VSC sodba VSC Cpg 210/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 7.647,93 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izreklo: ““I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. Tožena stranka S. d.o.o., mat. št. …, je dolžna tožeči stranki S. d.o.o., mat. št. …, takoj, oziroma najkasneje v roku treh dni izročiti lastno bianco menico (bianco menico avalirano s strani družbe M. d.o.o.) - menično izjavo in menični tožeče stranke, ki ji je bila kadarkoli izročena ali jo je prejela po Predpogodbi za sklenitev prodajne pogodbe za nakup zazidljivega zemljiška v k.o. … z dne 10. 1. 2011. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku v sodbi prvostopenjskega sodišča določenega roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v petnajstih dne in pod izvršbo.” II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. Tožena stranka S. d.o.o., mat. št. …, je dolžna tožeči stranki S. d.o.o., mat. št. …, takoj, oziroma najkasneje v roku treh dni izročiti lastno bianco menico (bianco menico avalirano s strani družbe M.- d.o.o.) - menično izjavo in menični blanket tožeče stranke, ki ji je bila kadarkoli izročena ali jo je prejela. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku v sodbi prvostopenjskega sodišča določenega roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v petnajstih dne in pod izvršbo.” III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 11.243,60 EUR v 15 dneh, v primem zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.”” Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je zahtevek nedoločen, da v primarnem zahtevku citirana pogodba ne predstavlja kavze za prejem meničnih dokumentov s strani družbe S. d.o.o., da tožeča stranka nima pravnega interesa za izročitev bianco menice in menične izjave, ker je med pravdnima strankama nesporno, da je bianco menico prvotožena stranka izpolnila z datumom 22. 2. 2012 in jo predložila na vnovčitev ter je tako možnost vnovčitve menice izčrpala.

