UPRS sodba I U 1274/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 033-18/2015-22 z dne 5. 8. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Disciplinska komisija I. stopnje za študente Univerze v Ljubljani Fakultete za računalništvo in informatiko je v postopku ugotavljanja kršitve študijskih dolžnosti zoper A.A., ki je v študijskem letu 2014/15 opravljal študijske obveznosti na študijskem programu SUN-RI, zaradi hujše kršitve študijskih dolžnosti in neizpolnjevanja obveznosti po 11. točki 9. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov Univerze v Ljubljani (30.03.1999 in 26. 4. 2007, v nadaljevanju: Pravilnik) in 11. člena Študijskih pravil na Bolonjskih študijskih programih (v nadaljevanju: Študijska pravila), v navzočnosti študenta in po opravljeni glavni obravnavi dne 5. 6. 2015, odločila, da je A.A., do sedaj še ne spoznan za krivega, kriv, ker je pri predmetu Programiranje 2 namenoma oddal 4. domačo nalogo, ki je bila v celoti prepisana na način skupnega reševanja domače naloge, na istem računalniku, skupaj s B.B. ter je s tem okrnil ugled univerze. S tem dejanjem je A.A. storil hujšo kršitev študijskih dolžnosti in obveznosti, ki jo določa 11. točka 9. člena Pravilnika in 11. člen Študijskih pravil in se mu izreče: začasna izključitev z Univerze v Ljubljani za obdobje enega leta in s tem za eno leto prepove udeleževanje pri pedagoškem in raziskovalnem delu na Univerzi v Ljubljani, ki vključuje tudi Fakulteto za računalništvo in informatiko.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je disciplinska komisija obravnavala zahtevo za uvedbo postopka, ki jo je vložil dekan prof. dr. C.C. in je med drugim vpogledala v domačo nalogo A.A., list. št. 1b in elektronsko sporočilo A.A. z dne 23. 4. 2015, list. št. 1c ter druge listine v spisu. Iz zahteve za uvedbo postopka izhaja, da je bilo na podlagi prijave doc. dr. Č.Č. ugotovljeno, da je 21. aprila 2015 asistent dr. D.D. obvestil doc. dr. Č.Č., da je pri pregledovanju oddanih rešitev 4. domače naloge pri predmetu Programiranje 2 odkril, da sta B.B. in A.A. povsem očitno prepisovala. Navedena sta namreč oddala domači nalogi v obliki datoteke kot izhaja iz dokumentacije v spisu (list. št. 1a in 1b). Primerjava opravljanja navedenih domačih nalog pri predmetu Programiranje 2 je pokazala, da je šlo resnično za isti program.

3Na predavanjih po odkritju prepisovanj je povedal, da je bilo prepisovanje odkrito in je zato oba študenta povabil na razgovor. Na razgovor nista prišla. Študent A.A. je v svojem zagovoru povedal, da je 4. domačo nalogo prepisoval in je identična zato, ker sta jo delala skupaj s B.B. in nista imela časa rešitev

spremeniti. Na sporočilo doc. dr. Č.Č. se nista s B.B. odzvala, ker so bile po oddaji domače naloge počitnice, nekaj časa ni bilo odgovora s strani doc. dr. Č.Č. in sta mislila, da se je z elektronskim sporočilom (list. št. 1c), ko sta priznala dejanje, zadeva zaključila. Pri tem je še povedal, da sta bila oba tudi v službi. Študent pravi, da se je pozanimal o sankcijah za storjeno dejanje in ve, da to ni v redu, a nadaljuje s prepisovanjem, kar je znak njegove naivnosti. Povedal je tudi, da naloge rešujeta s B.B. skupaj. V primeru, da bi imel zadosti časa pa bi domačo nalogo rešil sam. Nadalje je še povedal, da se s tem, ko je prepisoval, ni zavedal posledic. Pravilnik je prebral šele, ko je dobil vabilo in je ugotovil, kakšne so možne sankcije. Kljub tej seznanitvi s posledicami prepisovanja je študent še naprej oddajal prepisane naloge, ker je ocenil, da že zaradi 4. naloge ne bosta s študentom B.B. mogla na izpit. Študent je povedal, da pri preostalih predmetih dela naloge sam, da pa je pri Programiranju 1 sodeloval s B.B. Izpit pa je naredil brez prepisovanja. Prvostopenjski organ se sklicuje na 6. člen Pravilnika in na 11. točko 9. člena Pravilnika. Disciplinska komisija je ugotovila, da je študent storil očitano kršitev in sicer prevaro pri preverjanju znanja s tem, ko je je pri predmetu Programiranje 2 namenoma oddal 4. domačo nalogo, ki je bila v celoti prepisana na način skupnega reševanja domače naloge na istem računalniku ter s tem okrnil ugled univerze. Kršitev je bila storjena z visoko stopnjo odgovornosti, saj je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom in je študent s tem svojim ravnanjem izpolnil vse znake hujše disciplinske kršitve prevare pri preverjanju znanja. Študentov zagovor je v večji meri protisloven v svoji izpovedbi, saj enkrat navaja, da pozna pravila o disciplinski odgovornosti in sankcije ter nato v isti sapi zaključuje, da je ponavljanje nedovoljenih ravnanj posledica njegove naivnosti. Dejanje študenta je bilo tako zavržno, da vpliva tudi na ugled celotne fakultete kot tudi Univerze v Ljubljani ter se kaže v študentovi aroganci, ki jo je pokazal na sami glavni obravnavi, ko je pojasnil, da je s poslanim elektronskim sporočilom menil, da je zadeva zaključena. Študent je priznal, da je 4. domačo nalogo prepisoval, da je temu tako, pa izhaja tudi iz že večkrat omenjenega elektronskega sporočila. Tudi pri A.A. disciplinska komisija ni zaznala kančka sramu ali obžalovanja študenta za svoja ravnanja, kar kaže na njegovo nespoštovanje, nepriznavanje odločujočega organa in pedagoškega dela na splošno ter na ignoranco vseh pravil in obveznosti, ki so s tem povezane, kar pa močno vpliva na ugled celotne fakultete in univerze ter je bil le-ta okrnjen. Disciplinska komisija je pri izreku sankcije upoštevala naslednje oteževalne okoliščine: prevara pri preverjanju znanja in ponavljanje le-tega kljub opozorilu, kršitev ugleda študentov in sam naklep. Je pa disciplinska komisija upoštevala tudi dejstvo, da študent še ni bil v nobenem disciplinskem postopku in sicer je to upoštevala kot olajševalno okoliščino.

