VSRS Sodba XI Ips 80/2014-131

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Kpr 80/2014 z dne 26. 6. 2014 zoper osumljenega S. Z. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo osumljenčeve zagovornice s sklepom I Ks 80/2014 z dne 3. 7. 2014 zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila osumljenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da so slovenski varnostni organi osumljenca prevzeli od švicarskih varnostnih organov dne 19. 12. 2013 na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, pri čemer v nalogu niso bila zajeta kazniva dejanja, zaradi katerih je bil zoper osumljenca v obravnavani zadevi odrejen pripor, sodišče pa tudi še ni prejelo soglasja švicarskih pravosodnih organov. Glede na navedeno sta bila po stališču zagovornice kršena prvi odstavek 536. člena ZKP in prvi odstavek 14. člena Evropske konvencije o izročitvi. Pripora sodišče ne bi smelo odrediti, saj so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Zagovornica nasprotuje tudi zaključku sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Navaja, da se osumljenec v Sloveniji že nahaja v priporu zaradi drugega kaznivega dejanja, in sicer od 19. 12. 2013, pripor pa je bil po izrečeni sodbi sodišča prve stopnje, s katero mu je bila izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora, podaljšan do nastopa kazni. Zagovornica poudarja, da mora biti priporni razlog podan v trenutku, ko sodišče odloča o odreditvi pripora in se ne more sklicevati, da bo nevarnost nastala v bodoče, čez eno leto in deset mesecev. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 28. 7. 2014 zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Navaja, da ni ovir, da bi bil obdolženec hkrati v priporu v dveh kazenskih postopkih ter da se s tem preprečuje beg obdolženega, do katerega bi lahko prišlo zaradi možnega časovnega presledka.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil dne 5. 8. 2014 vročen osumljencu (v prevodu v albanski jezik) ter dne 7. 8. 2014 njegovi zagovornici. Izjave nista podala.

B.

5Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa uvodoma ugotavlja:

- da je bila dne 10. 8. 2012 zoper osumljenega S. Z. pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložena zahteva za preiskavo zaradi treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom KZ-1;

- da je sodišče dne 16. 9. 2013 za osumljenca odredilo razpis tiralice,

mednarodne tiralice in izdalo evropski nalog za prijetje in predajo ter sklep o priporu, saj osumljeni sodišču ni bil dosegljiv;

- da je dne 30. 9. 2013 okrožno državno tožilstvo vložilo zahtevo za razširitev preiskave na še dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1;

- da so dne 19. 12. 2013 slovenski varnosti organi na podlagi izdanega evropskega naloga za prijetje in predajo osumljenca prevzeli od švicarskih varnostnih organov na letališču v Zürichu. Istega dne je bil osumljenec na podlagi sklepa o priporu sprejet v ZPKZ Maribor;

- da je dne 21. 1. 2014 sodišče zaprosilo švicarske pravosodne organe za podajo soglasja za kazenski pregon osumljenca za kaznivi dejanji iz zahteve za razširitev preiskave. Švicarski pravosodni organi so dne 17. 2. 2014 sporočili, da pogoji za podajo soglasja niso izpolnjeni, saj niso prejeli naloga za pridržanje za novi kaznivi dejanji, kopije veljavnih predpisov ter zapisnika o zaslišanju osumljenca, ki bi dokazoval, da je bil osumljeni zaslišan o načelu specialnosti in da se je lahko izrekel o tej zadevi. Kaznivi dejanji iz zahteve za razširitev preiskave namreč v evropskem nalogu za prijetje in predajo nista bili zajeti;

- da je sodišče dne 12. 3. 2014 švicarske pravosodne organe ponovno zaprosilo za podajo soglasja za pregon za kaznivi dejanji iz zahteve za razširitev preiskave. Švicarski pravosodni organi soglasja za pregon tudi tokrat niso podali, temveč so sporočili, da zahtevane listine še zmeraj niso priložene;

- da je dne 26. 6. 2014 sodišče zaslišalo osumljenca v zvezi s kaznivimi dejanji iz zahteve za razširitev preiskave. Osumljenec je izpovedal, da se načelu specialnosti ne odpoveduje ter da nasprotuje, da izročitveni organ poda soglasje za pregon kaznivih dejanj iz zahteve za razširitev preiskave. Sodišče je istega dne zoper osumljenca izdalo izpodbijani sklep o (vnovični) odreditvi pripora iz pripornega razloga begosumnosti, pri čemer je v izreku izpodbijanega sklepa navedeno, da je začetek pripora treba šteti od dneva in ure, ko bo obdolženemu v zadevi I K 62213/2011 odpravljen pripor, kateri je podaljšan do nastopa kazni, najdlje do izteka nastopa enotne kazni izrečene v sodbi z dne 27. 5. 2014, opr. št. I K 62213/2011, v trajanju eno leto in deset mesecev zapora.

