VSL sodba II Cp 2327/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 17.850,00 EUR (51 mesečnih obrokov po 350,00 EUR od 1. 9. 2010 dalje) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega obroka, in zahtevek za plačilo tožničinih pravdnih stroškov (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 1.223,50 EUR (III. točka izreka).

2Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno izpostavlja, da je toženec le pavšalno ugovarjal temelju tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, navedb in dokazov tožnice pa ni substancirano prerekal. Sodišče prve stopnje bi moralo izdati zamudno sodbo, saj toženec spremembi tožbe ni ugovarjal ne po temelju ne po višini, za izdajo zamudne sodbe pa so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Poleg tega tožnica zatrjuje tudi drugačno dejansko stanje. V kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII K 1039/2013 je državni tožilec izjavil, da gre kvečjemu za kaznivo dejanje grožnje, te listine pa toženec ni prerekal. Sodišče glede tega dokaza ni sprejelo dokazne ocene, razlogi sodbe pa so v tem delu v nasprotju z listino v spisu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožnice tudi iz toženčeve izpovedbe izhaja, da je bilo skupno življenje nemogoče. Sodišče bi moralo presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločiti o tožbenem zahtevku. Pritožnica očita tudi napačno uporabo materialnega prava, saj je toženec izrecno zavračal kakršnokoli razdružitev stanovanja in jo je oviral pri razpolaganju s solastnim premoženjem, česar sodišče ni upoštevalo (čeprav bi glede na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 187/2013 to moralo storiti). Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških, saj je sodišče glede na upoštevano vrednost spora 5.250,00 EUR prisodilo stroške glede na vrednost spora po spremembi tožbe.

3Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbene navedbe (ki obsegajo velik del pritožbe), da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, saj so bili zanjo izpolnjeni pogoji, niso le neutemeljene, temveč tudi povsem nerazumne in kažejo na popolno nerazumevanje instituta zamudne sodbe. Pogoji za izdajo zamudne sodbe, enostavno povedano, niso bili podani. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi v 9. in 10. točki pravilno razložilo razliko v posledicah, če toženec ne odgovori na pravilno vročeno sklepčno tožbo (izdaja zamudne sodbe) in če toženec ne nasprotuje spremembi tožbe in se spusti v obravnavanje o glavni stvari (šteje se, da je privolil v spremembo tožbe). Ker toženec, ki je vložil odgovor na tožbo in prerekal temelj tožničinega zahtevka, kasneje ni ugovarjal vsakemu zvišanju tožbenega zahtevka(1), ne more biti izdana zamudna sodba – ta bi lahko bila izdana le v primeru, če (ob izpolnitvi ostalih pogojev) toženec ne bi odgovoril na tožbo, saj se zgolj v tem primeru domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira tožbeni zahtevek.(2) Toženec je v odgovoru na tožbo ugovarjal temelju tožbenega zahtevka, tega pa tožnica v nadaljevanju pravde (ob kasnejših spremembah tožbe) ni spreminjala. Iz toženčevega odgovora je jasno, katera dejstva priznava in katera ne, predlagal je tudi ustrezne dokaze.(3) Višje sodišče zato ne more sprejeti pritožbenega stališča, da toženec ni substancirano prerekal navedb in dokazov tožnice in da bi jih zato sodišče moralo šteti za priznane. Sprememba tožbe ne pomeni vložitve nove tožbe, saj je postopek že v teku (toženec se je glede trditev in dokazov tožnice že opredelil). Pritožničina zahteva, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 277. in 278. člen ZPP je tako brez sleherne zakonske opore.

6Sodišče prve stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno glede dokazov, ki izhajajo iz kazenskega spisa VIII K 1039/2013, in jo tudi obrazložilo v 16. točki svoje sodbe. Pri tem je predvsem pomembno dejstvo, da je tožnica kazensko ovadbo podala več kot leto dni po izselitvi iz stanovanja in da je bil kazenski postopek proti tožencu pravnomočno zaključen z zavrnitvijo obtožbe. Ti dve dejstvi podpirata stališče sodišča prve stopnje, da se tožnica ni tako bala toženca, da si v stanovanje ne bi upala in da bi ji bila uporaba stanovanja onemogočena. Mnenje državnega tožilca, da opis konkretnega dela obtožbe predstavlja kvečjemu kaznivo dejanje grožnje, samo po sebi ničesar ne dokazuje (niti tega, da je toženec tožnici grozil, niti tega, da je tožnica njegove morebitne grožnje jemala resno) in pomanjkanje izrecne opredelitve sodišča prve stopnje do njegove izjave ni na noben način vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zasebna tožba zaradi kaznivega dejanja grožnje ni bila vložena, pravnomočna zavrnilna sodba pa ne potrjuje, da bi bil toženec do tožnice nasilen. Nasprotno. Sodišče prve stopnje se je tako izreklo o vseh odločilnih dejstvih, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo tudi ostale dokaze ter svojo dokazno oceno prepričljivo in logično utemeljilo. Tožnica s svojim zaslišanjem ni uspela dokazati svojih trditev, iz ostalih dokazov pa izhaja, da se toženca ni bala do te mere (če se ga sploh je), da bi ji bila onemogočena uporaba stanovanja.(4) Tudi iz izpovedi toženca, ki jo tožnica selektivno povzema v pritožbi, ni moč narediti zaključka, da bi bilo skupno življenje nemogoče zaradi toženčevega nasilja. Iz pritožbeno neprerekane ugotovitve, da se je tožnica preselila k novemu partnerju, izhaja, da se je iz stanovanja prostovoljno izselila. Pritožnica se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 909/2008 z dne 25. 11. 2008, s katerim je bila razveljavljena odločitev sodišča prve stopnje, ki ni pravilno upoštevalo vseh okoliščin primera. A prav v tem se navedeni primer v bistvenem razlikuje od tu obravnavanega, saj je sodišče prve stopnje napravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in odločilo, da je izpoved toženca bolj prepričljiva, konsistentna in logična kot izpoved tožnice. Poleg tega je ocenilo tudi vse dokaze skupaj in ugotovilo, da ostali dokazi utrjujejo izpovedbo toženca, kar pomeni, da je pretehtalo tudi vse dokaze skupaj. Metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP je torej v celoti zadoščeno.

8Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015, na katero se sklicuje pritožnica, izhaja, da je tožnik omejevanje uporabe nepremičnine zatrjeval zgolj z izkazanim interesom, da s premoženjem razpolaga, kar pa ne dokazuje omejevanja uporabe – tožnik bi moral trditi, da mu je toženka preprečevala souporabo stanovanja. V obravnavanem primeru je situacija povsem primerljiva, saj tožnica ni uspela dokazati(5), da ji je bila uporaba stanovanja onemogočena, toženčevo nasprotovanje razdružitvi stanovanja pa ne pomeni tudi omejevanja uporabe nepremičnine. Tožnica lahko zahteva izvršitev sklepa N 513/2011 z dne 24. 4. 2014(6) in si s tem omogoči razpolaganje s stanovanjem, ni pa ta sklep (oziroma njegova trenutna neizvršitev) dokaz, da ji toženec omejuje uporabo nepremičnine. Uporaba in delitev (so)lastne nepremičnine sta namreč dve povsem različni upravičenji (prvo varuje pravico lastnika do posesti, drugo pa ureja razmerja med solastniki ter pravico do razpolaganja s svojim delom premoženja), zato zgolj iz morebitne kršitve enega ne moremo sklepati, da je bilo kršeno tudi drugo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v uvodu te točke izpostavljeni zadevi.

9Sodišče prve stopnje je pravilno določilo stroške postopka skladno z 39. členom ZPP, saj je bila vrednost glavnega zahtevka 17.850,00 EUR. Tožnica je zahtevala denarni znesek v taki višini in o tem zahtevku je (kot izhaja iz izreka) odločilo sodišče prve stopnje.

10Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

11Odločitev o pritožbenih stroških je logična posledica zavrnitve tožničine pritožbe (skladno s prvim odstavkom 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in je vsebovana v odločitvi o njeni zavrnitvi.

-------------

Op. št. (1): Tožnica je tožbo spremenila 20. 3. 2012, ko je zahtevala uporabnino še za čas od 1. 12. 2011 do 1. 3. 2012, nato 13. 10. 2014, ko je zahtevala uporabnino še za čas od 1. 3. 2012 do 1. 10. 2014, in nazadnje še 12. 11. 2014, ko je zahtevala uporabnino še za november 2014.

Op. št. (2): Primerjaj Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 91.

Op. št. (3): Toženec je v odgovoru navedel, da se je tožnica prostovoljno izselila iz stanovanja, da je zadržala ključ in da v stanovanje vstopa. V dokaz je predlagal zaslišanje strank. V pripravljalnem spisu z dne 21. 3. 2012 je v dokaz svojih navedb predlagal še zaslišanje priče A. A.

Op. št. (4): Iz dokazov izhaja, da je tožnica imela ključ od stanovanja in da se je vanj vračala (tudi, kadar je bil tam toženec), da je jemala stvari iz stanovanja in da sta se s tožencem tudi sporekla (vsa ta dejstva niso pritožbeno sporna). Kazensko ovadbo je podala približno leto potem, ko se je že izselila iz stanovanja. Tovrstno ravnanje je za žensko, ki se boji nasilnega (bivšega) partnerja, najmanj nenavadno, tožnica pa z ničemer ni uspela dokazati, da bi iz njenih dejanj ali dejanj toženca sodišče lahko ugotovilo onemogočanje uporabe stanovanja.

Op. št. (5): V navedeni zadevi Vrhovnega sodišča stranka tega sploh ni zatrjevala, v obravnavanem primeru pa je zatrjevala, ni pa dokazala, kar je glede pravilne uporabe materialnega prava enako pravno odločilno.

Op. št. (6): Z njim je bilo pravnomočno odločeno, da se nepremičnina proda in kupnina razdeli med lastnika, vsakemu ½.