4V ugovoru na prvostopenjski akt je tožnik navedel, da se svojega dejanja zaveda, z njim se je soočil in ga tudi takoj priznal ter ga globoko obžaluje. Na glavni obravnavi Disciplinska komisija to ni zaznala, morda tudi zaradi njegove nervoze in prestrašenosti. Prepisovanja naloge in glavne obravnave ni jemal zlahka in vsekakor ni imel arogantnega odnosa do profesorja. Profesorju C.C. se je opravičil dvakrat, enkrat osebno in enkrat preko elektronske pošte. Pri drugih nalogah sta si s B.B. sicer pomagala, ampak nista prepisovala, ker sta se še vedno hotela naučiti ter dobiti odziv na te naloge, saj bi predmet Programiranje 2 predvidoma opravljala naslednje šolsko leto. To nista počela zlonamerno, vendar z željo po čim boljšem znanju programskega jezika C. Ugovoru je predložil elektronsko sporočilo profesorju Č.Č., v katerem se opravičuje in priznava prepisovanje. Meni, da je kazen za prekršek prestroga še posebej zato, ker je dejanje takoj priznal in ga obžaluje. Izključitev bi tudi negativno vplivala na njegovo študijsko pot in življenje nasploh. Rad bi nadaljeval študij na Univerzi v Ljubljani, ker spoštuje pedagoško in raziskovalno dejavnost Univerze in kateri ne bi nikoli okrnil ugleda. Meni, da bi zadostoval ukor ter prepoved opravljanja izpita pri predmetu Programiranje 2. Iz navedenih razlogov prosi, da Disciplinska komisija II. stopnje reši zadevo tako, da bo kaznovan bolj sorazmerno s svojim dejanjem.

5Z izpodbijanim aktom je drugostopenjski organ na podlagi 66. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis), 250. člena Statuta Univerze v Ljubljani, Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov Univerze v Ljubljani z dne 30. 3. 1999, ob

smiselni uporabi določil Zakona o splošnem upravnem postopku, odločil, da se odločba Disciplinske komisije I. stopnje odpravi. Študentu A.A. se izreče disciplinski ukrep začasne izključitve iz Univerze v Ljubljani za obdobje 6 mesecev. Po izteku izrečenega disciplinskega ukrepa se ima študent pravico vpisati v tekoče študijsko leto.

6Disciplinska komisija II. stopnje je odločbo Disciplinske komisije I. stopnje preverila v mejah pritožbenih navedb, v skladu s svojo ustaljeno prakso pa je ob smiselnem upoštevanju 247. člena ZUP preverila tudi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Disciplinska komisija II. stopnje je pri tem ugotovila, da se je prvostopenjski organ pri izrekanju sankcije oprl na napačno pravno podlago. Pravilnik v drugem odstavku 13. člena namreč določa, da je mogoče izključitev iz Univerze, ki sme trajati od enega do pet let, izreči le v nekaterih taksativno določenih primerih. Prvostopenjski organ sicer ni izrecno opredelil, za katerega izmed navedenih primerov naj bi šlo, iz odločbe pa je mogoče sklepati, da so študentov plagiat šteli za ravnanje, s katerim je okrnil »ugled celotne fakultete in univerze«.

7Prva alineja drugega odstavka 13. člena Pravilnika določa, da je izključitev za dobo od enega do petih let mogoča, če je »študent namenoma ali iz velike malomarnosti s storitvijo ali z opustitvijo kršil dolžnosti ali izpolnjevanje obveznosti in s tem povzročil večjo materialno škodo ali drugo za ugled univerze večjo škodo«. Ključno pravno vprašanje torej je, ali je študentovo nedvomno dokazano ravnanje mogoče razumeti kot dejanje, s katerim je bila povzročena večja škoda za ugled univerze. Disciplinska komisija II. stopnje šteje, da je ugled univerze mogoče okrniti le z dejanjem, s katerim je javnost (zunaj univerze) seznanjena. Le takšno ravnanje lahko vpliva na ugled, ki ga univerza uživa v širšem družbenem okolju (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 617/2004 z dne 22.06.2006). Dejanje, ki je sicer nesprejemljivo in zavržno, a ostane znano le znotraj fakultete ali univerze, temu merilu ne more zadostiti. Disciplinska komisija II. stopnje je zato odločbo prvostopenjskega organa zaradi kršitve materialnega prava odpravila. Ker pa iz izvedenih dokazov nedvoumno izhaja, da je bilo očitano dejanje storjeno, je ob smiselni uporabi prvega odstavka 252. člena ZUP sama odločila o stvari.

