VSL sodba I Cp 3246/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče v tej zadevi odloča o tožbenem zahtevku na ugotovitev stvarne služnosti. Gre za posebno situacijo, saj sta pravna prednika tožnikov služnost poti pridobila s pogodbo (sklenjeno z A. A.,(1) pravno prednico toženca) s 3. 9. 1986, ki je bila tudi vpisana v zemljiško knjigo. Zaradi napake pri prenosu iz ročno vodene v elektronsko zemljiško knjigo pa do prenosa služnosti v slednjo v korist nepremičnin tožnikov ni prišlo. Ker toženec ni soglašal, pomotnega vpisa ni bilo mogoče odpraviti v zemljiškoknjižnem postopku.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je torej, da na parceli številka 1/16 k. o. X (ID 000) (ki v naravi predstavlja del ulice) z naslovom G., kot služečem zemljišču, obstoji služnostna pravica poti, hoje in vožnje z vsemi vozili v obe smeri po obstoječi asfaltni poti, v korist nepremičnin parcelna številka 1/3 (ID 111), 1/14 (ID 222) in 1/15 (ID 333), vse k. o. X, kot gospodujočih zemljišč. Tožencu je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 422,50 EUR pravdnih stroškov.

3Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec in predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da pritožnik ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih je višje sodišče zaradi preglednosti in razumljivosti odločbe povzelo v 1. točki obrazložitve sodbe, v nobenem pogledu ne nasprotuje.

Po mnenju pritožnika mu je sodišče prve stopnje naložilo nerazumno visoko mero skrbnosti v pravnem prometu. Neutemeljeno je opravičevalo neskrbnost tožnikov, ki več let nista poskrbela za vpis pomotoma izbrisane služnosti v zemljiško knjigo, čeprav sta bila seznanjena, da ni več vpisana. Navaja, da je sodišče povsem obšlo načelo zaupanja v zemljiško knjigo in izjemnost izvenknjižnega priposestvovanja stvarnih pravic. Kljub skrbnosti toženca, ki se je pred nakupom izdatno pozanimal o pravnem in dejanskem stanju sporne nepremičnine, je neutemeljeno ugotovilo, da je bil v slabi veri, ker naj bi bil seznanjen z obstojem sporne služnosti. Posledice opustitve vpisa služnosti v zemljiško knjigo morata nositi tožnika, ne dobroverni toženec. Vsak lastnik, ki ima služnostno pravico vpisano v zemljiško knjigo, mora to vsaj občasno preverjati. Pritožnik še meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da sta tožnika sporno pot uporabljala od pridobitve lastninske pravice v letu 1995 do začetka nasprotovanja v letu 2009. Tožnika sta pot začela dnevno uporabljati šele po letu 2008, pred tem pa sta bila zgolj vikendaša, zato uporaba poti ni bila zaznavna navzven. Pritožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na asfaltiranje ceste v N.

4Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb postopka

6Pritožnik uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeni očitki so v svojem bistvu očitki v smeri napačne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju. Na tem mestu pa pojasnjuje, da izpodbijana sodba nima prav nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti – njen izrek je razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe, obrazložitev pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, popolni in si ne nasprotujejo. To, da sodišče na nekatere od ugovorov oziroma navedb toženca odgovori, da niso odločilni (in res niso), ne predstavlja očitane bistvene kršitve.

Višje sodišče tudi ni našlo nasprotja med tem, kar o vsebini listin in zapisnikov o odločilnih dejstvih sodišče navaja v razlogih sodbe in samo vsebino teh listin in zapisnikov. Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej nista bili storjeni.

O pravni podlagi

7Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), se upoštevajo določila(2) SPZ. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let.(3) Služnost ne glede na dobro vero nastane tudi, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik stvari pa temu ni nasprotoval.(4)

8Položaj kupca pri nakupu nepremičnine opredeljujejo pravila SPZ in določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo v prvi vrsti določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.(5) To načelo je dodatno konkretizirano s tem, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve(6) in v pravilu, ki omejuje priposestvovanje stvarnih pravic in določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pravico pridobil, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.(7) Načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni absolutno, temveč je omejeno z dobro vero tistega, ki se nanj sklicuje. Dobra vera se domneva,(8) vendar dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko vzbudijo konkretne, navzven razvidne okoliščine posameznega primera.

