UPRS sodba III U 360/2014

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku, po tem ko je bila s sodbo tega sodišča opr. št. III U 254/2014- z dne 12. 9. 2014 odločba tožene stranke z dne 25. 8. 2014, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za vpis v imenik odvetniških kandidatov odpravljena in vrnjena v ponoven postopek, ponovno zavrnila predlog tožeče stranke za vpis v imenik odvetniških kandidatov pri Odvetniški zbornici Slovenije. Po tem, ko povzame celoten potek ponovnega postopka, navaja, da je v ponovnem postopku pridobila mnenje pristojnega Izvršnega odbora območnega zbora odvetnikov Koper, iz katerega izhaja, da tožeča stranka ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V 50. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) so določeni pogoji za vpis v imenik odvetniških kandidatov in sicer, da je odvetniški kandidat lahko, kdor izpolnjuje pogoje iz 1. do 4. ter 6. do 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv in ima pristanek odvetnika oziroma odvetniške družbe, pri kateri je zaposlen. Pogoj za opravljanje kandidature je tudi, da je predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje poklica (7. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Sklicujoč se na prvi odstavek 27. člena ZOdv ter ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z osebnim stečajem tožeče stranke, zaključuje, da tožeča stranka ni vredna zaupanja, kar je utemeljeno z ravnanjem tožeče stranke, ki je v osebnem stečaju, ki ga je sprožila zaradi dolga iz naslova regresne odgovornosti do Republike Slovenije. Stečaj je bil začet dne 21. 4. 2011, terjatev Republike Slovenije v višini 135.829,88 EUR pa je bila priznana v celoti, stečajne mase ni, poplačila ni, odpust obveznosti s sklepom z dne 21. 4. 2011 pa se izteče z dnem 21. 4. 2016, pri čemer stroške stečaja na podlagi odločbe Bpp 169/2011 z dne 28. 3. 2011 nosi Okrožno sodišče v Kopru. V nadaljevanju navaja podatke upravnega spisa ter ugotovitve v zvezi z nastankom dolga ter kazenskim postopkom zoper tožečo stranko, ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekel pod opr. št. I K 545/98 v katerem je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena zaradi goljufije. Zaradi navedenih ravnanj pa je bila tožeča stranka v suspenzu in ji je v disciplinskem postopku prenehalo delovno razmerje pri Carinarnici Sežana. Carinska uprava je za vse blago v „navideznem“ tranzitu izterjala neplačano carino od špediterjev, le ti pa so nato plačano carino, kot škodo, iztožili s sodbami opr. št. Pg 459/2001 in Pg 42/2004 od Republike Slovenije in A.A. kot solidarnih lastnikov. Škodo je špediterjem plačala Republika Slovenija, ki je s tožbama v zadevah P 52/2008 in P 153/2008 zahtevala povračilo škode od tožeče stranke, ki je dolg priznala, kar potrjujeta sodbi P 52/2008 in P 153/2008, nato pa predlagala osebni stečaj St 531/2011 in se izognila plačilu.

2Na ugovor tožeče stranke da šteje svoj dolg za vsiljen, je odgovorila, da le ta temelji na pravnomočnih sodnih odločitvah, v katerih je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med protipravnimi ravnanji tožeče stranke in nastalo škodo. Argumentov tožeče stranke v smeri neutemeljenosti odločitev sodišča zato ni mogla upoštevati. V zvezi z oddaljenostjo ravnanj pa je tožena stranka pojasnila, da se pri presoji vrednosti zaupanja za opravljanje poklica odvetniškega kandidata upošteva zgolj to, ali je na podlagi ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica (kot to določa 27. člena ZOdv). Pri tem oddaljenost ravnanj ni relevantna, saj namen tega pogoja za vpis odvetnikov oziroma odvetniških kandidatov v imenik ni v ugotavljanju posledic preteklega ravnanja, temveč v preprečevanju nastanka novih ravnanj, ki bi jih ta oseba lahko storila v svojstvu odvetniškega kandidata ali odvetnika. Ravnanja tožeče stranke so odraz zlorabe zaupanja v carinskih postopkih, v osebnem interesu pridobitve znatne premoženjske koristi v škodo države, pri kateri je bila zaposlena. Glede na to, da gre za zavržno ravnanje, pri čemer ni pomembno, za katero kaznivo dejanje gre, po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni primerna za opravljanje odvetniškega poklica, zato ne izpolnjuje pogojev iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv.

3Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo vsebinsko naslonila na mnenje območnega zbora odvetnikov v Kopru (v nadaljevanju OZO), ki je z vpogledom v sodne spise stečajnega in pravdnega sodišča ugotovil, da je bila v letu 1998 v kazenskem postopku, ki nikoli ni dobil sodnega epiloga. V civilnem postopku pa se je zavestno odločila za prevzem dolga in posledic tako, da sta odškodninski zadevi pravnomočni in kot taki veljata za resnični. Gre za dejanje iz leta 1997, iz katerega ni mogoče utemeljeno sklepati na ravnanje posameznika v letu 2015 in kasneje. Določba drugega odstavka 27. člena ZOdv, ki določa dvoletni rok, v katerem se lahko vloži nova zahteva za vpis, v kolikor je bil vpis zavrnjen po prvem odstavku 27. člena ZOdv, kaže na to, da ima predhodno neprimeren kandidat možnost popraviti svojo javno podobo in ponovno kandidirati. Meni da je odločitev, da je po 17-tih letih, po prevzemu bremena dolga, opravljeni pravni fakulteti, državnem pravniškem izpitu, stažu na sodišču in deloma v odvetniški pisarni brez kakršnihkoli pripomb delodajalca in strank še zmeraj neprimeren za odvetniškega kandidata, nesprejemljiva. Tožeči stranki očita protiustavno uporabo 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, saj odločitev tožene stranke posega v njeno ustavno pravico do enakosti pred zakonom ter pravico do dela (14. in 29. člen Ustave RS). Toženi stranki nadalje očita neenaka merila pri določanju nesprejemljivosti za odvetniške kandidate in navaja primere, ko so bili med odvetnike sprejeti za tožečo stranko sporni kandidati. Nadalje navaja, da izpolnjuje vse formalne pogoje, zahtevane v 25. členu ZOdv v zvezi s 50. členom ZOdv, ki se zahtevajo za pridobitev statusa odvetniškega kandidata, saj je zaposlena kot pravnik s pravosodnim izpitom v odvetniški pisarni in opravlja vsa dela, ki jih opravlja odvetniški kandidat. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se vpiše v imenik odvetniških kandidatov pri Odvetniški zbornici Slovenije, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke za vpis v imenik odvetniških kandidatov pri Odvetniški zbornici Slovenije. Zavrnitev predloga za vpis je tožena stranka utemeljila na podlagi 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv v zvezi z 50. členom ZOdv, ki določa, da je odvetniški kandidat lahko kdor izpolnjuje pogoje iz 1. do 4. ter 6. do 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv in ima pristanek odvetnika oziroma odvetniške družbe, pri kateri bo zaposlen. Po določbi 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv v zvezi z 50. členom ZOdv je lahko odvetniški kandidat oseba, za katero je mogoče na podlagi njenega ravnanja utemeljeno sklepati da je vredna zaupanja. Tako kot je navedlo že Ustavno sodišče v svoji odločbi U-1-372/98-43 se za opravljanje odvetništva tako kot za opravljanje notariata, sodniške in tožilske funkcije zahteva jamstvo za pošteno in vestno opravljanje poklica. Zakon je to jamstvo opredelil tako, da je določil, kdaj to jamstvo ni podano. Za opravljanje odvetniškega poklica so postavljene višje zahteve, kot se običajno zahtevajo za opravljanje drugih poklicev. Da mora biti odvetnik vreden zaupanja za opravljanje svojega odvetniškega poklica, je določeno zaradi tega, ker s svojim delom varuje ustavne pravice. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena zaradi goljufije (zadeva Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 545/98), nesporno pa je, kot je ugotovila tožena stranka, da teče zoper njo stečaj v katerem je bila terjatev Republike Slovenije v višini 135.829,88 EUR priznana v celoti. Nedvomno je tudi bilo ugotovljeno, temu pa tožeča stranka niti ne oporeka, da stečajne mase ni, poplačila tudi ne, odpust obveznosti s sklepom z dne 21. 4. 2011 pa se izteče z dnem 21. 4. 2016. Dolg tožeče stranke izhaja iz njenih nezakonitih ravnanj z elementi zlorabe uradnega položaja, katere cilj je bil pridobiti osebno premoženjsko korist. Dejanja, ki so bila podlaga za izdajo sodb v zadevah P 152/2008 in P 153/2008 je tožeča stranka priznala oziroma so bila ugotovljena tudi s pravnomočnimi sodbami v zadevah Pg 495/2001 in Pg 42/2004. Posledica navedenih ravnanj in postopkov pa je tudi regresni zahtevek države zoper tožečo stranko in v posledici tega postopek osebnega stečaja tožeče stranke.

7Uvedba stečajnega postopka zoper odvetnika upoštevaje 59.ca člen Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut) predstavlja razlog za izbris iz imenika odvetnikov, ker se iz tega razloga utemeljeno sklepa na nevrednost zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.

8Upoštevaje določbe 50. člena ZOdv veljajo določbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz 7. točke 25. člena ZOdv tako za odvetnike kot za odvetniške kandidate, tako za prve kot za druge se pričakuje izpolnjevanje višjih moralnih in etičnih kriterijev od povprečnih. Izpolnjevanje le teh pa se lahko ocenjuje le na podlagi preteklega obnašanja kandidata, iz katerega je utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo odvetniškega kandidata. Tudi po mnenju sodišča morajo biti kriteriji za ugotavljanje nevrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica enaki tako pri odvetniških kandidatih kot pri odvetnikih. Na podlagi navedenega in ugotovitev v upravnem postopku je tako utemeljeno sklepati, da tožeča stranka ne bo pošteno in vestno opravljala dela odvetniškega kandidata, saj je, ne glede na potek časa, tožeča stranka zavestno in hoteno zlorabila zaupanje države, kar je imelo za posledico večjo materialno škodo za državo in v končni posledici uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. S tem pa je podana nevrednost zaupanja za opravljanje dela tožeče stranke kot odvetniškega kandidata iz prvega odstavka 27. člena ZOdv.

9Pavšalni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev njene ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do dela iz 14. in 29. člena Ustave RS ni utemeljen. Dejstvo je, da je tožeči stranki zaradi odločitve tožene stranke onemogočeno delo kot odvetniškega kandidata, navedeni poseg pa je po mnenju sodišča dopusten, saj se z njim varuje pravice morebitnih bodočih strank tožeče stranke in javna korist. V ostalem delu sodišče sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in se nanjo sklicuje.

10Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.