VSM sklep I Cp 854/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), da mu je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2008 dalje do plačila ter povrniti stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki plačati pravdne stroške v znesku 872,50 EUR do takrat brez obresti, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjsko odločitev označuje kot zmotno z očitnim nasprotjem med razlogi, na katere se sodba opira in med vsebino listin v spisu, posledično pa prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z ugotavljanjem skupnega delovanja oseb s priimkom O. v okviru trgovanja z valutami in obstoja skupnega premoženja omenjenih dveh oseb je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, posledično pa napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je denar po notarsko overjeni pogodbi z dne 12. 12. 2008, ki je bil istega dne nakazan na transakcijski račun (druge) toženke, posodil obema prvotnima tožencema (A.O. in toženki). Čeprav toženka ni bila formalna stranka pogodbe, sta toženka in A.O. ves čas delovala usklajeno. Zmotni in v nasprotju z vsebino listin v spisu so prvostopenjski zaključki, da toženka niti dejansko ni bila deležna koristi iz sklenjenega posla. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka pribavilo in vpogledalo v kazenski spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 10018/2009, vendar so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi pravnomočne kazenske sodbe, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ugotovljeno dejansko stanje pa je diametralno nasprotno v kazenskem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju. Izpostavlja, da sta toženka in A.O. dejansko ves čas živela skupaj na istem naslovu, da sta si nadela ista priimka, da imata skupne otroke, da sta celotne posle izvajala skupaj, da sta sodelovala pri poslovanju z valutami in da se je tožnikovo posojilo nanašalo na omenjeni posel ter je bilo dano izključno z namenom omogočiti toženki in A.O., da tožniku povrneta že predhodno zaupana denarna sredstva. Ker so vsi upravičenci do koristi iz posojilne pogodbe zavezanci za vračilo prejetih denarnih sredstev, velja enako tudi za toženko, saj so bila denarna sredstva nakazana na njen transakcijski račun, čeprav je bila formalna podpisnica pogodbe druga oseba. Napačno naj bi bilo tudi prvostopenjsko stališče iz 19. točke obrazložitve, da ni izkazana neupravičena obogatitev toženke. Denarna sredstva po posojilni pogodbi so bila nakazana na račun toženke, prav tako je izkazano prikrajšanje na na strani tožnika, zato so izpolnjeni pogoji neupravičene obogatitve in je v primeru odsotnosti pogodbene podlage toženka dolžna prejeti znesek vrniti na podlagi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatiti. Sodišče prve stopnje naj bi tudi spregledalo določila OZ o solidarni odgovornosti, saj se želi toženka distancirati od poslov A.O. in na ta način oškodovati tožnika, saj vso njuno premoženje glasi na ime toženke, A.O. pa nima nobenega premoženja. Hiša v B. dejansko skupno premoženje toženke in A. O., kot naj bi izhajalo iz njegove izpovedbe v že navedeni kazenski zadevi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, je pa izvedlo dokaz z vpogledom v kazenski spis, v katerem so predlagane priče tudi zaslišane, vendar pa se glede ključnih okoliščin: skupnega življenja, poslovanja toženke in A.O. in glede vloge toženke pri poslovanju z valutami ter do izpovedb prič sploh ni opredelilo. Zato naj bi v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nepojasnjeno pa je ostalo tudi, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnika in razlogom kazenske sodbe, verjelo pa je priči A. O. in toženki. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je pri presoji solidarne odgovornosti toženke po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) za vračilo preostanka posojenih denarnih sredstev, zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa so v sodbi izostali razlogi o dejstvih, ki so za pravilno odločitev bistvenega pomena.

6Sodišče druge stopnje sicer soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da ni podana toženkina pogodbena obveznost za vrnitev preostanka posojila, prav tako ne toženkina obveznost za plačilo na podlagi določbe 190. člena OZ zaradi neupravičene obogatitve. Toženka ni bila stranka posojilne pogodbe z dne 12. 12. 2008, sklenjene med tožnikom kot posojilodajalcem in A.O. kot posojilojemalcem, s katero je tožnik posodil znesek 20.000,00 EUR, ki se ga je posojilojemalec zavezal vrniti do 20. 12. 2008, in v zvezi s to pogodbo ni prevzela nobene zaveze, tudi poroštvene ne. Toženka tako ni bila v pravno poslovnem razmerju s tožnikom. Na podlagi predmetne posojilne pogodbe je bil dne 12. 12. 2008 na TRR, ki je bil naveden v posojilni pogodbi in je pripadal toženki, za njegovo uporabo pa je bil pooblaščen tudi posojilojemalec, nakazan znesek 20.000,00 EUR. Tožnik je sicer zatrjeval, da je denar posodil obema, vendar pa pogodbenega odnosa s toženko ni uspel dokazati, zato sklenjena posojilna pogodba ne predstavlja pravne podlage, ki bi zavezovala toženko k plačilu (preostanka) denarnih sredstev iz posojilne pogodbe. Ob obstoju posojilne pogodbe in ugotovljenih dejstvih, da je posojilojemalec A.O. z dovoljenjem toženke uporabljal njen TRR, ki ga je tudi navedel v posojilni pogodbi in na katerega je bil nakazan posojen denar, ter da je del tega denarja po lastni izpovedbi nakazal v Ameriko (10.000,00 EUR), del vrnil tožniku (7.000,00 EUR), preostanek, ki ga tožnik zahteva s tožbo (13.000,00 EUR) pa dvignil v gotovini in porabil za potrebe poslovanja njegovega s.p., toženka z nakazilom posojenega denarja na njen TRR ni bila neupravičeno obogatena, zato ne obstoji njena obveznost za vračilo teh denarnih sredstev na podlagi določbe 190. člena OZ.

