UPRS sodba III U 95/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Koper št. 330-693/2013-46 z dne 5.8.2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo na podlagi 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) odobrila pravni posel, to je kupoprodajno pogodbo za kmetijski zemljišči s parc. št. 1107/0 in 1108/0, obe k.o. ..., med prodajalci A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., N.N. in I.I. ter kupovalko J.J., medtem ko je predlog za odobritev enakega pravnega posla med prej navedenimi prodajalci in tožnikom kot kupcem zavrnila.

2V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da so prodajalci na oglasni deski Upravne enote Koper objavili ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, to je nepremičnin s parc. št. 1107/0 in 1108/0, obe k.o. ... Izjavo o sprejemu ponudbe sta oddala tožnik, ki je uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš ter zakupnik in J.J., ki je predkupno pravico uveljavljala kot drug kmet. Prvostopenjski organ je razpisal ustno obravnavo, na katero so bili, poleg njiju, povabljeni tudi prodajalci, oziroma njihovi pooblaščenci. Ugotovil je, da v trenutku sprejema ponudbe tožnik ni imel v lasti kmetijskih zemljišč, ki bi mejila na prodajana zemljišča in da tudi ni bil zakupnik teh nepremičnin. J.J. je dne 19.8.2013 vložila vlogo za ponovno preverjanje pogojev za kmeta fizično osebo ter dne 31.12.2013 dostavila odločbo, da te pogoje še vedno izpolnjuje. Na poziv prvostopenjskega organa je izjavila, da ji kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost in da zemljišča obdeluje sama, tožnik pa v dopisu navedel, da kmetijska zemljišča na svojem kmetijskem gospodarstvu obdeluje sam in da je zakupnik zemljišč, ki so predmet prodaje. Prvostopenjski organ je pridobil potrdilo DURS Koper in mnenje Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Koper o vrednosti kmetijske proizvodnje J.J. v letu 2012, iz katerih izhaja, da zanjo kmetijska dejavnost pomeni poglavitni vir preživljanja. Za tožnika je prav tako ugotovil, da izpolnjuje pogoje za kmeta, da pa v zemljiški knjigi ni vpisa, ki bi kazal, da je zakupnik prodajanih zemljišč, njegova zemljišča pa ne mejijo na zemljišča, ki so predmet prodaje. Na tej podlagi je prvostopenjski organ ocenil, da imata oba ponudnika za nakup enako predkupno pravico na prodajanih nepremičninah, in sicer kot drug kmet.

3Po tem, ko je tožnik prvostopenjskemu organu predložil potrdilo DURS Koper o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti za leto 2012 in mnenje Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Koper z dne 18.4.2014, iz katerega izhaja, da je prihodek iz kmetijstva zanj poglavitni vir preživljanja, je prvostopenjski organ te podatke preveril. V izpodbijani odločbi je podrobno opisal postopek preverjanja in to tako glede izračuna prihodka za kmetijsko gospodarstvo tožnika, kot tudi glede izračuna po vrednosti kmetijskih pridelkov. Na zahtevo prvostopenjskega organa je tožnik dostavil še seznam parcel, na katerih prideluje kmetijske pridelke, posebej pa pojasnil, da je del pridelka pridelal na parcelah, katerih solastnica je njegova mama in jih v soglasju z drugimi solastniki obdeluje. Pri preverjanju podatkov je prvostopenjski organ ugotovil, da so te nepremičnine zajete v GERK-e, ki pripadajo kmetijskim gospodarstvom drugih solastnikov nepremičnin in da tožnik ni član teh kmetijskih gospodarstev. V nadaljevanju obrazložitve je prvostopenjski organ podrobno opisoval uporabo posameznih parcel ter ocenil, da tožniku ni uspelo dokazati, da obdeluje kmetijske površine, ki so v solasti njegove mame in da je na teh površinah pridobil dohodek iz kmetijske dejavnosti, s tem pa tudi ne dokazati, da je zanj kmetijska dejavnost glavna dejavnost za pridobivanje dohodka. Tožnik je predlagal, naj se v postopku upošteva mnenje Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Koper, da naj se zaslišijo solastniki zemljišč, za katere tožnik trdi, da na njih prideluje kmetijske pridelke, prav tako predlagal, naj prvostopenjski organ določi izvedenca kmetijske stroke, ki bo ocenil, kdo ima močnejšo predkupno pravico. Prvostopenjski upravni organ se s temi dokaznimi predlogi ni strinjal z utemeljitvijo, da ti dokazi, glede na ostala zbrana dokazila, niso potrebni za ugotovitev dejanskega stanja. Ocenil je, da ima J.J. močnejšo predkupno pravico, saj je izkazala, da zanjo dohodki iz kmetijske dejavnosti predstavljajo poglavitne dohodke. Tožnikovo vlogo za odobritev pravnega posla je prvostopenjski organ zavrnil, odobril pa sklenitev pravnega posla, to je kupoprodajne pogodbe med prodajalci in J.J. kot kupovalko.

