UPRS sodba I U 558/2014

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani odločbi Upravne enote Vrhnika št. 210-38/2013 (404) z dne 18. 12. 2013 in Ministrstva za notranje zadeve št. 210-11/2014/4 (1322-09) z dne 19. 2. 2014 se odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi določbe 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) nadomestil odločbo istega organa št. 210-38/2013 (404) z dne 18. 9. 2013 ter odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožnikom v register stalnega prebivalstva vpiše odjava stalnega prebivališča iz območja Republike Slovenije na naslov v tujini, Črna gora, A.

2V obrazložitvi navaja, da je bil postopek v konkretnem primeru uveden na podlagi obvestila Centra za socialno delo Vrhnika, ki je pri reševanju vloge za otroške dodatke ugotovil, da šoloobvezna otroka B.B. in C.C. nimata statusa šolajočega otroka. Upravni organ je zato po vpogledu podatkov v registru stalnega prebivalstva na podlagi katerih je ugotovil, da imajo vsi tožniki prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Č., prvi tožnici poslal vabilo na zaslišanje stranke na naslov prijavljenega stalnega prebivališča, ki je bilo vročeno njeni pooblaščenki, mami, D.D. dne 12. 3. 2013, ki je pred prvostopenjskim organom bila povabljena na zaslišanje kot priča in tedaj podala izjavo, da tožniki začasno prebivajo v Črni gori, na Č. pa prihajajo v času počitnic in praznikov in imajo na naslovu Č. oblačila, posodo, pohištvo, gospodinjske aparate. Povedala je še, da je ona sama lastnica stanovanja na naslovu Č. ter da ima hčerka prijavljen odhod v tujino, njena mama pa s hčerkinim pooblastilom prevzema vso njeno pošto. Ker se prva tožnica ni zglasila pri prvostopenjskemu organu v obdobju od marca 2013 do konca julija 2013, je prvostopenjski organ prvo tožnico pisno seznanil z ugotovitvami v postopku in ji postavil rok, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov ter okoliščin, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, oziroma, da uredi prijavo stalnega prebivališča v tujini na naslovu, kjer dejansko prebiva, vendar prvi tožnici v tujini navedeni poziv ni bil vročen, saj se je vrnil prvostopenjskemu organu, ki ji je navedeni poziv ponovno poslal še na naslov Č. Četudi je bila vročitev te pošiljke opravljena 22. 8. 2013, se do navedenih dejstev in okoliščin prva tožnica ni izrekla niti ni prijavila novega prebivališča, zato je prvostopenjski organ izdal odločbo št. 210-38/2013 (404) z dne 18. 9. 2013, s katero je tožnike izbrisal iz registra stalnega prebivalstva, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da dejansko stalno ne prebivajo na naslovu Č., pač pa na naslovu v tujini, v Črni gori, vendar vročitev navedene odločbe ni bila opravljena, ker se je pošiljka vrnila prvostopenjskemu organu. Dne 30. 9. 2013 pa se je pri prvostopenjskemu organu zglasila tudi prva tožnica, ki je dne 7. 10. 2013 po pooblaščencu vložila pritožbo s priloženo prošnjo za oprostitev plačila upravne takse. Po vpogledu v uradno evidenco – register stalnega prebivalstva pa je ugotovil, da imajo mladoletni tožniki od 30. 9. 2013 dalje prijavljen odhod v tujino na naslov v Črni gori, kot tudi, da ima prva tožnica prijavljen odhod v tujino na isti naslov. V dopolnjenem postopku je prvostopenjski organ zaslišal priče E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. ter njihove izpovedbe povzel v svoji obrazložitvi, prav tako pa je od Osnovne šole J. pridobil podatek, da vsi trije mladoletni tožniki niso učenci omenjene šole, niti niso te šole nikoli obiskovali, čeprav je bilo K.K. marca 2013 dvakrat poslano vabilo k vpisu, vendar se na šoli ni nikoli zglasil. Na zaslišanje je prvostopenjski organ ponovno povabil prvo tožnico, ki je predlagala preložitev zaslišanja na začetek meseca januarja 2014, ker bo takrat v Sloveniji, glede predvidenega zaslišanja dne 21. 11. 2013 pa je sporočila, da se vabilu ne more odzvati zaradi trenutnega pomanjkanja finančnih sredstev za potne stroške, ki jih ocenjuje na znesek 300,00 EUR. Na podlagi dopolnjenega postopka je prvostopni organ ugotovil, da tožniki ne prebivajo na naslovu Č., ampak dejansko prebivajo v Črni gori, to je na naslovu, ki ga je prva tožnica navedla ob prijavi odhoda v tujino dne 30. 9. 2013. Pri odločitvi se je prvostopenjski organ oprl na izjave prič, iz katerih je razvidno, da mladoletni tožniki obiskujejo osnovno šolo v Črni Gori in da osnovne šole v Sloveniji niso nikoli obiskovali ter da v Črni gori prebivajo približno tri leta, ko pa so v Sloveniji, so na naslovu Č., ali pri babici prve tožnice na naslovu L. ali pa na morju na Hrvaškem. Prvostopenjski organ tako na podlagi izjav prič ugotavlja, da tožniki dejansko ne prebivajo na naslovu Č. in da se je družina v Črno goro izselila iz M. ter dejansko ni nikoli prebivala na Č., na kar kaže tudi dopis Osnovne šole J., saj otroci niso nikoli obiskovali omenjene šole, niti se niso odzvali na vabilo k vpisu. Četudi so tožniki v pritožbi zoper prvo odločbo po svojem pooblaščencu navajali, da dejansko prebivajo na naslovu, ki ga imajo prijavljenega v stalnem registru prebivalstva, to je Č., prvostopenjski organ glede na izjave prič, dopis Centra za socialno delo in Osnovne šole J. ocenjuje, da je naslov tožnikov v Črni gori središče njihovih življenjskih interesov in da tam tudi dejansko prebivajo, naslov Č., pa le naslov, kamor družina prihaja zgolj na obisk, predvsem v času šolskih počitnic. Četudi v pritožbi prva tožnica navaja, da ne živi v Črni gori in tudi ne namerava tam živeti, prvostopenjski organ ocenjuje, da iz izjav prič in dejstev, da otroci obiskujejo šolo v Črni gori že približno tri leta ter da se tožniki na naslovu Č., nahajajo le v času počitnic, izkazuje ravno nasprotno, medtem ko želja oziroma namen prebivanja na določenem naslovu ne zadošča za ohranitev stalnega prebivališča na tem naslovu, temveč mora posameznik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča tudi dejansko živeti.