7V zvezi s presojo, ali za plačilo iz posojilne pogodbe obstoji solidarna obveznost toženke iz drugega odstavka 56. člena ZZZDR (1) v zvezi z 12. členom istega zakona, pa so zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sodišča prve stopnje ostala neugotovljena tista dejstva, ki so za presojo odločilnega pomena. Tožnik je ob navedbah, da je bil denar nakazan na TRR toženke, v postopku pravočasno zatrjeval tudi obstoj zunajzakonske skupnosti toženke in posojilojemalca, njuno enako spremembo priimka, skupno življenje, dva skupna otroka in njuno poslovno sodelovanje pri poslih trgovanja z valutami. Sodišče prve stopnje pa je izhajalo iz zmotnega stališča, da posojilo ne more predstavljati obveznosti, ki bi jo bila dolžna izpolniti oba zunajzakonska partnerja. Pri tem je namreč spregledalo, da skupno premoženje predstavljajo tudi stvari, ki jih oziroma jih je zunajzakonski partner uporabljal pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti kot samostojni podjetnik. Podjetnik ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. Podjetniško premoženje, ki ga zakonec oziroma zunajzakonski partner podjetnik ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma z njo izenačene zunajzakonske skupnosti, spada v skupno premoženje in zato so obveznosti v zvezi s podjetniškim premoženjem hkrati obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev. Pripadnost podjetniškega premoženja skupnemu premoženju ima torej pravne posledice na področju odgovornosti za obveznosti in to ne glede na to, kdo je nosilec podjetniške dejavnosti. Za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem pa zakonca oziroma zunajzakonska partnerja na podlagi določbe drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata solidarno. To pomeni, da velja njuna solidarna odgovornost tudi za obveznosti, ki jih je eden izmed njiju kot podjetnik prevzel pri opravljanju podjetniške dejavnosti.(2) Ker je bilo materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje napačno, sodišče ni ugotavljalo obstoja pravno relevantnega dejstva, ali je med posojilojemalcem in toženko v času pridobitve denarnih sredstev po posojilni pogodbi obstajala zunajzakonska skupnost. Dejansko stanje o tem je ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je zaključek, da ne obstoji solidarna obveznost toženke za plačilo preostalega dela posojila na podlagi določb ZZZDR vsekakor preuranjen in zmoten.

8Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnika, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva že izražena stališča sodišča druge stopnje in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah (3) ter poda ustrezno obrazložene razloge za vsako izmed njih. V zvezi z obstojem solidarne odgovornosti toženke po določbah ZZZDR pa naj najprej v skladu z 213. členom ZPP odloči, ali je za celovito presojo obstoja zunajzakonske skupnosti v okviru pravočasno podane trditvene podlage potrebno izvesti še katere izmed predlaganih dokazov, ki jih v dosedanjem postopku zaradi zmotnega izhodišča ni izvedlo, do že izvedenih dokazov pa naj se z dokazno oceno po 8. členu ZPP ustrezno opredeli. Osredotoči se naj na presojo razmerja v času pridobitve denarnih sredstev na podlagi posojilne pogodbe in namena posojila, razloge o teh pravno relevantnih dejstvih pa naj ustrezno obrazloži. Šele nato bo lahko sprejelo odločitev o toženkini solidarni odgovornosti za plačilo na podlagi določb ZZZDR in o utemeljenosti toženega zahtevka na tej pravni podlagi.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1) : Besedilo drugega odstavka 56. člena ZZZDR:

„Za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.“

Op. št. (2) : Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 367/2010 z dne 19. 5. 2011, sodbi II Ips 482/2001 z dne 10. 4. 2002, sodbi II Ips 460/2008 z dne 3. 12. 2009 in sklepu II Ips 479/2008 z dne 14. 10. 2009 ter Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 882/2015 z dne 22. 6. 2015. O tem tudi Dugar G., Prenos premoženja na zakonca z namenom izigravanja upnikov, Podjetje in delo 2014/1, str. 96-112.

Op. št. (3) : Skladno z načelom iura novit curia mora sodišče po uradni dolžnosti poznati pravo in vsa dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, presojati z vseh možnih pravnih vidikov, torej s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage.