trgovine M. v Mirni in navedlo, da ta ne potrjuje kršiteljičinega alibija, saj na njem ni njenega imena, nakup pa je bil opravljen ob taki uri, da bi bila lahko v času prekrška na kraju prekrška. Vendar pa je sodišče ob ugotovitvi, da je iz fotografije, posnete v času storitve prekrška z radarskim merilnikom hitrosti razvidno, da je vozilo v času storitve prekrška vozila oseba moškega spola, sprejelo materialnopravno zmotno stališče, da bi morala kršiteljica kot direktorica pravne osebe, ki je lastnik vozila v svojem podjetju ustrezno ukrepati in preveriti vse okoliščine z namenom ugotovitve, kdo dejansko je v času storitve prekrška vozil osebni avtomobil. Ker ji tega ni uspelo ugotoviti oziroma teh podatkov prekrškovnemu organu ni sporočila, ji je prekrškovni organ po stališču sodišča utemeljeno izdal plačilni nalog.

10V posledici takšnega materialnopravnega zmotnega prepričanja se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni konkretno opredelilo ne do dejstva, da iz fotografij v sodišču predloženem spisu prekrškovnega organa izhaja, da je vozilo v času storitve prekrška vozila oseba moškega spola in tudi ne do navedb kršiteljice, da je bila v času storitve prekrška na sestanku v podjetju T. d.o.o. v Trebnjem, kar naj bi potrjevala tudi v postopku predložena pisna izjava zastopnice podjetja T. d.o.o. To pa predstavlja odločilno dejstvo za ugotovitev odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe V. d.o.o., ki je lastnica vozila s katerim je bil storjen prekršek (drugi odstavek 8. člena ZPrCP). Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj gre za takšno kršitev, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Prvih treh možnih kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 zahteva niti ne navaja, sicer pa tudi ne trdi, da sodba nima obrazložitve ali da nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku sodbe, kar bi pomenilo, da sodba nima razlogov.(2) Po presoji Vrhovnega sodišča gre namreč v konkretnem primeru za kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ki je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe. Dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do navedb kršiteljice, da v času storitve očitanega prekrška ni vozila vozila last pravne osebe V. d.o.o., je vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila s tem kršiteljici v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena ZP-1). Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je okrajno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določbe iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1.

C.

11Ob povedanem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v novo sojenje. Slednje bo v ponovljenem postopku moralo upoštevati materialnopravna izhodišča, ki so navedena v 8. točki te odločbe, v novi odločbi ugotoviti in obrazložiti vsa odločilna dejstva ter se opredeliti do podatkov spisa in pravno relevantnih navedb in dokazov predloženih s strani kršiteljice. Vrhovno sodišče sicer ni presojalo še uveljavljane bistvene kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, seveda pa bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, če bo po oceni vseh relevantnih dejstev in navedb kršiteljice spoznalo, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, v dopolnjenem dokaznem postopku kršiteljici zagotoviti pravico do učinkovite obrambe, med drugim tudi z izvedbo predlaganega dokaza (četrti odstavek 65. člena ZP-1).

----

(1) Predvsem odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.

(2) Tako tudi sodba VS RS IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013.