VSK sodba in sklep Cpg 217/2015

Pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora v postopku zavarovanja z začasno odredbo se zavrneta in se potrdita v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje ter sklep o zavrnitvi ugovora.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem na nepremičnini-posameznem delu št. 1 v stavbi št. 2, k.o. R., do celote (I. točka izreka); zavrnilo je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis zgoraj navedene nepremičnine (II. točka izreka); zavrnilo je ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, izdani v tem postopku 13. 1. 2015 (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh povrne 2.479,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper odločitev iz I., III. in IV. točke odločbe se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Glede razlogov za izpodbijanje sodbe je navedla, da je izvenknjižno priposestvovanje možno le, ko iz dejanskih okoliščin izhaja, da je priposestvovalec ravnal z vso dolžno skrbnostjo, pa ni bilo omajano njegovo prepričanje, da je nepremičnina dejansko njegova. S tem, ko tožeča stranka v dvajsetih letih ni naredila niti enega koraka, da bi to dosegla, ni mogoče zaključiti, da je ravnala s stopnjo povprečne skrbnosti, razlog za njeno nevknjižbo izvira iz njene sfere. Očitek prvostopenjskega sodišča, da se je tožena stranka s Pogodbo zavezala, da bo izpeljala vse potrebno za ureditev stanja etažne lastnine za vpis v zemljiško knjigo, je neutemeljen, zaključek, da se zaradi tega tožeča stranka ni vknjižila v zemljiško knjigo, pa napačen in protispisen. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na načelo poštenosti in načelo dobre vere zaradi odsotnosti relevantnih trditev tožeče stranke, zato sodba nima razlogov. Da je tožeča stranka vedela, da je vknjižba potrebna, dokazuje tudi navedba, da se je želela vpisati, pa se zaradi odsotnosti izvirnika Pogodbe ni mogla. Posestnik, ki razpolaga z veljavnim pravnim poslom, pa ni vknjižen kot lastnik, po definiciji ne more biti dobroveren. Pritožba je nato povzela naslednja dejstva, na podlagi katerih je po njenem zmoten materialnopraven zaključek, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini: tožena stranka je tožeči stranki v popolnosti omogočila vknjižbo lastninske pravice z izdajo popolne Pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom v letu 1995, pa je tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) že leta 1995 original listine izgubila in ni povzela nobenih ukrepov za njeno vzpostavitev; že leta 2002, ko priposestvovalna doba še ni potekla, sta bila sprejeta SPZ in leta 1995 še ZZK-1, ki vknjižbi dajeta konstitutivni pomen; zemljiškoknjižno stanje nepremičnine je bilo ob sklenitvi Pogodbe urejeno, zato je navedba sodišča, da sporna nepremičnina še ni bila vknjižena v zemljiško knjigo, protispisna; iz Pogodbe izhaja zgolj to, da objekt ni bil še etažiran; tožena stranka je bila neposredni odsvojitelj; obe pogodbeni stranki sta pravni osebi, od katerih se pričakuje nekoliko večja skrbnost; na strani posestnika ne obstajajo nobene izredne ali posebne okoliščine, ki bi lahko opravičevale prepričanje, da je lastnik nepremičnine, pa tudi ne okoliščine, ko bi bilo mogoče opustitev vknjižbe pripisati odsvojitelju. Sodba po mnenju pritožbe v tem delu tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, napačna pa je tudi ocena izvedenih dokazov.

V delu pritožbe, ki se nanaša na zavrnitev ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi je pritožba grajala zaključek prvostopenjskega sodišča, da obstoji pogoj nezmožnosti oz. otežkočenosti uveljavitve terjatve, ker je tožena stranka v preteklosti neuspešno že prodajala nepremičnino. Tožena stranka od vložitve zahteve za priznanje izločitvene pravice dalje ne prodaja nepremičnine, zato ne obstaja nobena nevarnost nezmožnosti uveljavitve terjatve. Izkazano bi moralo biti aktivno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, česar tožeča stranka ni zatrjevala. Tudi v primeru podaje nepremičnine, bi tožeča stranka ne utrpela težko nadomestljive škode, saj bi bil v skladu z 299. členom ZFPPIPP tožeči stranki kot izločitvenemu upniku izplačan denarni znesek, dosežen s prodajo premoženja, in zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo. Prejem zneska kupnine, ki ne bi zadoščal za nakup primerljive nepremičnine, ne pomeni takšnega prikrajšanja stranke, ki ustreza standardu težko nadomestljive škode. Odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in materialnem pravu.

Na pritožbo je odvetniška pisarna vložila odgovor, katerega pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj navedena odvetniška družba ni predložila pooblastila za zastopanje tožeče stranke(1).

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25. 3. 2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kot tudi ne tistih, na katere opozarja pritožba. Tako ni protispisnosti v ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ob sklepanju kupoprodajne pogodbe št. P-68/95 (priloga A18, v nadaljevanju: Pogodba) sporna nepremičnina ni bila vpisana v zemljiško knjigo, saj iz Pogodbe izhaja, da je v zemljiški knjigi sicer bila vpisana celotna stavba na naslovu v M., (v ZKVL k.o. R.), predmet te Pogodbe pa je bil posamezen del stavbe (ena pisarna) v tem objektu v izmeri 38,80 m² in v približnem solastniškem deležu 38/24910 glede na celotno površino objekta. Ta del stavbe pa v zemljiški knjigi ni bil vpisan. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da sporna nepremičnina ni bila vpisana v zemljiški knjigi je torej materialnopravno pravilna.

Očitek pritožbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s priposestvovanjem, in da je napačna njena dokazna ocena, je ostal zgolj na pavšalnem nivoju in ga zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Pritožba tudi ne more uspeti z očitkom, da sodba nima razlogov, pri čemer določno niti ne pove, do katerega dejstva, ki je bil za njeno odločitev relevanten, se prvostopenjsko sodišče v sicer obsežni in jasno zapisani obrazložitvi sodbe ni opredelilo.

Za odločitev o pritožbi so pravno relevantna naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pritožba pa jih ne izpodbija: -tožeča stranka je vse od sklenitve Pogodbe v juniju leta 1995 dalje imela (in ima še vedno) nepremičnino v (nemoteni) posesti, v njej opravlja svojo dejavnost; -nepremičnino je zastavila za pridobitev hipotekarnega kredita (ker ni bila vpisana v zemljiško knjigo, s sporazumom pred sodiščem (Rig 577/1995); - kupnino za nepremičnino je tožeča stranka v celoti plačala, zato ji je tožena stranka izročila notarsko overjeno Pogodbo; -na nepremičnini je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana tožena stranka. Za odločitev je pomembno še pravilno ugotovljeno dejstvo(2), da nepremičnina, ki je bila predmet Pogodbe, v času njene sklenitve ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

V predmetni zadevi gre torej za pravno situacijo protiknjižnega priposestvovanja, kjer tožeča stranka, ki zatrjuje priposestvovanje, ni vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi, ampak je vpisana tožena stranka, ko gre torej za pomanjkljivost razpolagalnega pravnega posla. V zvezi s tem se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), saj je priposestvovalna doba tožeče stranke začela teči po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), in se pred uveljavitvijo SPZ ni iztekla (269. člen SPZ).

V skladu z določbami SPZ mora tisti, ki zatrjuje, da je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, izkazati, da je celotno (desetletno) dobo priposestvovanja imel na nepremičnini dobroverno lastniško posest (43. člen SPZ), to je, da je imel na njej posest z voljo, kot da je lastnik (27. člen SPZ), in da ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Prvi pogoj v obravnavanem primeru ni sporen. Sporno pa je, ali je bil za dobrovernost tožeče stranke izpolnjen drugi pogoj. Nesporno je, da je bila v času priposestvovalne dobe na nepremičnin kot lastnik v zemljiški knjigi vpisana tožena stranka, kar bi ob strogem tolmačenju, kot ga zagovarja tudi pritožba, že samo po sebi zanikalo institut protiknižnega priposestvovanja v vseh primerih, ko je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo. V takšnih situacijah, ko so bile obveznosti iz zavezovalnega pravnega posla izpolnjene, in so bile pomanjkljivosti le v razpolagalnem poslu, bi s tolmačenjem, da zaradi vedenja(3) o vpisu drugega subjekta v zemljiški knjigi, ne mogel biti tisti, ki zatrjuje priposestvovanje, nikoli dobroveren. To bi povzročilo neustrezne rešitve, ki bi bile po eni strani v nasprotju s temeljnim načelom dobre vere in poštenja (kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče), po drugi strani pa bi imeli nerešljiv pravni položaj, ko zemljiškoknjižni lastnik trajno ne bi imel pravice do posesti (zaradi ugovora posestnika iz 93. člena SPZ), posestnik pa ne pravice do lastnine. Zato je sodna praksa(4) in tudi pravna teorija(5) za opisane primere izoblikovala takšno razlago pojma dobrovernosti, ki dopušča protiknjižno priposestvovanje takrat, kadar je posestnik v opravičljivi zmoti, da nepremičnina pripada njemu, to je, ko obstojijo posebne, izjemne okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno prepričanje, da je lastnik(6).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tudi v obravnavanem primeru obstajala takšna posebna okoliščina, ki bi se morala upoštevati pri ugotavljanju dobrovernosti tožeče stranke. Dejstvo, ki ga pritožba ni uspela izpodbiti, to je, da sporna nepremičnina ob sklenitvi Pogodbe (pa tudi ob izročitvi overjenega izvoda Pogodbe), ni bila vpisana v zemljiško knjigo, in nadaljnje ugotovljeno dejstvo, da vpis tožeče stranke ni bil mogoč zaradi neizvedene etažne delitve, ter da se je tožena stranka v Pogodbi zavezala, da bo izpeljala vse aktivnosti za etažno delitev (česar pritožba ne izpodbija), so tudi po mnenju pritožbenega sodišča tiste okoliščine, ki opravičujejo dobrovernost tožeče stranke in ji torej omogočajo protiknjižno priposestvovanje. K temu je pripisati še, da nepremičnina, kot predmet prodaje, v Pogodbi ni bila niti dovolj jasno definirana glede deleža njene velikosti v razmerju do površine preostalega dela stavbe, saj je v 3. členu ta delež 838724.910) določen le kot približen, kar še dodatno pritrjuje zgornji ugotovitvi, da se tožeča stranka, četudi se ne bi njej primerila izguba originalnega izvoda Pogodbe, brez etažne delitve(7) ne bi mogla vpisati kot lastnica v zemljiško knjigo. Pritožbeni trditvi, da je tožena stranka v popolnosti omogočila vknjižbo lastninske pravice, torej ni mogoče pritrditi.