2Tožeča stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in odloči o stroških postopka, oziroma da sodbo v celotnem izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka vztraja, da je v pravdnem postopku postavila dva tožbena zahtevka in z njima uveljavljala jasno, določljivo in konkretizirano ter izvršljivo zahtevo po izročitvi bianco menice z avanom, ki je nesporno v posesti tožene stranke. Dokazni postopek pa naj bi tudi jasno pokazal, da ima tožena stranka menico nezakonito, brez pravne podlage, zato jo je dolžna izročiti tožeči stranki kot last in stvar tožeče stranke, pri čemer naj bi že samo ta (lastninsko in stvarnopravni zahtevek, tako imenovani rei vindicatio zahtevek, ki nima roka za uveljavitev in se ga lahko uveljavlja kadarkoli, predstavljal pravni interes kateremu mora sodišče slediti, saj za kakršnokoli drugačno odločitev ni nobenih podlag ali izkazanih okoliščin. Tožeča stranka navaja bistvena nesporna dejstva, ki naj bi bila ugotovljena tekom postopka: da je tožena stranka (delno) vnovčila bianco menico izdano s strani tožeče stranke avalirano s strani M. d.o.o. za znesek 1.572,31 EUR; da je bila ena menica izdana s strani tožeče stranke in avalirana s strani družbe M. dana kot jamstvo po predpogodbi za sklenitev prodajne pogodbe za nakup zazidljivega zemljišča v k.o. … z dne 10. 1. 2011 (pri čemer tožeča stranka ni nikoli v tožbi ali v pravdi kadarkoli zatrjevala, da je tožena stranka stranka te pogodbe, kar protispisno navaja sodišče); da po pogodbi o poslovnem svetovanju z dne 15. 2. 2011 družba M. d.o.o. ni niti stranka pogodbe niti porok, niti ni v navedeni pogodbi določeno kakršnokoli zavarovanje (npr. izročitev menice) za izpolnitev pogodbe; da je bila tekom postopka 20. 11. 2014 sklenjena sodna poravnava s (tedaj še) drugotoženo stranko E. d.o.o. po kateri je slednja vrnila tožeči stranki bianco menico in menično izjavo s pooblastilom za vnovčenje, ki je bila izročena na podlagi predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe za nakup zazidljivega zemljišča v k.o. … z dne 10. 1. 2011, pri čemer je tudi pojasnila okoliščine kako bi naj namesto prvotne in nadomeščene menice, ki bi morala biti vrnjena tožeči stranki, predstavnik družbe E. d.o.o. nepooblaščeno izročil menico B. K.; da je družba E. d.o.o. zahtevala pri zavarovanju predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe za nakup zazidljivega zemljišča v k.o. … z dne 10. 1. 2011 na podlagi zahteve odvetnika izročitev nadomestne menice; in da je družba E. d.o.o. tako prejela pravilno izpolnjeno nadomestno menico, medtem ko je bila prvotno izdana menica (menica, ki je bila vnovčena za znesek 1.572,31 EUR) izročena B. K.. Tožeča stranka poudarja, da beseda katerakoli, ki je del zahtevka po začasni odredbi in beseda kadarkoli, ki je del tožbenega zahtevka, predstavljata v obsegu razumevanja določnosti in konkretnosti zahtevka istopomensko besedo ali besedno zvezo, kar pomeni, da je navedba sodišča o nedoločnosti zahtevka neutemeljena in strokovno neprepričljiva. Pri tem se sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča v sklepu Cpg 59/2012 izdanim v zvezi s predlagano začasno odredbo. Nadalje navaja, da je tekom postopka tožeča stranka zatrjevala in po njenem prepričanju tudi z gotovostjo izkazala, da ima tožena stranka v posesti bianco menico, avalirano s strani družbe M. d.o.o., ki je bila vnovčena za znesek 1.572,31 EUR, vse to pa brez pravne podlage, nezakonito. V zvezi z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka tožeča stranka navaja, da očitna pisna napaka na katero se sklicuje sodišče nikakor ni takšne narave, da bi sodišče zgolj na podlagi tega bilo dolžno tožbeni zahtevek zavreči, saj je v besedilu tožbenega zahtevka izpuščena ena beseda, katera pa ne vpliva na popolnost tožbenega zahtevka, saj je že pred tem jasno navedeno kaj tožeča stranka zahteva. Navaja, da sodišče sodi v mejah postavljenega zahtevka in lahko tudi posamezne dele, ki niso izkazani ali dokazani izpusti ali jih v presežku zavrne, vsi zahtevki tožeče stranke pa da so postavljeni tako, da jim sodišče lahko deloma ali v celoti ugodi, torej posamezen del tudi zavrne, če ni izkazan, oziroma preprosto ugodi zahtevku po vrnitvi menice, brez uporabe besede “kadarkoli” ali “menično izjavo”, saj je zahtevek brez tega povsem sklepčen in določen (člen 285 in 318. člen ZPP), čeprav je sicer postavljen v celoti obsežno in podrobno ravno z namenom izogniti se nerazumevanju zahtevka. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka naj ne bi zatrjevala, da ima tožena stranka menico na podlagi predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe ter da S. d.o.o. sploh ni bil pogodbena stranka po tej pogodbi, tožeča stranka sodišču prve stopnje očita protispisno, neresnično in neutemeljeno odločitev, kar da predstavlja bistveno kršitev določb 1., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka nadalje znova pojasnjuje okoliščine v katerih je tožena stranka prišla do menice. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka, katerega je sodišče zavrnilo zaradi nedoločenosti, pa tožeča stranka pritožbeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča v sklepu Cpg 59/2012 in sodišču prve stopnje očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ter nepravilno uporabo materialnega prava. Nadalje navaja, da je neobičajna in nevsakdanja odločitev sodišča prve stopnje, ko je to obstoj podlage za imetništvo menice presojalo zgolj na podlagi izpovedb prič in izjav strank, medtem ko je tožena stranka svoje upravičenje do menice podajala izključno iz pogodbe o poslovnem svetovanju, v kateri pa ni nikjer navedenega določila o zavarovanju in ni govora o poroštvu ter o kakršnikoli menici. Tožeča stranka znova poudarja, da je tožena stranka potrdila, da ima menico v posesti in navaja, da je pri tem povsem nepomembno kakšen datum je naveden na menici in da menice ni mogoče več vnovčiti. Sodišče prve stopnje bi tako po mnenju tožeče stranke moralo ugotoviti, da ima tožena stranka v posesti menico nezakonito in jo mora izročiti tožeči stranki, saj druge podlage za imetništvo menice tožena stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka nadalje navaja, da sodišče ni opravilo ocene izpovedbe M. R., kar da predstavlja kršitev določb 1., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je celotna obrazložitev sodišča protislovna izvedenim dokazom. Nazadnje pa tožeča stranka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, ki da so znatno previsoki in da takšna odločitev nima podlage v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Navaja, da vrednost podrednega zahtevka nima nobenega vpliva na vrednost spornega predmeta na katerega se nanaša glavni zahtevek, in da je zato sodišče materialno pravno zmotno presodilo, ko je odločilo, da je potrebno odmeriti stroške za postopek od obeh zahtevkov od primarnega kot od podrednega zahtevka, odločitev pa da je tudi nasprotna ugotovitvam sodišča o vrednosti spora kot izhajajo iz sklepa z dne 16. 8. 2013.