4Zoper odločitev se je pritožil tožnik, prodajalci kot prizadete stranke pa so s to pritožbo soglašali. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in v obrazložitvi smiselno ponovil argumente prvostopenjskega organa. Izpostavil je, da sta oba sprejemnika ponudbe za sklenitev kupoprodajne pogodbe za kmetijska zemljišča sicer izpolnjevala pogoje kot drug kmet, da pa je predkupna pravica kupovalke J.J. močnejša, saj zanjo pomeni kmetijska dejavnost glavno dejavnost, medtem ko tega tožniku ni uspelo dokazati, kot tudi ne dokazati, da obdeluje kmetijske površine, ki so v solasti njegove mame.

5Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in s tožbo izpodbija odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da mora vsaka stranka iz obrazložitve odločbe razbrati ali se je upravni organ seznanil z njenimi argumenti in ali jih je obravnaval. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj gre za arbitrarno in nezakonito odločitev, ki zgolj opisuje potek dogodkov, ne podaja pa odločilnih dejstev. Izpodbijana odločitev je posegla v tožnikovo ustavno zavarovano pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena, v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena, vse Ustave RS. Upravni organ ni odločil na podlagi zakona, pač pa na podlagi drugih kriterijev, ki sploh ne bi smeli priti v poštev pri odločanju. Po oceni tožnika niti prvostopenjska in tudi ne drugostopenjska odločba ne dosegata minimalnih zahtev glede obrazložitve odločbe, ki se zahtevajo prav zaradi zagotovitve pravice do poštenega odločanja in s tem pravne varnosti. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel argumente, ki kažejo, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, vendar pa se drugostopenjski upravni organ do tega ni opredelil. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj ima J.J. močnejšo predkupno pravico kot tožnik, kar pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, torej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je drugostopenjskemu organu dne 6.3.2015 poslal dopis, skupaj z elektronskim sporočilom, iz katerega izhaja, da je bila dne 20.8.2014 dokončno odpovedana zakupna pogodba, ki jo je imela J.J. sklenjena s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, ta pa je na tej podlagi zahteval izbris GERK-ov, česar pa drugostopenjski upravni organ ni upošteval. Gre za dokaz, za katerega tožnik v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa ni vedel, je pa dejstvo, da je to pomembno za pravni položaj ponudnikov za nakup kmetijskega zemljišča.