K pritožbi zoper sklep:

Obravnavana terjatev, za katero je tožeča stranka predlagala zavarovanje, je nedenarna terjatev. Za izdajo začasne odredbe v takšnem primeru mora v skladu s 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) upnik poleg verjetnosti terjatve izkazati še eno izmed naslednjih treh predpostavk (iz drugega odstavka 272. člena ZIZ): nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja); da je odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja), in da dolžnik z izdajo začasne odredbe (če bi se izkazala za neutemeljeno) ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja). Prvostopenjsko sodišče je izpodbijano začasno odredbo utemeljevalo na obstoju predpostavk iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Poleg tega se je brez materialnopravne osnove ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je uveljavitev terjatve zaradi aktivnega ravnanja tožene stranke (poskusi prodaj) onemogočena ali otežena, kar je sicer predpostavka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Tožena stranka je z ugovorom in sedaj s pritožbo izpodbijala poleg predhodno navedene nevarnosti v zvezi z njenim (subjektivnim) ravnanjem(8) le še zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazana nevarnost za nastanek težko nadomestljive škode, ker bi se v primeru prodaje nepremičnine tožeča stranka (če bi bila ugotovljena njena izločitvena pravica) poplačala iz kupnine. Četudi bi bilo mogoče takšnemu pritožbenemu stališču slediti, pa ostane neizpodbita ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi bile neugodne posledice, ki bi nastale tožeči stranki, če začasna odredba ne bi bila izdana, in če bi prišlo do prodaje nepremičnine, težje od tistih, ki bodo nastale toženi stranki, ki bo morala s prodajo počakati do zaključka te pravde. Ker vsaka izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ predstavlja (skupaj z izkazano verjetnostjo terjatve) samostojen pogoj za izdajo začasne odredbe, tožena stranka s pritožbo, v kateri ponovno utemeljuje ugovorne razloge zoper izdano začasno odredbo, a ne izpodbija vseh predpostavk za njeno izdajo, ne more uspeti.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo in zoper sklep (o zavrnitvi ugovora) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

----

op. št. (1): V postopku pred izdajo prvostopne sodbe je pooblaščenec tožeče stranke odv. M. L. sicer dal substitucijsko pooblastilo odvetniški družbi Odvetniška pisarna P. d.o.o., vendar zgolj za sodelovanje na poravnalnem naroku, na glavni obravnavi in na naroku za ugovor zoper začasno odredbo (priloga A36).

op. št. (2): glej točko 5 te obrazložitve.

op. št. (3): načelo javnosti in načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

op. št. (4): npr. sodbe VS RS II Ips 608/2005, VSK Cp 475/2004, VSL I Cp 3585/2009, VSL II Cp 3130/2008.

op. št. (5): M. Juhart, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Zbornik, Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, Ljubljana 2011

op. št. (6): tako tudi sodba VSL I Cp 112/2010.

op. št. (7): kar je bilo obveznost tožene stranke.

op. št. (8): do česar se pritožbeno sodišče zaradi pravne neupoštevnosti ni opredeljevalo.