UPRS sklep I U 764/2012

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Tožniki so vložili tožbo na izpodbijanje posamičnih dejanj. V tožbi pravijo, da je prvo-tožeča stranka lastnica objekta na naslovu A., druga- in tretje tožeči stranki pa sta lastnika objekta na naslovu B. Vse tožeče stranke so uporabniki komunalnih storitev tožene stranke. Tožena stranka je javno komunalno podjetje, ki je na območju Vrhnike in tudi Strmice, naselja, kjer imajo tožniki svojo nepremičnino, pristojno za odvažanje komunalnih odpadkov. Tožena stranka s svojimi dejanji, ki se dogajajo tedensko in kontinuirano – pobiranje komunalnih odpadkov na mestih, ki za to niso primerna krši človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov. Tožniki namreč plačujejo komunalne storitve in upravičeno pričakujejo, da bo tožena stranka komunalne odpadke odvažala skladno z dolgoletnim odvažanjem in Odlokom o načinu opravljanja lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki Občine Vrhnika (Naš časopis 25. 2. 2002 – v nadaljevanju Odlok). Tožniki so pred vložitvijo tožbe poskušali doseči dogovor s toženo stranko, vendar so bili pri tem neuspešni, saj tožena stranka neutemeljeno vztraja pri kršenju pravic tožnikov. Glede na navedeno tožniki ocenjujejo, da je vložitev tožbe na naslovno sodišče nujna in edina možnost za varovanje njihovih pravic. Kot dokaz predlagajo zaslišanje tožnikov, vpogled v dopis prvo-tožnika z dne 6. 10. 2010, 21. 10. 2010, odgovor tožene stranke z dne 13. 10. 2010, dopis pooblaščenca tožnika z dne 23. 8. 2011 in z dne 14. 10. 2011.

Tožena stranka je komunalne odpadke za tožnike in njihove pravne prednike v daljšem časovnem obdobju (okoli trideset let) odvažala po tako imenovani „zgornji poti“, ki poteka preko parcelne št. 1864/15, k.o. ..., Okrajnega sodišča na Vrhniki in je ob odjemnih mestih komunalnih odpadkov za oba objekta. Prvo-tožnik je v letu 2010 ugotovil, da je tožena stranka neutemeljeno začela odvažati komunalne odpadke po „spodnji poti“, ki poteka po njegovi parceli 1864/2, k.o. ... in nemudoma pozval toženko, naj odpadke odvaža po ustaljeni poti. Toženka je prvo tožnikovo zahtevo zavrnila, sklicujoč se na nepravilno in zavajajočo razlago Odloka. Tudi po pozivu pooblaščenca tožena stranka vztraja pri svojem stališču in nadaljuje z dejanji, ki kršijo pravice tožnikov. Tožniki so vsi starejše osebe in jim prenašanje smetnjakov do spodnje poti predstavlja težje in večje breme, zato so zaradi postopanja tožene stranke še dodatno prizadeti in prikrajšani.

Iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja prvo-tožeče stranke je razvidno, da v postopku izdaje dovoljenja za poseg v prostor „spodnja pot“ ni bila upoštevana. Določilo 15. točke 4. člena Odloka določa, da mora biti prevzemno mesto določeno z dovoljenjem posega v prostor oziroma se določi ob začetku uporabe. Določilo 25. člena Odloka pa določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati dostopna pot. Iz vseh relevantnih določil Odloka tako sledi, da bi tožena stranka morala komunalne odpadke odvažati po „zgornji poti“. Sklicevanje tožene stranke, da je „spodnja pot“ primernejša za odvoz komunalnih odpadkov je neutemeljeno, saj po „zgornji poti“ pogosto vozijo večja tovorna vozila – vsekakor vozila, ki presegajo težo specialnih vozil za odvoz komunalnih odpadkov.

