VSL Sodba I Cp 1653/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožnico in A. A., ki je umrl 22. 9. 2014, obstajala izvenzakonska skupnost in je tožnica zato njegova zakonita dedinja ter tožencema naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. V pritožbi navaja, da ne zanika, da sta bila tožnica in zapustnik prijatelja, a njun odnos ni prerasel prijateljstva. Pred zapustnikovo smrtjo pa še pristnega prijateljstva ni bilo več. Svoje stališče pritožnika utemeljujeta z opisom svojega videnja stvari. Izpostavljata izpovedi nekaterih prič (L. Š., F. N., S. A.) in ocenjujeta, da so priče, katerih zaslišanje je predlagala tožnica, izpovedovale neresnično.

Glede dokazne ocene pritožnika navedeta, da jo je sodišče gradilo le na izpovedih prič, ki jih je predlagala tožnica in so njeni prijatelji in sorodniki, izpovedim prič, ki jih je predlagala tožena stranka, pa ni sledilo.

Pritožnika menita, da razlogi sodbe, da sta tožnica in zapustnik skupaj obiskovala tožničino hčer, se skupaj vozila in družila, niso zadostni za zaključek, da je med njima obstajal odnos, ki bi ga lahko enačili z zakonsko zvezo. Skupnih finančnih sredstev nista imela; tožničin vnuk pa je izpovedal, da sta si denar posojala in vračala, česar med partnerji v zunajzakonski skupnosti po prepričanju pritožnikov ni. Da nista imela skupnih sredstev, potrjuje ravnanje zapustnika ob odhodu v bolnico, ko je svojo bančno kartico s številko PIN in kovček z osebnimi stvarmi izročil prvemu tožencu.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožnika vidita v tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri banki, kjer sta imela tožnica in zapustnik transakcijska računa, s čimer bi se potrdilo, da nista bila pooblaščena na računu drugega in torej nista imela skupnih sredstev. Enako kršitev naj bi sodišče storilo, ker ni opravilo poizvedb o tem, ali tožnica prejema vdovsko pokojnino po pokojnem možu, ki je ne bi mogla prejemati, če bi bila z zapustnikom v zunajzakonski skupnosti. Pritožnikoma se zdi pomembna še izjava J. Č., ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo ali pa J. Č. zaslišalo. Slednji je vedel, zakaj je zapustnik menjal telefonske številke.

Pritožnika bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP vidita v tem, da se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne opredeli do pooblastila, ki ga je zapustnik 20. 9. 2014 podpisal prvemu tožencu. Pomembno je to, kam je želel zapustnik po odpustu iz bolnišnice, saj kaže na kvaliteto odnosa med zapustnikom in tožnico. Tudi do zapisa v medicinski dokumentaciji (izjavi pacienta o posredovanju podatkov), kjer je zapustnik tožnico poimenoval kot prijateljico, se sodišče ni opredelilo, zato se sodbe ne da preizkusiti.

Pritožnika še pojasnjujeta, da je imela tožnica kovček z osebnimi dokumenti zapustnika, ki jih je uporabila za potrebe tega postopka in jih prilagodila sebi v korist. O tem izpodbijana sodba nima razlogov.

Pritožba zaključuje, da se želi tožnica le ekonomsko okoristiti, o čemer sodba nima razlogov. Tožena stranka je predlagala zaslišanje medicinske sestre, ki je bila dežurna 14. 9. 2014 dopoldan, ko so tožnica oziroma njena hči in R. Š. od zapustnika želeli pridobiti podpis na listinah, s katerimi bi svoje premoženje zapustil F. N. Ker sodišče dokaza ni izvedlo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je trdila in dokazovala, da je z zapustnikom živela v izvenzakonski skupnosti in da ji zato pripada dedna pravica po njem.

6Sodišče je pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 10. člena Zakona o dedovanju (ZD). Za dedovanje na podlagi zakona namreč prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejše je sorodstvo in zakonska zveza. V našem dednem pravu je z zakonsko zvezo glede pravnih posledic za partnerja izenačena izvenzakonska skupnost, kot jo ureja 12. člen ZZZDR. Po 2. odstavku 10. člena ZD ima enako kot preživeli zakonec dedno pravico po umrlem partnerju tudi izvenzakonski partner, če sta živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze. To velja le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so po uveljavljenih stališčih sodne prakse, ki jo je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji.¹ Za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti morajo biti skladno kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, vsebinsko enaka zakonski zvezi, ki mora trajati dalj časa, pri čemer ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Poleg zunanjih okoliščin (skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost) mora biti podana notornost skupnosti (da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena).

