VSRS Sklep X Ips 300/2014

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 351-05-29/2005-MOP/25-01031423 z dne 1. 7. 2013, s katerim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka delnega gradbenega dovoljenja, št. 351-05-29/2005 SR/HČ z dne 17. 3. 2006 (1. točka izreka), in zavrnjena zahteva za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka prepozno. Po določbi 2. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je zvedela za pravnomočno sodbo, če postopka ni mogoče izvesti, pa od dneva, ko je zvedela za ustavitev tega postopka, ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more začeti. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 8. 5. 2013 je razvidno, da je bilo obravnavano tudi vprašanje utemeljenosti razlastitve nepremičnin tožeče stranke tudi za gradnjo ceste, ki je kategorizirana kot regionalna cesta. Tudi v potrdilu Direkcije za ceste z dne 15. 5. 2013 je navedeno, da tam navedene parcele predstavljajo del državne ceste. Gre za podatke, ki so bili tožeči stranki znani že z objavo Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje-vhod in povezovalno cesto (Ur. l. RS, št. 92/03, v nadaljevanju Uredba), zato ni mogoče pritrditi njenim navedbam, da je za te podatke zvedela šele na ustni obravnavi 8. 5. 2013. Zato je predlog za obnovo na podlagi 2. točke 260. člena ZUP kot prepozen zavrglo. V posledici pa se ni opredeljevalo do vprašanja obstoja obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo ter dopolnitev revizije. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na razloge iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer, da vrednost izpodbijanega dela presega 20.000,00 EUR, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, hkrati sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnih vprašanj, ki so bistvena za odločitev, odločitev pa ima tudi zelo hude posledice za revidenta. Utemeljenost revizije pa zatrjuje z uveljavljanjem revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja tudi stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija ni dovoljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je v skladu z Ustavo (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepih Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009).

7Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

8Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: predmet upravnega spora je zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (tako Ustavno sodišče v zadevi U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

9V obravnavani zadevi je sporno vprašanje dovolitve obnove postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja. Z izpodbijanim sklepom je bil predlog revidenta za obnovo zavržen, torej v tem sklepu obveznost oziroma pravica revidenta ni izražena v denarni vrednosti. Zato uveljavljani pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

10Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

11Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

12Ob pregledu revizije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je le-ta le za potrebe revizijskega postopka prirejeno besedilo tožbe. Tožbi identično besedilo je revident le dopolnil tako, da je na začetku navedel oziroma zatrjeval kršitve ter na koncu izpostavil vprašanja, ki naj bi bila pomembna pravna vprašanja za dovoljenost revizije, vmes pa je več kot trinajst strani besedila dobesedno prepisanega iz tožbe.

13V skladu s 85. členom ZUS-1 Vrhovno sodišče presoja v reviziji sodbo upravnega sodišča glede vprašanja, ali je upravno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona, ter ali je zmotno uporabilo materialno pravo. Samo iz navedenih razlogov lahko skladno z zakonom sodbo upravnega sodišča razveljavi oziroma spremeni (93. in 94. člen ZUS-1). Pomembno pravno vprašanje, ki naj bi utemeljilo dovoljenost revizije, se mora zato nanašati na pravno vprašanje iz navedenega zakonsko določenega obsega presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Le v tem okviru bo revident z ustrezno odločitvijo o pomembnem pravnem vprašanju in posledičnim uspehom v revizijskem postopku lahko dosegel izboljšanje svojega pravnega položaja.

14Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato vprašanja, ki se nanašajo na pravilnost upravnega postopka ali pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, niso vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo dovolilo in vsebinsko obravnavalo.

15Revident v svoji reviziji in njeni dopolnitvi kot pomembna pravna vprašanja navaja več vprašanj. Odgovor na vprašanji, ki se nanašata na neopravljeno glavno obravnavo, v pravi teoriji in sodni praksi ne zbujata dvomov in dilem. Vrhovno sodišče je že v številnih zadevah zavzelo stališče, da je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, da se dopolni ugotovljeno dejansko stanje, dokazni predlog pa mora biti ustrezno obrazložen (to je revidentu Vrhovno sodišče natančneje pojasnilo že v zadevi X Ips 474/2014). Za zavrnitev tožbe iz drugačnih razlogov, kot jih vsebuje izpodbijana upravna odločba, pa ima sodišče podlago v tretji alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

16V zvezi z obnovitvenim razlogom po 2. točki 260. člena ZUP je revident postavil vprašanje, ali mora stranka v primeru, ko gre za kaznivo dejanje, postopka pa ni mogoče izvesti (zaradi zastaranja), predložiti pravnomočno sodbo kazenskega sodišča ter posledično vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 1642/2006 sprejelo stališče (ter ga potrdilo v zadevi X Ips 115/2013), da obnove postopka v primerih, ko kazenskega postopka ni mogoče izvesti, ali če so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti, ZUP od uveljavitve sprememb ZUP-C (to je od 1. 1. 2005) ne dopušča. Iz Poročevalca iz obrazložitve k tej spremembi izhaja, da se je po prejšnji določbi, ki jo ta zakon črta, lahko začela obnova tudi v primeru izdaje odločbe na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče oziroma izvedenca ali sicer kaznivega dejanja tudi, če kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali če so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče izvesti. Vendar pa je taka določba presegla splošno definicijo upravnega postopka in pristojnosti upravnih organov, ki bi tako lahko posredno opravljali vlogo kazenskega sodišča (str. 34). Glede na navedeno to vprašanje ni pomembno vprašanje, saj gre za t. i. že rešeno vprašanje.

17Vprašanja, ki se nanašajo na vsebino Uredbe oziroma njeno zakonitost niso vprašanja, ki bi bila povezano z obravnavano zadevo, ki se nanaša na pogoje za dovoljenost obnove postopka, zato s takimi vprašanji revident ne more izkazati dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi.

18Glede vprašanja v zvezi z dopustnostjo izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo regionalne ceste na nepremičninah v tuji lasti, še preden lastnik prejme nadomestilo v naravi ali odškodnino, je Vrhovno sodišče revidentu že tudi v zadevi X Ips 73/2014 pojasnilo, da pri tem ne gre za vprašanje, ki bi izhajalo iz dejanskega stanja obravnavane zadeve in za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. V obravnavani zadevi namreč ne gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja z vidika njegovih dejanskih in pravnih podlag, temveč za bistveno ožje pravno vprašanje obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja, na kar se omejujeta tudi presoji sodišča prve stopnje in tožene stranke. Enako velja za ostala vprašanja v zvezi z zakonsko podlago za izdajo gradbenega dovoljenja, vsebino oziroma obseg gradbenega dovoljenja ter izvršitev izdanega gradbenega dovoljenja, ki presegajo okvir spornega pravnega razmerja. Zato s takimi vprašanji revident ne more izkazati dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi.

19Na podlagi navedenega revizija iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

20Revident tudi ni izkazal, da je v zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja. Zelo hudih posledic izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije po tej določbi, namreč ni niti izkazal niti jih ni dovolj konkretiziral. Navedel je le splošno posledico, da mu je bila odvzeta posest in poseženo v lastninsko pravico na njegovih nepremičninah, tako da zaradi gradbenega dovoljenja svojih nepremičnin sploh ne more uporabljati. Glede posledic zavrženja predloga za obnovo postopka, kar je predmet tega upravnega spora, pa revident konkretnejših posledic niti ne navaja niti ni zanje predložil nobenih dokazov. Take navedbe revidenta, glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njegovi strani, pa za dovoljenost revizije ne zadoščajo. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 412/2009, X Ips 375/2010, X Ips 389/2011, X Ips 153/2012) bi moral natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, vse to pa tudi izkazati. Revident opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil, zato tudi ta uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

21Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

22Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške tega revizijskega postopka.