Še več, kljub rednemu plačevanju komunalnih storitev s strani prvo-tožeče stranke tožena stranka njenih komunalnih odpadkov ne prevzema, kar prav tako pomeni poseg v njene pravice. Predlaga ogled lokacije na naslovu B. in A. Predlaga, da sodišče sprejme in izvede predlagane dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi odloči, da je tožena stranka dolžna komunalne odpadke tožečih strank odvažati po poti, ki poteka po zemljišču s parcelno številko 1864/15 k.o. ..., Okrajnega sodišča na Vrhniki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožniki vlagajo tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tožniki v tožbi zgolj pavšalno navedejo, da toženec s svojimi dejanji krši njihove človekove pravice in temeljne svoboščine, ne uspejo pa konkretizirati, katere človekove pravice in temeljne svoboščine naj bi to bile. Razlog, da tožniki ne navedejo konkretnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin je jasen in je v tem, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V konkretnem primeru ni sporno, da je toženec v letu 2010 spremenil odjemno mesto za odvoz komunalnih odpadkov. Do spremembe se je odjemno mesto nahajalo na severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 1864/2 oziroma parc. št. 1864/8, k.o. ..., po spremembi pa se odjemno mesto nahaja na jugovzhodnem delu parc. št. 1864/2 oziroma parc. št. 1864/8, k.o. ... Razlog za spremembo odjemnega mesta je bil v tem, da je bila pot do prvotnega odjemnega mesta povsem neprimerna za odvoz komunalnih odpadkov. Ta pot (t.i. zgornja pot) je bila preozka, zaradi česar je prihajalo na toženčevih vozilih za odvoz komunalnih odpadkov do poškodb na pnevmatikah, ki so zaradi ozkosti poti drgnile ob skale na robu poti. Poleg tega gre v konkretnem primeru za slepo cesto, ki na zaključku nima obračališča. Toženčevi delavci so zato morali pri odvozu komunalnih odpadkov po tej poti voziti vzvratno. Tako odjemno mesto pa je v nasprotju z Odlokom, saj ne izpolnjuje pogojev iz 25. člena Odloka. V nasprotju s t.i. zgornjo potjo je t.i. spodnja pot, ki poteka delno po parc. št. 1864/15, delno po parc. št. 1864/2, zaključi pa se na parc. št. 1864/3, vse k.o. ..., široka, asfaltirana in se zaključi z velikim dvoriščem na parc. št. 1864/3, na katerem ima toženec (oziroma njegovi delavci) v dogovoru z lastnikom pravico obračati z vozili za odvoz komunalnih odpadkov. Glede na navedeno je torej jasno, da je do spremembe odjemnega mesta prišlo zato, ker novo odjemno mesto skupaj z dostopno potjo izpolnjuje vse pogoje, določene z Odlokom. Toženec na tem mestu poudarja, da za tožnike sprememba odjemnega mesta predstavlja zanemarljivo spremembo. Namesto, da tožniki svoj zabojnik za komunalne odpadke puščajo na severozahodni strani svoje hiše, ga sedaj puščajo na jugovzhodni strani svoje hiše. Razdalja med prvotnim odjemnim mestom in zdajšnjim odjemnim mestom pa znaša vsega približno 10 metrov (zabojnik stoji na drugi strani hiše).

Glede na vse navedeno je očitno, da v konkretnem primeru ne gre in sploh ne more iti za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zaradi česar ni podlage za tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Predlaga zaslišanje prič.

Drugi temeljni pogoj, da lahko upravno sodišče odloča na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, pa je, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru ni sporno, da toženec za tožnika opravlja storitve odvoza komunalnih odpadkov, tožniki pa tožencu za to plačajo. Torej gre za opravljanje storitev v zameno za plačilo. To pomeni, da gre za obligacijsko pravno razmerje. Res je to razmerje zaradi javnega interesa znatno regulirano tudi z upravnimi predpisi, vendar ta okoliščina ne spremeni dejstva, da gre dejansko za podjemno pogodbo, s katero se je toženec zavezal, da bo za tožnike odvažal komunalne odpadke, tožniki pa so se zavezali tožencu za to plačevati. Toženec sicer vztraja, da izpolnjuje vse svoje obveznosti skladno s predpisi in drugimi pravili, vendar če tožniki ocenjujejo, da krši svoje obveznosti, bi morali svoje zahtevke uveljavljati v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. V konkretnem primeru gre namreč za uveljavljanje pravic civilnega prava. Predlaga zavrženje tožbe. V konkretnem primeru ni sporno, da je do spremembe odjemnega mesta prišlo v letu 2010, tožba pa je bila vložena maja 2012. Očitno je torej, da je rok za vložitev tožbe potekel, zaradi česar mora sodišče predmetno tožbo zavreči.

