VSRS Sodba XI Ips 10413/2014-91

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je na podlagi tretjega odstavka 285.b člena v zvezi z drugim odstavkom 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obtoženega J. K. s sklepom z dne 29. 9. 2015 odredilo pripor za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti na predobravnavnem naroku. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 27. 11. 2015 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Iz podatkov spisa izhaja, da (i) je bil obtoženec prijet dne 23.11.2015 ter (ii) da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dne 10. 12. 2015 opravilo predobravnavni narok, na katerem je obtoženec krivdo za obravnavano dejanje priznal. Sodišče prve stopnje je istega dne opravilo narok za izrek kazenske sankcije in obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter s sklepom pripor zoper obtoženca odpravilo.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 2. 12. 2015 vložil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (te kršitve v zahtevi ne obrazlaga). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter obtožencu odpravi pripor.

3Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili vse okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo izmikanje prihodu na predobravnavni narok. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da obtoženca na Slovenijo nič ne veže, zato njegove navzočnosti ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi. Obtoženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z obrazložitvijo sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtoženčevemu zagovorniku, ki nanj ni odgovoril.

B.

5Zagovornik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili pogoja za odreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti na predobravnavnem naroku, to je očitno izmikanje obtoženca. Zagovornik navaja, da v obravnavanem primeru očitno izmikanje obtoženca ni izkazano. Obtoženec o predobravnavnih narokih, ki jih je določilo sodišče prve stopnje, z izjemo naroka z dne 17. 6. 2015, ni bil obveščen. Obtoženec je zaradi navdušenja, da se je zaposlil v tujini, sodišče pozabil obvestiti o svoji odsotnosti. Po navedbah zagovornika je nato sodišče prve stopnje za obtoženca večkrat odredilo privedbo, pri čemer je bilo seznanjeno z dejstvom, da privedbe niso uspešne, ker se obtoženec nahaja na delu v tujini. Ker obtoženec s privedbami ni bil seznanjen, prav tako ni prejel vabil na predobravnavni narok, ni šlo za očitno izmikanje obtoženca, ki je pričakoval novo vabilo sodišča. Po navedbah zagovornika se obtoženec iz Republike Slovenije ni odselil, temveč odhaja na delo v tujino, o čemer sodišča skladno z določbami ZKP ni potrebno obveščati.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu očitno izmikanje obtoženca kot pogoj za odreditev pripora zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku (tretji odstavek 285.b člena v zvezi z drugim odstavkom 307. člena ZKP) izkazano v zadostni meri. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da je izvedba predobravnavnega naroka obvezna, saj obtoženec ni vložil ugovora zoper obtožnico (četrti odstavek 285.a člena ZKP). Obtožencu je bilo vabilo na predobravnavni narok z dne 17. 6. 2015 pravilno in pravočasno vročeno dne 29. 5. 2015; navedenega predobravnavnega naroka se obtoženec ni udeležil, svoje odsotnosti pa ni opravičil. Sodišče prve stopnje je nato dvakrat odredilo privedbo obtoženca, ki nista bili realizirani (prvi odstavek 307. člena ZKP). Privedba predstavlja prisilni ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku; tako je že po naravi stvari učinkovita le, če obtoženec s privedbo ni seznanjen, zato se obtoženca o privedbi in naroku, za katerega je sodišče odredilo privedbo, ne obvešča (prvi odstavek 194. člena ZKP).

7Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da obtoženec na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, policija ga ni izsledila na naslovu, ki ga je obtoženec v konkretnem kazenskem postopku navedel kot naslov za vročanje. Sodišči sta na podlagi dejstva, da je policija zoper obtoženca v drugem kazenskem postopku razpisala ukrep prijetja s privedbo, ki v času odreditve pripora v obravnavani zadevi še ni bil realiziran, zaključili, da je obtoženec organom pregona nedosegljiv. Sodišči sta obrazložili, da je bil obtoženec skladno s četrtim odstavkom 193. člena ZKP na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 30. 5. 2014 poučen, da se mora odzvati vabilu sodišča, da mora sodišču takoj sporočiti vsako spremembo naslova in nameravano spremembo bivališča, prav tako je bil opozorjen na posledice, če ne bi tako ravnal, pri čemer obtoženec sodišču ni sporočil, kje dejansko prebiva. Obtožencu vabila tudi ni bilo mogoče vročiti preko delodajalca, saj po razpoložljivih podatkih v Republiki Sloveniji ni zaposlen.

8Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi navedenih okoliščin zaključili, da je bil obtoženec seznanjen z dejstvom, da se zoper njega vodi konkretni kazenski postopek in da je sodišče razpisalo predobravnavni narok. Sodišči sta obrazložili, da je obtoženec s svojim ravnanjem, kot so zapustitev stalnega prebivališča, odjava začasnega prebivališča (na katerem naj bi občasno prebival) ter odhod v tujino, ne da bi spremembo bivališča sporočil sodišču ali pristojni policijski postaji, dejansko onemogočal izvedbo predobravnavnega naroka v tem kazenskem postopku (točke 5 in 6 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje ter stran 2-4 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta zaključek o očitnem izmikanju obtoženca utemeljili s konkretnimi razlogi, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik z navedbami, da obtoženec o predobravnavnem naroku ni bil obveščen in da se obtoženec ni izmikal, temveč je bil na delu v tujini, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki obeh sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Po navedbah zagovornika je obtoženec na zaslišanju dne 25. 11. 2015 obljubil, da bo sprejel vabila sodišča in se odzval nanje. Zagovornik navaja, da obtoženec ni begosumen, da mu je bilo vabilo na predobravnavni narok vročeno in da bo zaradi odrejenega pripora izgubil zaposlitev. Ocenjuje, da je mogoče obtoženčevo navzočnost na predobravnavnem naroku zagotoviti z blažjimi ukrepi. Zagovornik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je izpodbijani pravnomočni sklep v nasprotju s samim seboj. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi ni navedel, s katerim ukrepom naj bi bilo mogoče zagotoviti obtoženčevo navzočnost. Zagovornik prav tako ni navedel, kakšno nasprotje naj bi bilo podano v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora; gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.