6Vrhovno sodišče je najprej presojalo ugovor zagovornice, da je podana okoliščina, ki preprečuje pregon, ker pristojni švicarski organi niso podali soglasja za pregon.

7V obravnavani zadevi je glede postopka izročanja treba uporabiti določbe Evropske Konvencije o izročitvi iz leta 1957, vključno z dodatnim protokolom iz leta 1975 in drugim dodatnim protokolom iz leta 1978 (v nadaljevanju EKI), ki sta jih ratificirali tako Republika Slovenija kot Švicarska konfederacija. Prvi odstavek 14. člena EKI določa, da se proti izročeni osebi ne sme uvesti postopek ali je obsoditi ali pripreti, da bi izvršili obsodbo ali priporni nalog za katero koli drugo kaznivo dejanje, storjeno pred njeno izročitvijo, in ne tisto, zaradi katerega je bila izročena, in se tudi iz kakega drugega razloga ne sme omejevati v njeni osebni svobodi, razen a) kadar pogodbenica, ki je osebo izročila v to privoli, ali b) kadar oseba, ki je imela možnost, da zapusti ozemlje pogodbenice, ki ji je bila predana, tega ne stori v 45 dneh od končne odpustitve ali se vrne na to ozemlje potem, ko ga je zapustila.(1)

8Gre za t. i. načelo specialnosti v ekstradicijskem pravu, ki v interesu zaprošene države omejuje jurisdikcijo države prosilke samo na tista kazniva dejanja, zaradi katerih je bila oseba izročena. Četudi je izročena oseba na teritoriju države prosilke, slednja zoper njo (z navedenima izjemama) ne sme voditi postopka oziroma ji kakorkoli odvzeti prostosti v zvezi z dejanji, ki so bila izvršena pred izročitvijo in za katera ni bila izročena. V obravnavanem primeru, ko pogoji iz točke b) prvega odstavka 14. člena EKI niso izpolnjeni, je osumljenca moč preganjati za druga kazniva dejanja oziroma mu v zvezi s temi dejanji odvzeti prostost samo, če pristojni organi Švicarske konfederacije s tem soglašajo.

9Po točki a) prvega odstavka 14. člena EKI morajo biti prošnji za soglasje med drugim priloženi vsi dokumenti iz 12. člena EKI, torej isti dokumenti, ki morajo biti priloženi prošnji za izročitev. Tak dokument je tudi kopija obsodilne sodbe, pripornega naloga oziroma drug dokument z enakim učinkom (točka a. drugega odstavka 12. člena EKI). Kadar je izročitev zahtevana pred izdajo sodbe, je torej priporni nalog (sklep o odreditvi priporu) conditio sine qua non za izročitev.(2) Ob tem je treba poudariti, da mora sklep o odreditvi pripora zajeti vse konkretne dejanske stanove (in ne le pravne kvalifikacije) kaznivih dejanj, zaradi katerih se izročitev zahteva.(3) Enako velja za naknadno pridobitev soglasja za razširitev jurisdikcije na kazniva dejanja, zaradi katerih oseba ni bila izročena.

10Iz navedenega izhaja, da načelo specialnosti ne more biti ovira za izdajo sklepa o odreditvi pripora za kazniva dejanja, za katera oseba ni bila izročena, saj je prav izdaja tega sklepa nujni pogoj za pridobitev soglasja za pregon teh kaznivih dejanj (kar je izjema od načela specialnosti). Po nasprotni razlagi, ki jo zastopa zagovornica, je določba 14. člena EKI kontradiktorna - država prosilka zoper izročeno osebo ne sme odrediti pripora, preden ne prejme soglasja zaprošene države, slednja pa soglasja ni dolžna dati, če zoper osebo ni odrejen pripor. Določbo 14. člena EKI je zato moč razlagati le tako, da sme država prosilka ukreniti vse, kar je potrebno (vključno z izdajo sklepa o odreditvi pripora ter morebitno uvedbo ali nadaljevanjem kazenskega postopka), da bi lahko za pregon kaznivih dejanj, za katera oseba ni bila izročena, pridobila soglasje zaprošene države.(4) Izven tega obsega pa vodenje kazenskega postopka ni dopustno. Prav tako ni dopustno na podlagi izdanega sklepa o odreditvi pripora osebi odvzeti prostosti, dokler soglasje ni pridobljeno.