8Plagiat pomeni eno najbolj zavržnih kršitev akademske etike, saj si s takšnim ravnanjem študent prisvoji rezultate tujega dela in jih predstavi kot svoje lastne. Gre torej za krajo (tujega dela) in prevaro (drugih, ki jim delo predstavimo kot lastno). Dejstvo, da študent po takšnem ravnanju poseže, kaže na neupoštevanje temeljne etične zahteve, ki je nujen predpogoj za to, da lahko univerza opravlja svoje poslanstvo. Pri tem konkretna okoliščina, da je do takšnega dejanja prišlo pri razmeroma nepomembni obveznosti, ne igra bistvene vloge. Študent s takšnim ravnanjem izkaže nespoštovanje etičnega postulata, ki bi moral biti onkraj vsakega dvoma.

9Glede na težo tega ravnanja se zato zdi težko razumljivo, da takšna kršitev ni vključena med tiste, za katere je na podlagi drugega odstavka 13. člena Pravilnika mogoče izreči kazen izključitve, ki bi trajala več kot leto dni. Vendar pa to ne pomeni, da izključitev zato ni možna. Drugi odstavek je namreč treba razumeti kot opredelitev določenih omejitev pri izrekanju najstrožje sankcije, če je ta izrečena za leto dni ali dlje. Po nasprotnem razlogovanju (a contrario) pa lahko sklepamo, da je izključitev za krajši čas možna tudi v drugih primerih, če glede na svojo težo takšno sankcijo zahtevajo. Plagiranje je po oceni Disciplinske komisije II. stopnje brez dvoma tako huda kršitev akademske etike (ki jo tudi Pravilnik opredeljuje kot hujšo kršitev), da je tako stroga sankcija ne samo dopustna, temveč tudi potrebna.

10Po preučitvi vseh okoliščin primera je Disciplinska komisija II. stopnje ocenila, da je primerna sankcija izključitev za dobo 6 mesecev. Pri tem je kot olajševalni okoliščini upoštevala, da gre za študentovo prvo kršitev in dejstvo, da je študent svoje dejanje iskreno obžaloval, kot obteževalni okoliščini pa to, da je dejanje storil naklepno in da gre za eno najtežjih kršitev akademske etike.

11Disciplinska komisija II. stopnje se je ob obravnavi primera soočila tudi z navedbami študenta, da je bil deležen drugačne obravnave kot ostali študenti, ki so storili enako kršitev. V konkretnem postopku komisija ni imela dovolj trdnih dokazov, da bi tej trditvi študenta sledila, saj je bilo v spisu B.B. (na katero se je v ustnem zagovoru pred Disciplinsko komisijo II. stopnje skliceval tudi A.A.) predloženo zgolj obvestilo nosilca predmeta, kako bo kršitve akademske etike obravnaval v prihodnje (torej po tem, ko je do obravnavane kršitve že prišlo). Če bi v morebitnih prihodnjih primerih Disciplinska komisija II. stopnje pridobila verodostojne dokaze, da je v resnici prišlo do neenakega obravnavanja primerov, ki so si v bistvenem enaki, bi to zagotovo vodilo k odpravi odločbe, ki bi diskriminatorno sankcionirala zgolj enega (ali nekatere) študente. Načelo enakosti je namreč za delovanje kateregakoli pravnega sistema bistvenega pomena, saj morajo naslovljenci imeti občutek, da so obravnavani na enak način. Obvestilo prof. Č.Č., ki je bilo objavljeno po tem, ko je do očitane kršitve že prišlo, podlage za takšen sklep še ne daje, vendar pa bi Disciplinska komisija II. stopnje želela izraziti zaskrbljenost spričo dejstva, da iz javno objavljenega sporočila izhaja drugačen režim obravnavanja kršitev akademske etike, kot jo določa Pravilnik.

12Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo Univerze v Ljubljani, Disciplinske komisije II. stopnje, v zvezi z odločbo Disciplinske komisije I. stopnje. Predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1.

13Na podlagi izpodbijane odločitve je tožniku onemogočen vpis v letnik izbrane izobraževalne institucije v študijskem letu 2015/2016. To pomeni, da tožnik zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa leto dni ne bo smel biti vključen v izobraževalni proces v okviru Univerze Ljubljana. Izrečeni ukrep mu namreč onemogoča vpis tudi na katerokoli drugo fakulteto ali izobraževalni program, ki deluje v okviru Univerze Ljubljana. Zato tožnik naslovno sodišče prosi, da o odlogu izvršitve odloči do konca meseca septembra 2015. Izpodbijana odločitev je napačna in nezakonita in se je tudi ne da preizkusiti. Z njo so bila tožniku kršena tudi upravno procesna in ustavno procesna jamstva, ki izhajajo iz 22. in 28. člena Ustave. Poseženo pa mu je bilo tudi v pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave, pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave, pravico do izobrazbe in šolanja iz 57. člena Ustave in v njegove osebnostne pravice iz 35. člena Ustave.

14Tožeča stranka uvodoma poudarja, da je vsebina odločitve, kot izhaja iz 3. točke izpodbijanega sklepa nesmiselna in nima podlage v veljavnih predpisih, ki urejajo vpis v izobraževalne programe visokošolskega izobraževanja. Po poteku izrečenega ukrepa disciplinskega ukrepa se tožnik namreč med letom ne bo mogel vpisati v letnik oziroma se vključiti v izobraževalni proces.

15Razlogovanje tožene stranke nima podlage ne v pravilniku Pravilniku, ne v ustavno-procesnih jamstvih, ki jih Ustava daje udeležencem v kaznovalno - pravnih postopkih.