6Tožena stranka se je postavila na stališče, da tako tožnik kot tudi J.J. uveljavljata predkupno pravico kot drug kmet in ju pozvala, naj predložita izjavo o tem, da jima kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost ter navedbo izkažeta z ustreznim dokazilom pristojnega davčnega organa za leto 2012. Glede J.J. se je tožena stranka zadovoljila s potrdilom DURS Koper in mnenjem o vrednosti kmetijske proizvodnje Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Koper. Na drugi strani pa povsem enaka dokaza upravnega organa nista prepričala, da tožnik izpolnjuje pogoj predkupnega upravičenca. Očitno torej je, da je tožena stranka imela pri odločanju dvojna merila glede presoje dokazil, ne da bi bili pojasnjeni razlogi za tako postopanje. Prav tako tožena stranka ni pojasnila, kaj pomeni pravni termin „poglavitni vir za preživljanje“. Iz teh razlogov je izpodbijana odločitev nezakonita. Upravni organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev ter strankam omogočiti, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V primeru dvoma je to mogoče storiti z izvedbo dodatnih dokazov. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki bi ocenil komu od ponudnikov za nakup kmetijskega zemljišča je dohodek iz kmetijstva glavni dohodek. Zbrana dokazila kažejo, da obema ponudnikoma pomeni kmetijska dejavnost poglavitni vir za preživetje in bi zato morala tožena stranka končno odločitev o izbiri ponudnika prepustiti prodajalcem. S svojim postopanjem je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom, saj se je po eni strani za J.J. zadovoljila s predloženimi dokazili, medtem ko je za tožnika razčlenjevala pridobitve pridelkov glede vpisa nepremičnin v KMG-MID in GERK-e ter iz tega zaključila, da mu ni uspelo dokazati, da obdeluje kmetijske površine, ki so v solasti drugih oseb. Obrazložitev izpodbijane odločbe je sicer obsežna, vendar pa je le kronologija dogodkov brez sklepne ocene. Tožena stranka je zagrešila tudi procesno kršitev, ker ni odločila o zahtevi tožnika za podaljšanje procesnega roka, skladno z določbo 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar pa drugostopenjski organ do tega ni zavzel stališča. Poleg tega je prvostopenjski organ tožniku poslal poziv, da se izjasni do ugotovljenih dejstev in okoliščin in to le v roku treh dni, kar je, glede na to, da je poziv obsegal šest strani, šikanozno, sicer pa je v praksi običajni rok osemdnevni. Tudi to kaže na arbitrarnost upravnega organa. Glede na vse navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

7Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8Sodišče je tožbo vročilo tudi prizadetim strankam, in sicer J.J. ter vsem prodajalcem, torej A.A., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., N.N. in I.I. ter K.K. in L.L. kot dedičema po sedaj že pokojni B.B. Nobeden od njih na tožbo ni odgovoril.

K točki I. izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Tožeča stranka odločitev tožene stranke izpodbija zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Očitek, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, tožeča stranka gradi na prvem odstavku 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev upravnega organa: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče na podlagi podatkov iz upravnih spisov taki trditvi tožeče stranke pritrjuje.

11Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer podrobno opisal potek postopka, povzel izjave vseh udeležencev in izvedene dokaze, kot tudi zapisnik ustne obravnave in citiral določbe ZKZ in Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), ni pa pojasnil razlogov za svojo odločitev (dokazna ocena) in tudi ne razlogov, zaradi katerih je tožnikov zahtevek za odobritev pravnega posla zavrnil, zahtevku J.J. pa ugodil. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je prvostopenjski organ zaključil, da je pravica J.J. močnejša od tožnikove. Tudi drugostopenjski organ te pomanjkljivosti v pritožbenem postopku ni odpravil, pač pa le ponovil argumente prvostopenjskega organa. Sodišče zato soglaša s tožnikom, da je obrazložitev izpodbijane odločbe zgolj kronološki opis postopka, ne da bi iz tega izhajali razlogi o odločilnih dejstvih za sprejeto odločitev, kar pomeni, da odločitve ni mogoče preizkusiti.