3Tožena stranka je pritožbene navedbe tožeče stranke prerekala kot neutemeljene, zatrjevala je nesklepčnost tožbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljala pa je tudi povrnitev stroškov pritožbenega odgovora po specificiranem stroškovniku.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6Da sodišče tožeči stranki nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja: tožeča stranka mora biti po materialnem pravu do tega upravičena, to pa mora zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom.

7Po presoji pritožbenega sodišča noben od navedenih pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku ni izpolnjen. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da je tožba tožeče stranke nesklepčna in bi sodišče prve stopnje moralo tožbena zahtevka (primarnega in podrednega) zavrniti že iz tega razloga, brez da je izvajalo po pravdnih strankah predlagane dokaze.

8Nesklepčna je tožba pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen (A. G., Komentar k členu 180 ZPP v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2005-[2006]). Nesklepčna je torej tožba, ko iz tožbenih navedb ne izhaja zatrjevana pravna posledica - pravno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka.

9Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala zahtevka (primarnega in podrednega) na izročitev bianco avalirane menice z menično izjavo in meničnim blanketom tožeče stranke, ki ji je bila kadarkoli izročena in jo je prejela, s tem, da v primarnem zahtevku navaja tudi, da je to prejela po predpogodbi za sklenitev pogodbe za nakup zazidljivega zemljišča v k.o. … z dne 10. 1. 2011. Zatrjuje, da ima tožena stranka zahtevano bianco menico v posesti brez pravne podlage in jo je dolžna vrniti tožeči stranki. Že v tožbi tožeča stranka sama navaja, da je tožena stranka to menico neutemeljeno izpolnila na znesek 364.337,70 EUR in predložila na vnovčenje banki d.d., ki jo je tudi vnovčila v višini 1.572,32 EUR, nadalje pa jo je poskusila vnovčiti tudi v banki1. Slednje je potrdila tudi tožena stranka, vendar pa je zatrjevala, da ji je bianco menico izročila tožeča stranka v zavarovanje plačila za storitve po pogodbi o poslovnem svetovanju in da je utemeljeno menico izpolnila in predložila na vnovčenje, uveljavljala pa je tudi nesklepčnost tožbe. Med pravdnima strankama tako tekom pravdnega postopka ni bilo sporno, da je tožena stranka bianco menico, ki jo je izdala tožeča stranka, izpolnila in predložila na vnovčenje banki, da je bila ta menica izpolnjena z datumom izdaje 22. 2. 2012 in dospelostjo 22. 2. 2012 na znesek 364.337,70 EUR ter da je bila menica tudi delno vnovčena v znesku 1.572,32 EUR. Navedene okoliščine - izpolnitev menice in podrobna vsebina tako izpolnjene menice, so bile tožeči stranki nedvomno znane že ob vložitvi tožbe, saj je fotokopijo tako izpolnjene menice tožbi tudi priložila kot dokaz.