16Ugotavljanje kršitev disciplinske odgovornosti študentov pri izvajanju njihovih študijskih obveznosti in izrekanje disciplinskih sankcij je del kaznovalnega prava, v katerem so storilcem dejanj, ki imajo znake disciplinske kršitve, zagotovljena kazenskopravna in ustavno procesna pravna jamstva, s spoštovanjem katerih se preprečuje neustaven poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, osebnostno nedotakljivost in dostojanstvo posameznika v tovrstnih postopkih. Pravna jamstva in spoštovanje načela zakonitosti imajo v kaznovalno-pravnih postopkih še poseben pomen in je varstvo teh jamstev veliko strožje. Kot eno od temeljnih načel pri izrekanju kaznovalnih sankcij, je načelo zakonitosti v kaznovalnem pravu, ki je tudi eno temeljnih ustavnih načel (28. člen Ustave).

17V obravnavanem primeru bi morala tožena stranka pri svoji presoji uporabiti pravno načelo "Nullum crimen, nulla poena sine lege praevia", po katerem je kaznivo dejanje samo tisto, ki ga je zakon kot takega določil, še predno je bilo storjeno. Navedeno načelo zahteva določnost opisa disciplinskega prestopka (lex certa), prepoveduje uporabo analogije ali povratne veljave predpisa, kot tudi uporabo razlage po nasprotnem razlogovanju (a contrario).

18V skladu z 11. točko 9. člena Pravilnika se med hujše kršitve študijskih obveznosti uvršča tudi prevara pri preverjanju znanja. Tožena stranka svoje odločitve sicer ni oprla na 11. točko 9. člena Pravilnika, vendar je pri ugotavljanju hujših kršitev v smislu prve alineje drugega odstavka 13. člena Pravilnika ugotovila prav obstoj plagiatorstva kot hujše kršitve obveznosti študenta ter na ugotovitev tovrstnega ravnanja oprla izrek disciplinske sankcije, čeprav je predhodno ugotovila, da niso izpolnjeni vsi elementi disciplinskega prestopka, ki bi dopuščali izrek te sankcije.

19Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka tožniku očita plagiatorstvo pri izdelavi 4. domače naloge, kljub temu, da tako kot disciplinska komisija I. stopnje ugotavlja, da je bilo prepisovanje storjeno v obliki skupnega reševanja nalog s sošolcem. Plagiatorstvo pa pomeni prisvajanje tujega dela oziroma rezultatov tujega dela, kot to navaja tožena stranka in njihova predstavite kot svojih. Pri tem pa sta obe disciplinski komisiji neupravičeno prezrli dejstvo, da sodelovanje pri izdelavi neke naloge, katere končni rezultat je bil vloženo avtorsko delo obeh študentov, ne more biti plagiat, kot ga razume tožena stranka. V disciplinskem postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta študenta skupaj izdelala nalogo, zato o plagiatorstvu v polnem smislu kršitve pravic intelektualne lastnine v obravnavanem primeru ne moremo govoriti. To pa nedvomno vpliva na težo samega dejanja, ki ga je tožena stranka in pred njo organ prve stopnje povsem napačno opredelilo kot hujšo kršitev študijskih obveznosti.

20Določba prve alineje drugega odstavka 13. člena Pravilnika določa elemente disciplinskega prestopka oziroma kršitve, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Tožena stranka je sama ugotovila, da ni izpolnjen bistven element za izrek izrečene sankcije, in sicer tožnik z dejanjem Univerzi ni povzročil večje materialne škode ali druge za ugled univerze večje škode. Kot rečeno, že odsotnost enega od elementov iz opisa disciplinskega prestopka ne omogoča izreka sankcije.

21Prav tako je v obravnavanem primeru povsem nedopustna uporaba sklepanja po načelu a contrario. Tožnik ponovno poudarja, da je ugotavljanje disciplinske odgovornosti študentov zaradi kršitev študijskih obveznosti del kaznovalnega prava, za katere med drugim velja tudi načelo "lex certa" , ki zahteva, da predpis določno opredeli kršitev, kar je tudi eno od temeljnih jamstev v kazenskem materialnem pravu in izhaja tudi iz širše formuliranega načela zakonitosti, po katerem ni kaznivega dejanja, če le to ni bilo poprej s predpisom določeno kot kaznivo. Tudi sama tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 3 sama ugotavlja, da očitana kršitev iz naslova plagiatorstva ni določno opredeljena kot kršitev iz drugega odstavka 13. člena Pravilnika. Takšno razlogovanje tožene stranke pa je očitno napačno in celo arbitrarno in kot takšno ne pomeni le kršitve materialnega predpisa, temveč tudi pravice tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Četudi bi bil utemeljen očitek tožene stranke o plagiatorstvu, pa v obravnavani zadevi manjka drug bistveni element disciplinskega prestopka, ki bi utemeljeval izrek disciplinske sankcije, in sicer nesporna odsotnost ravnanja, ki lahko vpliva na ugled univerze, ki ga ta uživa v širšem družbenem okolju. Ta element pa mora biti izpolnjen kumulativno.