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik od leta 2006 do 2014, ko je zapustnik umrl, živela skupaj v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, da sta bila čustveno ter intimno povezana in sta tudi navzven delovala kot zakonski par. Trditev ali dokazov, da njuna zakonska zveza ne bi mogla biti veljavna, ni bilo.

8Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev pravdnih strank in izvedlo dokaze v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena, s tem, ko sodišče ni opravilo poizvedb pri banki o morebitni pooblastitvi na transakcijskih računih, poizvedb pri ZPIZ o tem, kakšno pokojnino prejema tožnica, in s tem, ko ni zaslišalo J. Č. ter medicinske sestre, ki je delala 14. 9. 2014 dopoldan. Nobeden od omenjenih dokazov namreč ni predlagan za dokazovanje odločilnih dejstev. Ekonomske skupnosti zakonskih in izvenzakonskih partnerjev so zelo različne, tako je bančno pooblastilo izvenzakonskemu partnerju sicer lahko eden od pokazateljev ekonomske skupnosti, nikakor pa ni edini. Neobstoj takšnega pooblastila (tudi če bi se potrdil) pa o obstoju ekonomske skupnosti in s tem izvenzakonske skupnosti ne pove ničesar odločilnega. Dejstvo, ali tožnica prejema vdovsko pokojnino po pokojnem možu, niti posredno ne pove ničesar o naravi skupnosti oziroma odnosa med tožnico in zapustnikom. Do izgube pravice do vdovske pokojnine namreč ne pride avtomatično zaradi obstoja nekih dejstev. Vrh vsega pa upravičenec izgubi pravico do vdovske pokojnine le, če sklene novo zakonsko zvezo preden je dopolnil starost 59 let in 8 mesecev (ženska) oziroma 60 let (moški). Da bi bilo pri tožnici tako, tožena stranka sploh ne trdi. To, če so tožeča stranka ali njena hči in R. Š. zapustniku v podpis predložili listino, s katero naj bi premoženje zapustil tožničini hčeri (pritožbena navedba je tudi nejasna, saj ni mogoče ugotoviti, ali pritožnik meni, da so listino predložili vsi trije ali le tožničina hči in R. Š.), o naravi skupnosti med tožnico in zapustnikom ne pove ničesar, zato zaslišanje medicinske sestre ni bilo potrebno. Podobno velja za pričo J. Č., ki že v pisni izjavi, na katero se sklicuje pritožnik, ni potrdil tega, kar trdi tožena stranka (da je zapustnik zamenjal številko zaradi nadlegovanja tožnice), ampak je navedel, da ga nadleguje ženska. To, da se sodišče ni opredelilo do pooblastila, ki ga je zapustnik podpisal prvi toženi stranki 20. 9. 2014, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kam si je želel iti težko (kasneje se je izkazalo, da na smrt) bolan zapustnik oziroma kam bi zmogel iti iz bolnice, ne kaže na to, kakšna je bila narava odnosa s tožnico prej in v trenutku smrti. Če življenjske skupnosti med izvenzakonskima partnerjema ni iz zdravstvenih (ali drugih utemeljenih) razlogov, to na obstoj izvenzakonske skupnosti ne vpliva.

9Izvedene dokaze je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno dokazno ocenilo po metodoloških napotkih 8. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče dokazno oceno gradilo le na pričah, ki jih je predlagala tožnica. Dokazno je ocenilo tudi izpovedi ostalih prič in ustrezno pojasnilo, v katerih delih jim verjame, v katerih pa ne in zakaj je tako. Takšne dokazne ocene pritožnika ne izpodbijata, ampak se z njo zgolj ne strinjata in v pritožbi ponavljata svoje videnje stvari. S tem pa dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje tudi kot prepričljivo (o dokaznih zaključkih in dejanskih ugotovitvah več v nadaljevanju obrazložitve), ne uspeta izpodbiti.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je trditve tožencev oziroma izpoved toženca in prič (ki jih je ocenilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) povsem pravilno razumelo - tudi v pritožbi jih ponavljajo: strinjajo se, da sta bila tožnica in zapustnik prijatelja, a njun odnos ni prerasel prijateljstva. Izraz, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (zveza), ne spremeni bistva.

11Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je v obravnavani zadevi pomembno, da sta se tožnica in zapustnik spoznala v zrelih letih. Skupnost zakoncev ali izvenzakonskih partnerjev je v tem življenjskem obdobju v mnogočem drugačna od skupnosti mladega para, mladih staršev, zaposlenega para, mladih upokojencev... Naše potrebe in želje se v različnih življenjskih obdobjih pač spreminjajo. Ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bila skupnost zapustnika in tožnice vsebinsko enaka zakonski zvezi, je to okoliščino utemeljeno upoštevalo. Tako je po prepričanju pritožbenega sodišča v smislu kvalitete odnosa ključno, da sta bila tožnica in zapustnik čustveno povezana in sta si nudila oporo v jeseni življenja. Skupaj sta preživljala veliko časa in imela skupne interese (izpoved priče H. H.: "vseskozi sta bila skupaj, večkrat sta zvečer sedela pred drvarnico"), skupaj sta hodila na obiske, skupaj delala na vrtu (izpoved priče D. K.: preden je šel A. v bolnišnico, je na gredi pobiral fižol, poleg je bila tudi tožnica). Na čustveno povezanost med njima nedvomno kaže tudi to, kako je zapustnik tožnico naslavljal - soseda R. D. je izpovedala, da jo je imenoval moja žena ali moja partnerka; priča M. T. pa, da jo je klical "ženkica".² Po drugi strani te izpovedi kažejo tudi na to, kako so ju videli drugi. Praktično vse zaslišane priče so ju dojemale kot zakonski par. Redke preostale priče pa so tudi vedele za odnos med njima, videli so ju kot prijatelja (kar je tudi visoka stopnja povezanosti) ali (najmanj intenzivno) kolega, ki sta se družila zaradi osamljenosti.

12Priče so opazile, da je tožnica prala in sušila zapustnikovo perilo, ki so ga videli obešenega pred blokom, kar vsekakor kaže na obstoj življenjske skupnosti. Primerov, ko bi prijateljem ali celo kolegom prali perilo, je bolj malo, med zakonci oziroma zunajzakonskimi partnerji pa je takšno sodelovanje običajno. Pritožniki izpostavljajo izpoved S. A. Tudi pritožbenemu sodišču se zdi ta izpoved pomembna - priča je izpovedala, da je imel zapustnik prej druge ženske, po tem, ko je spoznal tožnico, pa drugih žensk k njemu ni več vozil. To je vsekakor eden od pokazateljev, da je bila njuna skupnost v bistvenih prvinah podobna zakonski zvezi in da je bila tožnica več kot kolegica ali prijateljica. Slednjih imamo ljudje namreč več in z vsakim od njih preživimo nekaj časa, zakonskega partnerja pa imamo enega in smo z njim praviloma več kot s kolegi in prijatelji. In prav to so priče opazile pri tožnici in zapustniku ("skupaj sta bila ves čas").

13Na finančno skupnost kaže to, da je tožnik poravnal račun za frizerja (izpoved R. D., povzeta na 7. strani izpodbijane sodbe), da je zapustnik plačal račun za tožničino stanovanje (prilogi A 8 in A 9), nenazadnje pa tudi tožničina izpoved, da je zapustnik denar porabil za otroke. Kot kaže sta imela glede tega nesoglasja (ugotovitve sodišča prve stopnje na 14. strani sodbe). Tudi ta so sestavni del zakonskih oziroma izvenzakonskih skupnosti. To, ali sta si denar posojala in vračala, ali ne, za presojo ekonomske skupnosti ni odločilno. Kaj takšnega niti med zakonci ni neobičajno. Na obstoj ekonomske skupnosti kažejo tudi drugi pokazatelji - skupna skrb za hrano (tudi tista, s pomočjo tožničine hčere), že omenjeno pranje perila...

14Skupnost tožnice in zapustnika je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje trajala osem let, kar je dovolj dolga doba za oceno, da gre za dalj časa trajajočo skupnost. Ker je bila v vseh bistvenih elementih takšna kot skupnost zakoncev njunih let, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica dedno pravico po zapustniku.

15Ker torej v izpodbijani sodbi ni zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, in ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena. To velja tudi za posplošene navedbe o kovčku z dokumenti - kako naj bi jih tožnica prilagodila sebi v korist pritožniki sploh ne pojasnijo.

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo ne izpolni kriterijev potrebnosti. Zato pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

¹ Primerjaj sodba VS RS II Ips 148/2009.
² Do tega, kakšne izraze je zapustnik uporabljal za tožnico ob kakšni priložnosti, se je sodišče prve stopnje povsem zadostno opredelilo v 10. točki obrazložitve na 13. strani izpodbijane sodbe.