10Bianco menica - tako imenovani menični blanket, je listina, ki vsebuje le nekatere sestavine menice, prava menica postane šele z izpolnitvijo z zakonom (1. člen Zakona o menici) predpisanih bistvenih sestavin menice. Po tožeči stranki izdana bianco menica z menično izjavo razen podpisa izdajatelja (tožeče stranke) in avalista (družbe M.) drugih sestavin ob izdaji ni imela. S tem, ko jo je tožena stranka izpolnila, je postala prava menica z vsebino kot izhaja iz priložene menice v spisu (A4) in tako kot bianco menica - menični blanket ne obstaja več in je tožena stranka tožeči stranki tudi, če bi se izkazalo, da je tožena stranka bianco menico z menično izjavo pridobila nepošteno in izpolnila brez pravnega temelja ter predložila na vnovčenje, ne more izročiti. Tožeča stranka tako s tožbo zahteva nekaj kar ne obstaja in do česar ne more biti več upravičena. S tožbenim zahtevkom uveljavljani predmet izročitve tako ni mogoč in ni izvršljiv (drugi odstavek 34. člena OZ). Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (člen 2 ZPP), kot to navaja tožeča stranka sama v pritožbi, tožeča stranka pa je kljub opozorilom tožene stranke na nesklepčnost tožbe in kljub pozivom sodišča prve stopnje, pri tako postavljenem neustreznem tožbenem zahtevku vztrajala. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrniti, saj je vezano na dejansko podlago spora in tožbeni predlog in ne sme prisoditi kaj drugega kot je zahtevala tožeča stranka. Zavrnitev tožbenega zahtevka je bila zato pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

11Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka s tako postavljenim tožbenim zahtevkom ne bi mogla uspeti niti na podlagi sicer pavšalno zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka tudi ne more uspeti z lastninsko tožbo (rei vindicatio) kot to izpostavlja v pritožbi, saj ne more zahtevati izročitve predmeta, ki v zahtevani obliki oziroma vsebini ne obstaja več.

12Ob ugotovitvah pritožbenega sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi nesklepčne tožbe, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo pravilnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenih razlogov in ni odgovarjalo na pritožbene navedbe tožeče stranke, saj s temi tožeča stranka odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

13Tožeča stranka pa neutemeljeno nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da gre v primeru primarnega in podrednega tožbenega zahtevka za isti tožbeni zahtevek. Če bi bilo temu tako, potem tožeča stranka ne bi uveljavljala obeh zahtevkov in ne bi tudi sama zatrjevala, da uveljavlja dva tožbena zahtevka. Če pa uveljavljana zahtevka temeljita na isti dejanski in pravni podlagi je skladno z določbo 41. člena ZPP, ki jo je potrebno uporabiti v skladu s 3. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in členom 155 ZPP, sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške tožene stranke od seštevka vrednosti obeh zahtevkov. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. S sklepom z dne 16. 8. 2013 je sodišče prve stopnje res določilo vrednost spornega predmeta, vendar le za tedaj postavljeni en sam zahtevek. Tožeča stranka pa je tedaj postavljeni tožbeni zahtevek nato spremenila in razširila še za podredni tožbeni zahtevek, zato odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z odločitvijo v navedenem sklepu, kot to neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka. Pritožbo je bilo zato v celoti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške in toženi stranki povrniti stroške nastale ji z odgovorom na pritožbo (člen 155/I ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke v skladu z ZOdvT.