22V obravnavanem primeru tudi ne gre prezreti dejstva, da je nosilec predmeta študentom poslal e-mail obvestilo, na katerega se je tožnik skliceval v svojem ugovoru, glede režima obravnave kršitev akademske etike v prihodnje. Tožena stranka je obvestilo, ki ga je tožnik priložil svojemu ugovoru, in na katerega je opiral očitek o neenakem obravnavanju, neutemeljeno prezrla z obrazložitvijo, da obvestilo prof. Č.Č., ki je bilo objavljeno po tem, ko je do očitane kršitve prišlo, podlage za sklep o neenakem obravnavanju zaradi tega ne daje. Pri tem pa se tožena stranka povsem neutemeljeno izogne uporabi načela uporabe milejšega predpisa, kot je dejansko treba razumeti sporočilo prof. Č.Č. glede obravnavanja prepisovalcev, ki je bilo javno objavljeno in tudi posredovano tožniku. Iz navedenega obvestila jasno izhaja, da Fakulteta za računalništvo in informatiko ravnanja tožnika ne razume kot hujšega ravnanja v smislu drugega odstavka 13. člena Pravilnika, ki bi lahko imel za posledico izrek najhujše disciplinske sankcije. Že samo dejstvo, da imenovani profesor in Fakulteta za računalništvo in informatiko opisanemu ravnanju ne daje več takšnega pomena, kot je bilo sprva razumeti zaradi prijave na disciplinsko komisijo, bodo študentje, kateri bodo v prihodnje storili enako ali podobno dejanje, drugače in milejše obravnavani kot tožnik. To pa ni skladno z zahtevo iz drugega odstavka 28. člena Ustave.

23Ker tožena stranka ni pravilno ovrednotila predloženega dokaza, s katerim je tožnik zatrjeval neenako obravnavanje, je tožniku kršila tudi pravico do enakega varstva pravico in mu zaradi tega izrekala tudi nesorazmerno sankcijo, ki ne izhaja niti iz samega Pravilnika niti iz dosedanje prakse Univerze v Ljubljani, katero bi morala tožena stranka poznati in na katero bi morala paziti po uradni dolžnosti. Kljub navedenemu tožnik sodišču v dokazne namene glede očitka o neenakem obravnavanju študentov v okviru Univerze v Ljubljani in očitka o nesorazmernosti disciplinske sankcije, tej tožbi prilaga tudi sklep o izreku ukora zaradi hujše kršitve študijskih dolžnosti z dne 20. 6. 2011, ki je bil izrečen študentki Fakultete za računalništvo in informatiko, ki je pri pisnem preverjanju izpita goljufala in iz interneta pridobivala nedovoljeno pomoč v obliki pridobivanja podatkov za reševanje nalog. Navedeno ravnanje študentke, ki je bilo storjeno pri pisanju izpita in ne pri delanju domače naloge, ki sama po sebi niti ni pogoj za pristop na izpit, nedvomno predstavlja veliko hujšo kršitev kot kršitev tožnika. Zato tudi v tem oziru izrek najskrajnejšega ukrepa nedvomno predstavlja neenako obravnavanje že študentov iste fakultete in s tem tudi študentov iste Univerze. Ob tem tožnik še enkrat poudarja, da je očitano ravnanje storil na način, da je s prijateljem in kolegom skupaj sestavil 4. domačo nalogo, ki sta jo tudi skupaj oddala. Pri tem tožnik poudarja, da se je v študijskem letu pri predmetu Programiranje opravljalo 10. nalog, od katerih je vsaka točkovana s 5 točkami. Za pristop na izpit jih morajo zbrati 25, kar pomeni, da nepriznanje izdelave 4. naloge tožniku ne bi onemogočalo pristopa na izpit, saj bi to nalogo lahko nadomestil z drugimi opravljenimi nalogami. To izhaja tudi iz maila prof. Č.Č. z dne 2. 9. 2015, ki ga tožnik prav tako prilaga v dokazne namene. Ob tem tudi ne gre prezreti, da gre v primeru tožnika za študenta 1. letnika, ki se še "lovi" pri zagotavljanju izpolnjevanja vsebinskih in dejanskih zahtev izobraževalne institucije, ki izhajajo iz njenih študijskih procesov.

24Kot dokaz neenakega obravnavanja tožnika tako na prvi kot tudi na drugi stopnji dokazuje tudi e-mail prof. Č.Č. z dne 2. 9. 2015, iz katerega izhaja, da je 6 študentov dobilo ustni izpit, za katerega je isti profesor v svojem predhodnem mailu z dne 9. 6. 2015 navedel, da ga bodo opravljali tisti študentje, ki jih bo dobil pri prepisovanju. Predlaga zaslišanje prof. Č.Č. in tožeče stranke.

25Tožnik predlaga, da sodišče odločbo Disciplinske komisije II. stopnje z dne 5. 8. 2015 odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek, ali pa, da samo odloči o tožbi in odločitev spremeni tako, da ugotovi, da tožnik ni kriv očitanega mu dejanja in odpravi izrečeno disciplinsko sankcijo, podrejeno pa, da izrečeno disciplinsko sankcijo spremeni ob upoštevanju pravice do enakega varstva pravic in načela sorazmernost in mu izreče milejšo kazen, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

