VSL sklep III Ip 2655/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 ugovoru dolžnika z dne 10. 12. 2013 delno ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. 2645 In 835/2013-5 z dne 27. 9. 2013 razveljavilo za znesek 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje do plačila, 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2009 dalje do plačila, 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2009 dalje do plačila, 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2009 dalje do plačila, znesek 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2009 dalje do plačila, znesek 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2009 dalje do plačila, znesek 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2009 dalje do plačila, znesek 26,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2009 dalje do plačila, znesek 7,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2009 dalje do plačila, izvršilne sodne stroške v znesku 37,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila, pravdne stroške v znesku 165,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012 dalje do plačila, izvršilne stroške predloga za izvršbo z dne 17. 6. 2013 v višini 13,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršbo v tem delu ustavilo, v točki 2 pa je v preostalem delu ugovor dolžnika zavrnilo in v točki 3 upniku naložilo, da je dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora v višini 55,00 EUR, kar dolžnik zahteva več pa se zavrne.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijani sklep razveljavi, dolžnikov ugovor pa zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je v predmetnem postopku izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo izterjave glavnice v skupnem znesku 1.151,20 EUR na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII P 116/2010 z dne 11. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 82/2012 z dne 12. 10. 2012. Kot izhaja že iz prvostopenjske sodbe, med strankama ni bilo nikoli sporno, da je celotna upnikova terjatev, kot je bila pravnomočno ugotovljena z navedeno sodbo, temeljila iz naslova izostalih vplačil v rezervni sklad. Med strankama ni bila sporna višina teh plačil. Ker pa je v pravdnem postopku na aktivni strani nastopilo 12 etažnih lastnikov, izvršbo pa je predlagal le eden izmed njih, je sodišče napačno sledilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi razveljavilo do višine 1/12 v izvršbo postavljenega zneska in v veljavi obdržalo le 1/12 tega zneska. Materialnopravno tolmačenje sodišča je napačno - za izterjavo vseh oziroma celotnega zneska manjkajočih vplačil v rezervni sklad po ustaljeni sodni praksi zadošča, da na aktivni strani nastopa zgolj eden izmed etažnih lastnikov, ne pa vsi. Drugi odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) namreč določa, da so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov. Plačevanje v rezervni sklad je zakonska obveznost etažnih lastnikov, kadar ima stavba več kot osem posameznih delov in več kot dva lastnika, kar velja tudi za obravnavani primer. V primeru, ko etažni lastnik ne plačuje stroškov v rezervni sklad, so ostali etažni lastniki aktivno legitimirani, da vložijo tožbo, s katero od neplačnika zahtevajo plačilo stroškov rezervnega sklada. Glede na to določbo aktivna legitimacija za izterjavo vplačil v rezervni sklad pripada etažnim lastnikom. V sporu zaradi neplačevanja v rezervni sklad so etažni lastniki navadni in ne nujni sosporniki. O sosporništvu govorimo, kadar nastopa na strani tožnika ali toženca v civilni pravdi več oseb. Gre za subjektivno kumulacijo- za združevanje procesnih subjektov na strani pravdnih strank. Institut sosporništva se opravičuje z razlogi ekonomičnosti in smotrnosti postopka. S tem, ko je obravnavanje in odločanje skupno, se postopek skrajša, obenem pa se zagotovi enotno reševanje istih ali podobnih pravnih razmerij, zato se s sosporništvom zagotavlja tudi načelo pravne varnosti. Ker gre za skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, je vsaki stranki posebej pridržana odločitev, ali bo tožila drugega etažnega lastnika in za kakšen znesek, upravičena pa je, glede na navadno sosporništvo, tožiti kogarkoli in za kakršnokoli višino dolgovanega zneska. Po določbi 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu. Skupna lastnina je lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ). Zaradi nedeljivosti pravnega razmerja je povezanost skupnih lastnikov posebej tesna, kar se odraža tudi na procesnem področju. Skupni lastniki, kadar so toženi ali tožijo v zvezi s skupnim premoženjem, so enotni sosporniki, zaradi medsebojne zveze po materialnem pravu bodo pogosto tudi nujni sosporniki. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za nedeljivo pravno razmerje, vtoževana je deljiva obveznost materialnega prava, zato so etažni lastniki kot upniki v položaju navadnih sospornikov. Poleg tega nujnega sosporništva ni na aktivni strani, saj vseh udeležencev materialnopravnega razmerja ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugačnemu aktivnemu ravnanju. V obravnavani zadevi niti ne gre za nujno sosporništvo, ki bi bilo opredeljeno z zakonskim predpisom. Nasprotno, ob smiselni uporabi določbe 100. člena SPZ, ki daje skupnemu lastniku pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, pri čemer lahko takšno pravico izvaja sam, neodvisno od drugih skupnih lastnikov, je najti potrditev pravilnosti stališč upnika. Vplačilo v rezervni sklad tako lahko zahtevajo vsi, ali pa samo eden od etažnih lastnikov. V postopku lahko upravičeno, kot zakoniti zastopnik enega izmed etažnih lastnikov kot skupnega lastnika, sodeluje tudi upravnik, ki je v primeru etažnih lastnikov izdajal račune za mesečne prispevke v rezervni sklad. Ali drugače, etažni lastniki so aktivno legitimirani za izterjavo plačil v rezervni sklad, kar narekuje vsem ali samo enemu izmed njih, da zahteva vplačilo v rezervni sklad od neplačnika.

3Dolžnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, delno razveljavilo sklep o izvršbi in v tem delu ustavilo izvršbo iz dveh razlogov: 1) ker je zaključilo, da kot upravičenci po izvršilnem naslovu nastopajo, tako vlagatelj predloga za izvršbo (upnik v tem postopku), poleg njega pa še 11 fizičnih oziroma pravnih oseb (etažni lastniki na naslovu L.), ki v izvršilnem naslovu niso določeni kot solidarni upniki (406. člen Obligacijskega zakonika – OZ), zato ima upnik tega izvršilnega postopka, glede na to, da je terjatev deljiva, izvršilni naslov le za izterjavo 1/12 zahtevanega zneska, saj se upniška solidarnost ne domneva, in 2) ker upnik tega izvršilnega postopka ni dokazal, da mu pripada celotna terjatev po izvršilnem naslovu.(1) Upnik torej za celotno izterjavo obveznosti iz predloga za izvršbo nima podlage v izvršilnem naslovu, zato je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi delno razveljavilo in izvršbo ustavilo za vse terjane zneske, razen za 1/12 terjanega zneska, do katerega je, na podlagi izvršilnega naslova upravičen upnik A. A.

7Izvršilno sodišče je namreč v postopku prisilne izvršitve terjatve vezano na izvršljivo sodno odločbo (načelo stroge formalne legalitete), vse dokler ni takšna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), kar pomeni, da lahko dovoli izvršbo le zaradi izterjave tistih zneskov, ki so navedeni v izvršilnem naslovu, pri čemer ne sme presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pa v konkretnem primeru upnik za izterjavo celotne obveznosti nima podlage v izvršilnem naslovu, zato je bilo potrebno ugovoru dolžnika delno ugoditi.

8Glede na pritožbena izvajanja pa višje sodišče le še dodaja, da so sredstva rezervnega sklada premoženje, ki je last etažnih lastnikov, upniki za izterjavo sredstev rezervnega sklada pa so etažni lastniki. Zakonodajalec je namreč predvidel ustanovitev posebnega, strogo namenskega denarnega sklada (v nadaljevanju rezervni sklad), v katerega prispevajo denarna sredstva etažni lastniki in je namenjen za vzdrževanje skupnih delov in naprav stavbe kot celote, kar je doseženo le z vnaprejšnjim rednim vplačevanjem prispevkov etažnih lastnikov. Ta sredstva pa niso vezana na konkretno osebo, ampak na vsakokratnega lastnika posameznega dela, ali povedano drugače – vezana so na posamezni del stavbe in s tem posledično tudi na skupne dele, pri čemer so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov (119. člen SPZ). Aktivna legitimacija za vtoževanje stroškov rezervnega sklada pripada etažnim lastnikom, pri čemer lahko etažni lastniki sami (vsi ali samo eden izmed njih) od neplačnika zahtevajo plačilo prispevka v rezervni sklad.(2)

9Pritožnik sam ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za nedeljivo pravno razmerje, saj je vtoževana deljiva obveznost materialnega prava. Etažni lastniki kot upniki so res v položaju navadnih sospornikov, kar pomeni (kot je že zgoraj navedeno), da aktivna legitimacija za vtoževanje stroškov rezervnega sklada pripada etažnim lastnikom tako, da lahko vsi ali samo eden izmed njih zahtevajo plačilo prispevka v rezervni sklad, nikakor pa ni mogoče sprovesti plačila v izvršbi izterjane terjatve iz tega naslova npr. na upnikov račun ali na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca, kot izhaja iz predloga in sklepa o izvršbi v konkretnem primeru. Povedano drugače, upnik (ali v pravdnem postopku tožnik) je torej aktivno legitimiran za vložitev izvršbe (ali tožbe), vendar mora zahtevati od neplačnika plačilo celotnega prispevka v rezervni sklad in nikakor ne na svoj račun. Zato je višje sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Prim. VSL sklep II Cpg 868/2002 z dne 17. 10. 2002 in VSL sklep III Cp 50/2007 z dne 8.3.2007.

Op. št. (2): 1. Gl. članek dr. Anita Dolinšek, Izterjava sredstev rezervnega sklada, Odvetnik 71, poletje 2015, o tem tudi odločba VSL II Cp 425/2013.