11Upoštevaje navedeno razlago sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora ni kršilo načela specialnosti; odsotnost soglasja pravosodnih organov Švicarske konfederacije ni okoliščina, ki bi izključevala izdajo sklepa o odreditvi pripora. Dokler soglasje za pregon pristojnih švicarskih organov ne bo pridobljeno, pa na podlagi tega sklepa osumljencu ni dopustno odvzeti prostosti.

12Vrhovno sodišče je v nadaljevanju presojalo še navedbe zagovornice, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog begosumnosti, ker se osumljenec že nahaja v priporu v zvezi z drugo kazensko zadevo, ter da obstoja pripornih razlogov tudi ni dopustno presojati za toliko časa vnaprej.

13V zvezi s tem ugovorom Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da odreditev pripora zoper obdolženca, zoper katerega je bil pripor že odrejen v drugem kazenskem postopku, praviloma ni dopustna. Kadar je kazenske postopke zoper obdolženca moč združiti (32. člen ZKP), se izda samo en sklep o odreditvi pripora, pri čemer se čas, za katerega je lahko obdolženec po določbi 205. člena ZKP v priporu, ne sešteva. Kadar pa kazenskih postopkov ni moč združiti (za takšno situacijo gre tudi v obravnavani zadevi, ko je kazenski postopek, v katerem je bil pripor najprej odrejen, že v pritožbeni fazi, medtem ko je postopek, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, v fazi zahteve za preiskavo), je po oceni Vrhovnega sodišča dopustno pripor odrediti tudi v drugem kazenskem postopku, pri čemer se novi pripor začne izvrševati šele po prenehanju pripora v zadevi, v kateri je bil najprej odrejen.(5) Takšna odreditev pripora po mnenju Vrhovnega sodišča na načelni ravni ni v nasprotju z namenom pripora ter kavtelami 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Kadar pa bi organi pregona za več kaznivih dejanj postopoma zahtevali uvedbo postopkov, čeprav bi lahko za vsa kazniva dejanja hkrati zahtevali uvedbo enotnega postopka, z namenom, da bi tako podaljšali čas, v katerem je lahko obdolženec v priporu, bi to pomenilo zlorabo pravil o trajanju pripora. V takem primeru vnovična odreditev pripora ne bi bila dopustna. Ker pa v obravnavani zadevi takšna zloraba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zatrjevana, Vrhovno sodišče zakonitosti postopka v tej smeri ni preizkušalo.

14Tudi dejstvo, da sodišče v takem primeru obstoj pripornih razlogov presoja za vnaprej, tj. za čas, ko bo pripor v drugi zadevi odpravljen, po oceni Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z določbami ZKP o priporu oziroma z 20. členom Ustave. Res je sicer, da lahko od trenutka odreditve pripora do začetka njegovega izvrševanja preteče daljši čas ter da se okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornih razlogov, v tem času lahko spremenijo. V takem primeru pa mora sodišče postopati po tretjem odstavku 200. člena ZKP in pripor nemudoma odpraviti.

15V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o obstoju pripornega razloga begosumnosti sklepalo na podlagi dejstva, da je osumljenec državljan Republike Kosova, da v Sloveniji nima nikakršnega premoženja ter da očitno tudi ne biva na naslovu stalnega prebivališča na Madžarskem. Upoštevaje navedene okoliščine je sodišče prve stopnje napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo osumljenec (ko bo zoper njega prvotni pripor odpravljen) pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku. Osumljenec v Republiki Sloveniji namreč nima nikakršnih vezi, očitno pa sodišču ni dosegljiv niti v kateri drugi državi. Če pa se bodo te okoliščine spremenile, tako da realna bojazen bega ne bo več podana, bo moralo sodišče pripor odpraviti.

C.

16Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

17Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1) : Podobno določa tudi 536. člen ZKP (pri čemer sta v drugem odstavku tega člena določeni še dodatni izjemi), ki pa v obravnavani zadevi glede na določbo 514. člena ZKP ne predstavlja relevantne pravne podlage, saj je izročanje med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo urejeno z navedeno multilateralno mednarodno pogodbo.

Op. št. (2) : Prim. Extradition, European standards: Explanatory notes on the Council of Europe convention and protocols and minimum standards protecting persons subject to transitional criminal proceedings, Council of Europe Publishing, Strasbourg, 2006, str. 31.

Op. št. (3) : Ibid, str. 32.

Op. št. (4) : Ibid., str. 36.

Op. št. (5) : Tako tudi Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 462.