26V odgovoru tožena stranka pravi, da za sprejem odločitve o zadržanju izvršitve akta ne vidi ne formalnih ne vsebinskih razlogov. Sprožitev in vodenje kateregakoli sodnega postopka pogojuje obstoj strankinega pravnega interesa. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu X Ips 312/2012 z dne 24.01.2013 (točka 6) zapisalo: »Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj.« Čeprav tožnik v svoji vlogi zatrjuje, da je tožniku z odločitvijo Disciplinske komisije II. stopnje nastala težko popravljiva škoda, je sam dne 17. septembra 2015 zaprosil za izpis iz Fakultete za računalništvo in informatiko. Prošnja za izpis iz fakultete, s čimer bi študent v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZVis izgubil status študenta, kaže na pomanjkanje pravnega interesa. V tem trenutku je tožnik oseba, ki je jasno izrazila voljo, da preneha biti študent Univerze v Ljubljani, in se je temu statusu torej prostovoljno odrekla. Vse to lahko poraja resne dvome o nadaljnjem obstoju pravnega interesa za sodno odločanje, saj bi odločitev sodišča, ki bi strankinim predlogom v celoti sledila, v ničemer ne spremenila njegovega pravnega položaja. Vendar pa obstajajo tudi resni vsebinski razlogi, ki sodišču onemogočajo odložitev izvršitve upravnega akta, četudi bi ocenilo, da pravni interes za vodenje postopka še vedno obstaja. V sodni praksi se je jasno in nedvoumno uveljavilo stališče, da odloga izvršitve izpodbijanega akta ni mogoče zahtevati, če je bila »izvršitev upravnega akta že opravljena«. Odločba, s katero je Disciplinska komisije II. stopnje izrekla začasno izključitev za obdobje 6 mesecev, je z izdajo postala dokončna (prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP), z vročitvijo pa tudi izvršljiva (5. točka drugega odstavka 224. člena ZUP). Očitno je, da je takšna odločba po svoji naravi konstitutivni pravni akt, ki neposredno ustvarja ali ukinja pravice. To potrjuje tudi 5. alineja prvega odstavka 70. člena ZVis, ki določa, da status študentu preneha, če »je bil izključen« in ne, če mu je bila na podlagi odločbe o izključitvi o tem izdano potrdilo (ki je lahko le deklarativne narave). Takšno stališče dodatno potrjuje sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je v svojem sklepu 1 Up 482/2001 z dne 17.5.2001 štelo, da je celo »vzgojni ukrep izključitve iz šole [...] za naslednje šolsko leto« akt, ki »takoj učinkuje z vsemi posledicami, ki iz njega izhajajo« in »ima po naravi stvari že s samo izdajo značaj izvršenega akta«.

27Poleg tega sodna praksa zahteva, da tožnik jasno izkaže, kakšna naj bi bila težko popravljiva škoda«, ki bi z izvršitvijo akta nastala (prim. npr. sklep VS I Up 60/2008 z dne 14. 2. 2008 in sklep VS 1 Up 201/2009 z dne 21. 5. 2009). Tožnikove navedbe so očitno pavšalne. Stranka naj bi utrpela škodo, ki se primarno odraža v njegovi osebnostni sferi, posledično pa tudi v njegovi premoženjski sferi, in se kaže v tem, da ji onemogoča doseganje želene stopnje strokovnega znanja in usposobljenosti za učinkovit vstop na trg dela, da ji onemogoča, da bi v najkrajšem času vstopila na trg dela in prekinila ekonomsko odvisnost od svojih staršev itd. Gre za izrazito nejasne in nedoločno opredeljene posledice, do katerih bi lahko prišlo tudi sicer, če bi se stranka odločila pavzirati ali letnika ne bi izdelala. V resnici se konkretna izključitev po izreku odločbe Disciplinske komisije II. stopnje nanaša le na tisti del študijskega leta, ki je z vidika študija lažje nadomestljiv. Večina izpitov poteka v poletnih mesecih, predavanja pa so javna in jih tožnik lahko obiskuje tudi ne da bi bil formalno vpisan na fakulteto. Drugih neposrednih posledic izključitev nima, posredno pa v resnici lahko vpliva na socialni oz. gmotni položaj posameznika, kar pa tožnik ni zatrjeval, še manj pa dokazal. Stranka tudi ni izkoristila možnosti, ki jo daje ZUP in v skladu s 3. odstavkom 293. člena odločujočemu organu predlagala, naj se izvršba odloži, saj bi z izvršbo »verjetno nastala nepopravljiva škoda«. Organ je v skladu z navedeno določbo dolžan o predlogu odločiti v 8 dneh. Ugoditev predlaganemu začasnemu odlogu izvršitve upravnega akta se v konkretnem primeru ne razlikuje od vsebinske odločitve o zadevi: odločitev sodišča, ki bi tožniku omogočilo vpis v študijsko leto, bi v resnici pomenilo izvotlitev odločitve disciplinskega organa, s tem pa tudi prejudiciranje odločitve o glavni stvari. Takšna odločitev bi lahko predstavljala tudi poseg v ustavno varovano avtonomijo univerze, ki pomeni zlasti pravico, da samostojno, brez posegov države odloča o svoji organiziranosti in delovanju. Opozoriti velja na dejstvo, da je v konkretnem primeru šlo za ponavljajoče se dejanje prevare pri preverjanju znanja (11. točka 9. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov Univerze v Ljubljani), ki ga Pravilnik upravičeno šteje za hujšo kršitev. Nesporni javni interes, da mladi zaključijo izobraževanje v najkrajšem možnem času od vpisa na fakulteto, zagotovo ne opravičuje tega, da študenti do tega cilja prihajajo po (nedovoljenih) bližnjicah. Vzrok za neprijetne posledice disciplinskega postopka je zato bolj smiselno iskati v ravnanju tožnika, ki ga je tudi priznal, in ki pomenijo kršitev enega temeljnih postulatov akademske etike. Tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da predlog tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen.