O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in dokazni oceni

9Stvarna služnost na sporni nepremičnini je bila pravnima prednikoma tožeče stranke podeljena s pogodbo s 3. 9. 1986. Isti dan je bil vložen predlog za vpis v zemljiško knjigo in služnost z učinkom od tedaj vknjižena. Na tej podlagi sta najprej pravna prednika tožnikov nato pa tožnika brez ovir pot uporabljala več kot dvajset let. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka argumentirano zaključila, da je bila uporaba sporne poti tožnikov in njunih pravnih prednikov navzven dobro vidna in vsem poznana, saj sta tako pravna prednika tožnikov, kot tudi tožnika sama, pot redno uporabljala in na njej puščala avto.

10Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbam pravdnih strank in nekaterih prič iz drugih postopkov (prilagajanje izjav glede na potrebe različnih postopkov), ki jih je predlagal toženec v zvezi z dokazovanjem, da imata tožnika dostop tudi po tako imenovani spodnji poti.(9) Sodišče je svoje stališče podkrepilo z opisom ugotovitev ogleda na kraju samem,(10) ki ne puščajo nikakršnega dvoma in jih pritožnik ne izpodbija.

11Višje sodišče nima prav nobenega pomisleka v ugotovitev, da sta pravna prednika tožnikov in za njima tožnika glede na vse opisano služnost izvrševala v dobri veri, saj je bila dogovorjena pogodbeno in celo vpisana v zemljiško knjigo, do leta 2010 pa ji tudi nihče ni nasprotoval.

12Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je dobra vera toženca ob nakupu sporne nepremičnine izpodbita. Temelji na izpovedbah prič, ki (tako kot toženec) živijo v tej soseski in tudi sami uporabljajo ali so uporabljali sporno pot za dovoz do svojih nepremičnin. Potrdile so, da je bila uporaba poti navzven dobro vidna in vsem (gotovo torej tudi tožencu) poznana, saj sta tako pravna prednika tožnikov, kot tudi tožnika sama, pot redno uporabljala in na njej puščala avto.

Glede na to, da v pritožbi tudi toženec navaja, da sta se uporabe poti „tožnika pričela dnevno posluževati šele po letu 2008, ko je bila njuna hiša dokončana in sta svoji stalni prebivališči tudi preselila v naselje G.“, je bil najmanj takrat (gotovo pa tudi že prej) z redno uporabo poti seznanjen in ker je bilo to še pred nakupom, je bil že to zadosten razlog, da bi moral pred nakupom bolj temeljito opraviti raziskovalno dolžnost in preveriti na kakšni podlagi tožnika, kot navaja sam, pot uporabljata „dnevno“. Ker je pritožnik nepremičnino, v kateri živi in ki se nahaja v neposredni bližini sporne asfaltirane poti, pridobil že leta 1991 in ker iz dokaznega postopka, kot tudi iz njegovih lastnih navedb izhaja, da so mu bile okoliščine ob nakupu nepremičnine znane, sprejete dokazne ocene ne more omajati s sklicevanjem na svoje videnje okoliščin in selektivnim izborom dokazov, ki govorijo njemu v prid. Sodišče prve stopnje torej tožencu ni v ničemer naložilo prestroge raziskovalne dolžnosti, ko je vendar ugotovilo, da je toženec to, da (tudi) tožnika uporabljata obstoječo asfaltirano pot, vedel.

13Pritožbeni očitek domnevno napačnega razumevanja izpovedbe prič in toženca v povezavi z asfaltiranjem ceste v N., ne vpliva na pravilnost odločitve, zato se višje sodišče do njega natančneje ne opredeljuje. Četudi bi bila glede motiva tožnikov za udeležbo pri sofinanciranju asfaltiranja ceste podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja, to ne bi vplivalo na sicer pravilne zaključke sodišča prve stopnje glede vseh ostalih bistvenih razlogov, na katerih temelji odločitev o priposestvovanju.

14Podobno velja za očitke o tem, kdaj sta oziroma bi morala tožnika ugotoviti, da služnost ni več vpisana v zemljiško knjigo. Njuna vednost o vpisu pravice v zemljiško knjigo oziroma njenem pomotnem izbrisu ni prav v ničemer povezana s tisto dobro vero, ki je povzročila priposestovanje stvarne služnosti.