3V obrazložitvi prvostopenjski organ izpostavlja temeljni namen Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 9/01, 39/06 in 111/07), ki je v zagotavljanju ažurne evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov, ta namen pa je dosežen, če imajo posamezniki prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živijo. Citira tudi 3. točko 3. člena in 13. člen ZPPreb, po katerem mora posameznik, ki namerava od potovati z območja Republike Slovenije za več kot tri mesece, svoj odhod prijaviti pristojnemu organu, preden odpotuje.

4Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo so tožniki vložili pritožbo, pritožbeni organ druge stopnje pa je njihovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo z dne 19. 2. 2014.

5Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbene ugovore iz 1., 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), češ da so vse izpodbijane odločbe nepravilne in nezakonite, pa tudi nične, ker so izdane brez vloge stranke. Tako prvostopenjski upravni organ, kot tudi tožena stranka naj bi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialne predpise ter zagrešila kršitve določb upravnega postopka. Tožniki poudarjajo, da v konkretnem primeru ni nobenih zadržkov ali ovir, da tožniki ne bi imeli stalnega prebivališča na naslovu Č., kjer so bili tudi pravilno in zakonito stalno prijavljeni. Sodišču predlagajo, da odpravi vse sporne odločbe, ki sta jih izdala oba upravna organa prve in druge stopnje, toženi stranki pa naj sodišče naloži tudi povrnitev stroškov tožnikov.

6Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene, češ da ne vplivajo na končno odločitev. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Ob tem se sklicuje na temeljni namen ZPPreb, ki da je v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva, kar zagotavlja pregled nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. V zvezi s prosto izbiro prebivališča iz v 32. člena Ustave tožena stranka meni, da je tudi to pravico mogoče uresničiti le, če ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva in kjer je središče njegovih življenjskih interesov v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb. V zvezi s tožbenim očitkom o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker jo je upravni organ izdal brez vloge strank pa tožena stranka navaja, da se na podlagi določbe 6. odstavka 8. člena ZPPreb na podlagi dokončne odločbe, s katero organ ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče, oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve iz območja Republike Slovenije. Ker dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča, zaradi česar naj bi se vpis izvršil po uradni dolžnosti, po mnenju tožene stranke posebna vloga niti ni potrebna.

7Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2014 v odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo poudarjajo, da imajo tožniki prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Č., ter da to ustreza resničnemu stanju stvari, saj gre za družinsko hišo, v kateri lahko vsi tožniki živijo, kar jim lastnik te nepremičnine izrecno dovoljuje ter še vedno vztraja in dovoljuje, da živijo v tej nepremičnini tudi tožniki in imajo tam prijavljeno stalno prebivališče. Po mnenju tožnikov je zaradi navedenega potrebno spoštovati njihovo voljo, da imajo prijavljeno prebivališče na naslovu v Republiki Sloveniji, kjer si ga lahko sami izberejo.

K točki 1:

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavanem primeru sta po presoji sodišča oba upravna organa prve in druge pri izdaji dokončne izpodbijane odločbe kršila pravila postopka, nepopolno ugotovila dejansko stanje, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, to je ZPPreb, ki ureja način in postopek prijave in odjave stalnega prebivališča. Po določbi 3. odstavka 3. člena ZPPreb je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave, seveda v povezavi z določilom 1. odstavka 32. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Postopek prijave oziroma odjave stalnega prebivališča ter prijave spremembe stalnega prebivališča je določen v členih 6., 7., 7.a ter 7.b ZPPreb. Navedeni členi se smiselno uporabljajo tudi za prijavo začasnega prebivališča (šesti odstavek 12. člena ZPPreb). Začasno prebivališče je vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem stalno ne prebiva (4. točka 1. odstavka 3. člena ZPPreb). Pogoji za uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pa so določeni v 8. členu ZPPreb.

10Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotovil, da je prva tožnica prijavila odhod v tujino, sprva dne 20. 6. 2011 le zase, ne pa tudi za svoje tri mladoletne otroke, sedaj prav tako tožnike, in sicer tedaj na naslov X., Črna Gora, od 30. 9. 2013 dalje pa na novi naslov A., Črna Gora, prav tako pa od 30. 9. 2013 dalje kot tudi za vse tri mladoletne otroke. Organ je navedeno dejstvo v izpodbijani odločbi povzel v svojem izreku, ni pa se do njega opredelil, niti ni ugotavljal ali in kako prijava začasnega odhoda v tujino (13. člen ZPPreb) vpliva na postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. S tem so bila kršena pravila postopka (1. odstavek 237. člen ZUP).

11Prav tako organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljal, ali imajo tožniki pravico do prebivanja na naslovu v tujini, ki jim ga je organ določil kot novo stalno prebivališče. Zakon namreč izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja (4. odstavek 7. člena ZPPreb). Priložiti ga mora tako prijavi stalnega kot tudi prijavi začasnega prebivališča (4. odstavek 7. člena ZPPreb). Navedene določbe mora, kljub drugačnemu mnenju tožene stranke, v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, ko bi upravni organ osebi prijavil stalno ali začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja ali celo, da se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo, oziroma, da lastnik nepremičnine sploh ne bi bil seznanjen s takšno prijavo. Vsekakor mora tako lastnik nepremičnine, kjer upravni organ nekomu določi stalno ali začasno prebivališče, po presoji sodišča nujno imeti možnost sodelovanja v postopku, saj lahko upravni organ samo tako preveri izpolnjevanje pogoja pravice do prebivanja na naslovu, na katerem nekomu prijavlja stalno ali začasno prebivališče. Enako stališče je Upravo sodišče že izrazilo v bistveno primerljivi zadevi v sodbi št. I U 1913/2011 z dne 12. 12. 2012.

12Ker navedenih nezakonitosti ni v upravnem postopku na drugi stopnji upravnega odločanja odpravila niti tožena stranka kot pritožbeni upravni organ druge stopnje, je po presoji sodišča tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določbe 1. odstavka 251. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost izpodbijane odločbe.

13Sodišče je odločilo na podlagi 1., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so ostala odločilna dejstva v bistvenih točkah nepopolno in pomanjkljivo ugotovljena in ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka (1. odstavek 237. člena ZUP), posledično je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno (3. odstavek 5. člena v zvezi s 13. členom ZPPreb). Ker je moralo sodišče tožbi ugoditi in odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se do ostalih tožbenih ugovorov ni dodatno še posebej opredeljevalo.

14Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnikov, s tem pa je smiselno predlagala opravo glavne obravnave. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločalo na seji senata na podlagi določbe 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanih upravnih aktov in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki 2:

15O stroškovnem zahtevku tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je bila obravnavana sporna zadeva rešena na seji in ker je tožnike v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, so jim bili zato na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, kar vse znaša skupaj 347,70 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.