12Prav tako prvostopni organ ni pojasnil razlogov za sprejete procesne odločitve, predvsem razlogov, zaradi katerih ni sledil dokaznim predlogom tožnika, enako se do tega ni opredelil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. V obrazložitvi odločitve je namreč le navedel, da izvedba teh dokazov ni potrebna, ker je na podlagi uradnih evidenc mogoče popolno ugotoviti dejansko stanje. Taka argumentacija je po mnenju sodišča neprepričljiva in je ni mogoče preizkusiti, zlasti glede na vsebinska razhajanja med izvedenimi dokazi. Prvostopenjski organ je namreč svojo presojo o obsegu dohodka, doseženega z opravljanjem kmetijske dejavnosti, ki ga je tožnik dosegel v letu 2012, oprl na analizo GERK-ov in tožnikovega KMG-MID. Ti podatki se razlikujejo od podatkov DURS-a in mnenja o obsegu kmetijske proizvodnje Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Koper. Glede na odstopanje zbranih podatkov (gre vse za podatke uradnih evidenc), bi moral prvostopenjski organ svojo odločitev, zakaj nekaterih zbranih dokazov ni upošteval in zakaj je dal težo le enim izmed njih, ustrezno utemeljiti, posledično pa utemeljiti tudi svojo odločitev, da dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ne izvede. Šele na podlagi take utemeljitve bi bilo mogoče presoditi, ali so bili zbrani dokazi zadostna podlaga za sprejem odločitve ali pa bi morala tožena stranka dejansko stanje še dodatno raziskati z izvedbo drugih dokazov. Predvsem pa tožena stranka, zlasti drugostopenjski organ, ni odgovoril na ključen očitek tožnika, ki se nanaša na vodenje postopka, to je očitek, da je tožena stranka njega in J.J. obravnavala vsakega na drugačen način. Sodišče pritrjuje tožniku, da niso pojasnjeni razlogi, zakaj se je tožena stranka pri ugotavljanju doseganja dohodkov z opravljanjem kmetijske dejavnosti za J.J. zadovoljila s podatki DURS-a in mnenjem Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Koper, ne da bi te podatke kakorkoli preverjala, medtem ko je za obdolženca, ki je dostavil enaka dokazila, opravila pregled GERK-ov in KMG-MID in pri odločitvi upoštevala le slednje. Tako postopanje dopušča sklepanje, da je tožena stranka tožnika in J.J. obravnavala na neenak način, s čimer se zastavlja vprašanje ali ni tako postopanje v nasprotju z ustavnima načeloma enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave), na kar opozarja tožnik. Tudi v tem segmentu, na katerega je tožnik opozoril že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, je obrazložitev izpodbijane odločitve pomanjkljiva in zato ni mogoče z gotovostjo presoditi kaj je bil razlog za tako postopanje tožene stranke in ali je tak postopek (posledično sprejeta odločitev) zakonit.

13Niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski odločbi tudi ni pojasnjeno, zakaj ni bilo odločeno o tožnikovem predlogu za podaljšanje roka za odgovor na ugotovljena dejstva in okoliščine, posledično tudi ni bilo odgovorjeno na njegova zatrjevanja, da je bila postavljena dolžina roka za odgovor (3 dni) šikanozna. Četudi je tožnik s temi navedbami toženi stranki očital kršitev pravil postopka in omejevanje svojih pravic v postopku, kar je za zakonito vodenje postopka ključnega pomena, se do teh trditev tožena stranka ni opredelila.

14Sodišče torej ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. To pomeni, da odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), kjer bo morala ugotovljeno kršitev odpraviti. Ker je sodišče ugotovilo, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka in že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo, se do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, kot tudi se ni opredelilo do vloge tožnika, datirane z dnem 6.3.2015 (torej dan po tem, ko je drugostopenjski upravni organ že sprejel svojo odločitev), zatrjevano poslane drugostopenjskemu organu, ki naj bi ji bilo priloženo tudi elektronsko sporočilo, kar pa iz upravnih spisov ne izhaja.

K točki II izreka:

15Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika stranko pa je zastopala odvetnica.