Predmetna tožba pa je pomanjkljiva tudi z vidika tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, ki določa, da mora tožnik v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Tožniki v konkretnem primeru uveljavljajo dajatveni zahtevek, saj zahtevajo, da sodišče tožencu naloži, da je dolžan komunalne odpadke tožečih strank odvažati po poti, ki poteka po zemljišču s parc. št. 1864/15, k.o. ... Taka tožba pa je nedovoljena, saj lahko tožnik v upravnem sporu zaradi dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, uveljavlja le tri vrste zahtevkov, in sicer (i) da se ugotovi poseg, (ii) da se odpravi poseg, oziroma, (iii) da se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine prepove. Tožbo je torej potrebno tudi iz tega razloga kot nedovoljeno zavreči.

Predlaga tudi, da sodišče odloči, da so tožniki solidarno dolžni tožencu v roku 15 dni povrniti vse njegove stroške v zvezi s tem sodnim postopkom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe; podredno pa predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno ter odloči, da so tožniki solidarno dolžni tožencu v roku 15 dni plačati pravdne stroške.

3Sodišče je tožnikom poslalo poziv, da v določenem roku odpravijo pomanjkljivost tožbe in sicer, da navedejo, v katere človekove pravice je bilo poseženo z dejanji tožene stranke, kdaj so bila ta dejanja storjena in da utemeljijo, zakaj menijo, da nimajo drugega sodnega varstva.

4V pripravljalni vlogi tožeče stranke pravijo, da je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem kršila večje število njihovih človekovih pravic, med drugim pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Odlok namreč jasno določa pogoje, pod katerimi in v skladu s katerimi se določajo odjemna mesta za odvoz odpadkov. V primeru tožečih strank pa prihaja do neenakosti med tožniki in drugimi uporabniki komunalnih storitev. Tožnikom namreč ni omogočen odvoz komunalnih odpadkov v enakem obsegu in enaki meri kot drugim uporabnikom storitev tožene stranke v primerljivih okoliščinah. Tožnikom – še posebno prvemu tožniku je bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva. Kljub večkratni pritožbi prvega tožnika je tožena stranka vztrajala na svojem stališču in se sklicevala na občinski Odlok, pri čemer ga je tolmačila povsem nasprotno od jasnih določil, ki so jo zavezovala k določenemu ravnanju.

Kršitve človekovih pravic s strani tožene stranke so storjene tako z opustitvijo pravilnega odvažanja komunalnih odpadkov, kot tudi z odvažanjem odpadkov na lokaciji, ki je za tožnike manj ugodna. Taka kršitev pravic tožnikov pa je stalna in traja že daljše časovno obdobje. Kršitev človekovih pravic tožečih strank s strani tožene stranke s posameznimi dejanji se je začela leta 2010 in še vedno traja, zato tožeče stranke preko sodišča toženo stranko pozivajo, naj s svojimi dejanji – nepravilnim odvažanjem komunalnih odpadkov preneha.

V primeru javnega komunalnega podjetja gre nedvomno za nosilca javnega pooblastila, ki je s svojim ravnanjem posegel v pravice tožnikov. Tožniki, posebej prvi tožnik, se je zoper nezakonito ravnanje tožene stranke pritožil tako pri sami toženi stranki, kot tudi pri njenem ustanovitelju. Ker gre za posamično dejanje – opustitev nosilca javnega pooblastila pa ne gre za področje pristojnosti splošnega sodišča. V Zakonu o pravdnem postopku je namreč določeno, kdaj gre za pristojnost splošnega sodišča, primer (mogoče za koga tudi celo bagatelni primer) tožnikov pa ne spada v področje, za katerega so stvarno pristojna splošna sodišča. ZPP namreč določa, da sodišča splošne pristojnosti obravnavajo zadeve v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 je glede na nenavadno naravo predmetnega spora nedvomno podana pristojnost Upravnega sodišča.

Tožena stranka tudi podcenjuje krivico, ki se zaradi njenega ravnanja dogaja tožnikom. Tožniki redno plačujejo njene storitve in že samo za to bi toženka morala spoštovati njihove želje in jim tako kot v preteklosti omogočiti odvažanje komunalnih odpadkov na odjemnih mestih in ob njihovih nepremičninah. Povsem nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da do kršitev pravic tožnikov ne prihaja. Nemogoče pa je sprejeti tudi argument, da tožena stranka ne razpolaga s tehnično ustreznimi komunalnimi vozili, ki bi lahko odvažala odpadke na lokacijah neposredno ob nepremičninah tožnikov. V preteklosti je namreč odvažanje na lokacijah delovalo nemoteno in brez težav, sprememba režima pa ni objektivno pogojena. Po t. i. zgornji poti lahko vozijo večja in težja tovorna vozila, ki kljub nasprotnim navedbam tožene stranke tudi nemoteno obračajo. Odjemna mesta, ki jih na podlagi oblastnega ravnanja in ne pogodbenega dogovora tožnikom poskuša vsiliti tožena stranka, so za njih neprimerna.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5Tožba na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna.

6Ne drži argument tožene stranke, da predmetna zadeva spada v pristojnost pravdnega sodišča. Vendar pa tudi tožniki nimajo prav, ko trdijo, da nimajo drugega sodnega varstva in da zato uveljavljajo tožbo zoper posamična dejanja tožene stranke na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Upravni spor zoper posamična dejanja, ki naj bi posegala v človekove pravice, je namreč možen na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena ZUS-1, kot t.i. rezervni upravni spor, samo takrat, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo; za to drugo sodno varstvo pa ni mišljeno samo sodno varstvo v pravdnem ali kakšnem drugem sodnem postopku pred drugimi rednimi sodišči, ampak tudi sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi tožbe na odpravo upravnega akta oziroma drugega posamičnega akta v smislu 2. odstavka 2. člena ali drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1. Ker tožniki v predmetni zadevi ne uveljavljajo enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do zdravega življenjskega okolja, ampak se v tožbi pritožujejo zaradi daljše poti, ki jo imajo do novega zbirnega mesta, gre v predmetni zadevi za zakonsko pravico tožnikov do enakega dostopa do javne dobrine iz 1. odstavka 5. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Uradni list RS, št. 32/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) v povezavi z 2. odstavkom 14. člena Ustave. Med materialne javne dobrine je namreč treba šteti tudi storitve, ki jih trajno in nemoteno zagotavlja lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb (2. odstavek 1. člena in 1. odstavek 2. člena ZGJS). Konkretneje so te pravice do komunalnega gospodarstva na podlagi zakonskega pooblastila urejene z odlokom lokalne skupnosti (4. alineja 1. odstavka 7. člen ZGJS). Ker torej vprašanje dostopa do omenjene javne dobrine spada v okvir iztožljivih pravic in ker po določilu 3. odstavka 3. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) velja, da se ZUP uporablja tudi v primeru, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, bi torej na zahtevek tožnikov oziroma tožnika, ki je takšen zahtevek podal, pristojni organ oziroma izvajalec javne službe moral odločiti z upravnim aktom. Iz neprerekanih podatkov v spisu izhaja, da je prvo-tožeča stranka podala „zahtevo“ za določitev mesta za odvoz zabojnikov za odvoz komunalnih odpadkov z dne 6. 10. 2010. Tožena stranka pa je na zahtevek prvo-tožeče stranke odgovorila z dopisom št. 1/2-204/10 z dne 13. 10. 2010, v katerem je med drugim navedla relevantno dejansko stanje, stranko je pozvala, da vzpostavi prevzemno mesto za odvoz odpadkov ob parcelni št. 1864/2 k.o. ... in navedla, da ima „odločitev“ podlago v 4., 25. in 26. členu Odloka. Tožniki niso vložili tožbe zoper navedeni akt tožene stranke oziroma niso pozvali tožene stranke, naj izda ustrezen upravni akt in niso vložiti tožbe zaradi molka organa, zato sodišče ugotavlja, da tožba zoper dejanja tožene stranke kot rezervni upravni spor ni dopustna. (1. odstavek 4. člena v zvezi z 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1). To pa ne pomeni, da so tožniki zaradi poteka časa, od kar je tožena stranka izdala akt z dne 13. 10. 2010 izgubili pravico do sodnega varstva tako glede zakonske pravice iz 1. odstavka 5. člena ZGJS kot tudi pravice do pravnega sredstva. Prvo-tožeča stranka lahko zahteva bodisi izdajo upravnega akta na podlagi zahteve prvo-tožeče stranke z dne 6. 10. 2010, ali pa lahko sama ali skupaj z drugo in tretjo tožečo stranko vloži nov zahtevek za določitev zbirnega mesta za odvoz komunalnih odpadkov. Na podlagi „vloge“ uporabnika za določitev zbirnega mesta se namreč tudi po Odloku določi zbirno mesto (31. člen odloka) in se to zbirno mesto tudi „vpiše v register prevzemnih mest“ (15. točka 1. odstavka 4. člena Odloka).

Ker je torej v predmetni zadevi upravni spor možen na podlagi 2. člena ZUS-1 potem, ko so za to izpolnjene vse procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

7Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zaradi tega določila je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.