28V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik pravi, da je ob izpisu iz Fakultete za računalništvo in informatiko podal prijavo za vpis na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, saj si želi v študijskem letu 2015/2016 nadaljevati redni študij po dvopredmetnem študijskem programu smer „... (UN, redni)“, torej namerava nadaljevati študij na Univerzi v Ljubljani, iz katere je bil izključen na podlagi izpodbijane odločitve disciplinskega organa Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani je sprva ugodila prijavi tožeče stranke za vpis na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in o tem izdala Sklep o rezultatu izbirnega postopka v drugem prijavnem roku za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2015/2016 z dne 21. 9. 2015. Naknadno pa je Visokošolska prijavno – informacijska služba Univerze v Ljubljani dne 24. 9. 2015 izdala sklep št. 7222-1/2015-523, s katerim je zaradi naknadno ugotovljenega dejstva, in sicer zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa izključitve iz Univerze v Ljubljani, ki je bil izrečen z odločbo disciplinske komisije II. stopnje, št. 033-18/2015-22, preklicala prvotni sklep in izdala sklep o zavrnitvi prijave zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa izključitve z Univerze v Ljubljani. Glede na navedeno je tožeča stranka nedvomno izkazala, da ima pravni interes za vložitev predloga za odlog izvršitve upravnega akta, saj se zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa v študijskem letu 2015/2016 ne more vpisati na nobeno fakulteto, ki deluje v okviru Univerze v Ljubljani. Poleg tega tožena stranka prihaja v odgovoru v nasprotje tudi sama s seboj, saj trdi, da je izrečeni disciplinski ukrep začel učinkovati ob dokončnosti upravnega akta, kar pomeni, da je s tem dnem tožnik dejansko izgubil status študenta Univerze v Ljubljani.

29V celoti neutemeljene so tudi trditve tožene stranke, da odloga izvršitve upravnega akta ni mogoče zahtevati, če je bila izvršitev že opravljena. Tožena stranka očitno spregleda, da je izvrševanje upravnega akta v teku in ni zaključeno. Že iz tega razloga je mogoče zadržanje njegovega izvrševanja. Poleg tega upravno sodna praksa dovoljuje odlog izvršbe tudi v primeru tistih upravnih aktov, ko vloženo pravno sredstvo zoper njih ne zadrži izvršitve, kar pomeni, da se upravna odločba začne izvrševati že pred dokončnostjo upravnega akta. Tožeča stranka je s predloženimi dokazi izkazala, da ne namerava pavzirati, temveč nadaljevati s študijem, kar ji je onemogočeno v celem študijskem letu 2015/2016. Zato so navedbe tožene stranke o tem, da se izrečena sankcija nanaša le na tisti del študijskega leta, ki je lahko nadomestljiv, povsem nerazumne in nelogične. Vpis v študijsko leto med letom namreč ni mogoč in bo tožeča stranka izgubila celo študijsko leto in ne le 6 mesecev, kot to povsem pavšalno zatrjuje tožena stranka. Takšne navedbe so tudi sicer zavajajoče, saj tožena stranka niti ne pojasni, kako naj bi se tožeča stranka vključila v izobraževalni proces med študijskim letom.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

30Tožba je utemeljena.

31Določilo 71. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis) določa, da se „zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem lahko sproži upravni spor.“ Izpodbijana dokončna odločitev tožene stranke, ki je javni zavod, nedvomno posega v status tožnika kot študenta v povezavi s splošnim načelom enakosti pred zakonom glede dostopa do izobraževanja (2. odstavek 14. člena Ustave(1) v zvezi z 3. odstavkom 57. člena Ustave(2) in 1. odstavkom 7. člena ZVis(3)). Zato ima tožnik na podlagi 71. člena ZVis dostop do sodnega varstva v upravnem sporu.

32Kar zadeva ugovor odsotnosti pravnega interesa za tožbo, ker je tožnik z vlogo z dne 17. 9. 2015 zaprosil za izpis iz Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, se tožnik brani z izkazanim dejstvom, da se je vpisal na redni študij dvo-predmetnega študijskega programa smer „...“ na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ta mu je izdala sklep o rezultatu izbirnega postopka z dne 21. 9. 2015, naknadno pa mu je Visokošolska prijavno-informacijska služba Univerze v Ljubljani izdala sklep z dne 24. 9. 2015, s katerim mu je preklicala prvotni sklep o izbirnem postopku zaradi izpodbijanega akta, ki ga v drugi točki izreka izključuje iz Univerze v Ljubljani. Tožnik je v dokaz predložil oba omenjena sklepa z dne 21. 9. 2015 in 24. 9. 2015, zato ni dvoma, da ima izkazan pravni interes za tožbo v upravnem sporu.

33Po določbi 1. odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit, ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Sodišče je v konkretnem primeru sicer poslalo toženi stranki tožbo z možnostjo, da nanjo odgovori v roku 30 dni in ne v roku 4 dni, kot je veljalo za morebiten odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Vendar pa je sodišče pri obravnavanju zahteve za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da ima izpodbijani akt takšne bistvene pomanjkljivosti v smislu 1. odstavka 37. člena ZUS-1 in sicer v 3. točki v povezavi z 2 točko izreka izpodbijanega akta, da je sodišče moralo tožbi ugoditi.

34Statut Univerze v Ljubljani v določilu 250. člena določa, da „disciplinsko odgovornost študentov univerze ureja pravilnik, ki ga sprejme senat univerze. Pred sprejemom pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov mora senat pridobiti mnenje študentskega sveta univerze“. Tudi ZVis nima drugih določb, razen določila 71. člena ZVis, ki bi zadevale disciplinske sankcije zoper študente. Vendar pa je treba obravnavani spor reševati ob upoštevanju ustavnega načela avtonomije državne univerze iz 1. (in 2.) odstavka 58. člena Ustave.(4)

Področje sankcioniranja študentov zaradi neetičnega opravljanja študijskih obveznosti nedvomno spada v okvir ustavnega načela avtonomije univerze. Vendar pa ta avtonomija ni absolutna. Avtonomija državne univerze pri izrekanju disciplinskih sankcij študentom ni absolutna zaradi tega, ker je za obravnavano sporno razmerje v ZVis predvidena tožba študenta zaradi presoje zakonitosti disciplinskega ukrepa v upravnem sporu in zaradi tega, ker iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 469/2013 z dne 29. 3. 2013), po kateri državna univerza ni povsem avtonomna institucija na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb.(5)

V konkretnem primeru mora zato sodišče poleg ustavnega načela avtonomije univerze na drugi strani upoštevati tudi pravico tožnika do enakega dostopa do izobraževanja (2. odstavek 14. člena v zvezi z 3. odstavkom 57. člena ustave in 1. odstavkom 7. člena ZVis).