15Enako tudi velja za dejanski zaključek sodišča prve stopnje o pomenu in dometu soglasja A. A. s 25. 2. 2003. Če je ta s soglasjem za potrebe upravnega postopka (še dodatno) potrdila, da imata tožnika dostop do parcele, to ne vpliva niti na samo dejansko izvrševanje služnosti niti na dobro vero tožnikov.

Pravni sklep

16Glede na to, da sta pravna prednika tožnikov služnost na sporni poti dejansko izvrševala najmanj od 3. 9. 1986 do 3. 10. 1995 (datum prodaje gospodujoče nepremičnine tožnikoma), nato pa sta tožnika služnost poti, ne da bi jima kdo (zlasti takratna lastnica) nasprotoval, izvrševala najmanj še do 11. 12. 2009 (datum prodaje služeče nepremičnine tožencu), višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil pogoj za priposestvovanje služnosti izpolnjen najkasneje 3. 9. 2006, ko je pretekla dvajsetletna priposestvovalna doba. V obravnavanem primeru sta sicer izpolnjena oba pogoja, torej tudi dobra vera.

17Ne gre za izvenknjižno priposestvovanje, kot želi prikazati pritožnik. Gre za knjižno priposestvovanje, ki je trajalo vse od 3. 9. 1986 do 21. 5. 2002, ko je zaradi napake pri prenosu iz ročno vodene zemljiške knjige v računalniško vodeno zemljiško knjigo, prišlo do izostanka prenosa služnosti na delu zemljišča, ki v naravi predstavlja sporno pot. Gre torej najprej za knjižno priposestvovanje služnosti po 1. odstavku 217. člena SPZ in nato za izvenknjižno priposestvovanje po 2. odstavku 217. člena SPZ.

18Glede na ugotovljena dejstva bi tožnika služnost priposestvovala tudi, če bi jo samo izvrševala brez kakršnekoli pogodbene pravne podlage (zato, še enkrat, ni v ničemer pomembno to, kdaj sta ugotovila, da služnost ni več vknjižena). Tožnika ta pogoj presegata, ker sta(11) služnost izvrševala v dobri veri, na podlagi veljavne služnostne pogodbe. Tožnika sta (za obdobje šestnajstih! let) zadostila celo najvišjemu standardu, imela služnost vpisano v zemljiško knjigo in zgolj napaka je povzročila, da vknjižba več ne obstoji. Tožnikoma zato nikakor ni mogoče očitati premajhne skrbnosti in opustitve dolžnosti vpisa s priposestvovanjem pridobljene pravice. Če bi služeče zemljišče kupil dobroverni kupec, bi dejstvo, da služnost ni vpisana (čeprav kot posledica napake sodišča) sicer lahko bilo v škodo tožnikov. Toda ker dobra vera pritožnika v času nakupa ni bila podana, se ta ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, po katerem dobroverni pridobitelj pridobi nepremičnino prosto bremen, kljub obstoju nevpisane priposestvovane stvarne služnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilna in povsem v skladu z 2. odstavkom 44. člena SPZ.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

19V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

20Toženec s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa z odgovorom nanjo ni mogla izboljšati svojega položaja, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ta je prodala svoje nepremičnine več kupcem, tudi pravnima prednikoma tožnikom, hkrati pa jim je odstopila zemljišče, da so si naredili pot, saj sicer do nepremičnin ne bi mogli dostopati.

Op. št. (2): 269. člen SPZ.

Op. št. (3): 1. odstavek 217. člena SPZ.

Op. št. (4): 2. odstavek 217. člena SPZ.

Op. št. (5): 1. odstavek 8. člena ZZK-1 in 10. člen SPZ.

Op. št. (6): 2. odstavek 8. člena ZZK-1.

Op. št. (7): 2. odstavek 44. člena SPZ.

Op. št. (8): (če se ne izkaže drugače) – 9. člen SPZ.

Op. št. (9): Tudi sicer pa to, da bi tožnika poleg sporne uporabljala še drugo pot, ne bi povzročilo, da služnosti na sporni ne bi priposestvovala.

Op. št. (10): Ob ogledu je ugotovilo, da se po spodnji poti do hiše tožnikov še peš dostopa težko, z avtomobili pa sploh ne.

Op. št. (11): oziroma njuna pravna prednika.