35Bistvena pomanjkljivost v izreku izpodbijane odločbe, zaradi katere je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti brez da bi počakalo na odgovor tožene stranke, je naslednja:

36Tožena stranka v 3. točki izreka pravi, da se ima tožnik po izteku izrečenega disciplinskega ukrepa pravico vpisati v tekoče študijsko leto, pri čemer tožnik v izpodbijani odločbi nima nobenega zagotovila, da tožnik to pravico lahko uresniči nemudoma oziroma takoj po izteku disciplinskega ukrepa, ki je v 2. točki izreka odločbe določen v trajanju 6 mesecev. Tožnik torej nima nima nobenega zagotovila zoper situacijo, da se vpis v tekoče študijsko leto ne more zgoditi prej kot ob prvem prihodnjem rednem vpisu, torej čez 1 leto od prejema dokončne odločbe, ne pa že čez 6 mesecev od prejema dokončne odločbe.

Tretja točka izreka v povezavi z 2. točko izreka dejansko lahko pomeni, da je tožnik izključen za 1 leto in ne za 6 mesecev, kot je določeno v 2. točki izreka. Da gre za bistveno napako v izreku odločbe, izhaja tudi iz materialne določbe 2. odstavka 13. člena Pravilnika, ki za disciplinsko sankcijo izključitve določa obdobje od enega do petih let. Predpis torej izključitve za 6 mesecev sploh ne določa in v zvezi s tem sklepanje tožene stranke iz večjega na manjše (argumentum a maiori ad minus) iz navedenega razloga ni pravilno in ni v skladu z načelom pravne varnosti in zakonitosti na področju izrekanja disciplinskih sankcij študentom, ki pomenijo izključitev iz univerze. Dodatno nerazumljivost in nezakonitost izreka povzroča navedba v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, da se bo tožnik lahko udeleževal predavanj, saj so javna, čeprav ne bo formalno vpisan na fakulteto. To se očitno ne sklada z 2. točko izreka odločbe in določbo zadnjega odstavka 13. člena Pravilnika, po katerem se študentu, ki je izključen, z odločbo za določeno dobo prepove udeleževanje pri pedagoškem in raziskovalnem delu na Univerzi v Ljubljani. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj se izpodbijanega akta ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1 in 1. odstavka 37. člena ZUS-1).

37Zaradi učinkovitega vodenja postopka pa sodišče pripominja, da bo tožena stranka v ponovnem postopku morala upoštevati, da če bo tudi v ponovnem postopku tožena stranka še enkrat ugotovila, da večja materialna škoda zaradi nedopustnega ravnanja tožnika ni nastala in da ni povzročil večje škode za ugled univerze, potem tožena stranka ne sme uporabiti določbe 1. alineje 2. odstavka 13. člena Pravilnika. Za izrek predmetne sankcije izključitve v primeru, če materialna škoda ni nastala, niti ni nastala večja škoda za ugled univerze, bi morala tožena stranka najprej dopolniti in dopolnitve Pravilnika objaviti, vendar tožniku za nazaj ne bo mogoče izreči takega ukrepa po dopolnjenem Pravilniku (4. odstavek 6. člena Pravilnika); lahko pa mu v ponovnem postopku izreče sankcijo ukora iz 3. odstavka 13. člena Pravilnika. Nadalje bo morala tožena stranka v ponovnem postopku, če bo tožniku izrekla sankcijo, upoštevati načelo prepovedi reformatio in peius glede na to, da je pravno sredstvo vložil samo tožnik. Tožena stranka bo morala nujno upoštevati, da tožnik ni ravnal neetično pri izpitu, ampak pri eni domači nalogi, ki jih je pri omenjenem predmetu sicer predvidenih deset in mora študent od desetih domačih nalog zbrati 25 točk za pristop k izpitu. To je okoliščina, ki jo mora pristojni organ upoštevati po 11. členu Pravilnika. Enako velja za okoliščino, da bo morala tožena stranka ustrezno razlikovati med plagiatom in izdelavo domače naloge, na kateri ni delal sam, ampak skupaj z drugim študentom, kar je nepošteno in nekorektno predstavljanje avtorstva. Nujnost upoštevanja naštetega zahteva načelo sorazmernosti ter stopenjska določitev sankcij, kar je sestavni del določil 10. in 11. člena Pravilnika. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati tudi, da v bistveno primerljivih okoliščinah izreka bistveno primerljive disciplinske sankcije oziroma bo morala utemeljiti, zakaj izreka strožjo sankcijo, če bo odstopila od primerljive prakse.

38Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt drugostopenjske disciplinske komisije odpravilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Zadeva se vrne v stanje,v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

39Ker sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tožbi v tem upravnem sporu (2. odstavek 32. člena ZUS-1), sodišče pa je v prvi točki izreka že odločilo o tožbi, tožnik ni izkazal, da bi sodišče z izdajo začasne odredbe lahko preprečilo nastanek težko popravljive škode. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

40Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

-----------------------

opomba (1) : Po tem določilu so vsi pred zakonom enaki.

opomba (2) : Po tem določilu država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.

opomba (3) : Po tem določilu imajo državljani Republike Slovenije pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji.

opomba (4) : Po tem določilu so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Način njihovega financiranja ureja zakon.

opomba (5) : Poleg tega državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon, vendar pa ta vidik za obravnavani spor ni relevanten.