VSRS sklep II Ips 300/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjenih nepremičnin, parc. št. 373/2, 378, 379, 380, 381 in 382/2, vse k. o. ...

2Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočni sklep so predlagatelji zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložili revizijo. Navajajo, da so v pritožbi uveljavljali kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče pri tej presoji ni upoštevalo njihovih trditev, da sklep sodišča prve stopnje, razen sklicevanja na sodbe Vrhovnega sodišča, drugih razlogov ne vsebuje. To velja še toliko bolj, ker se izpodbijani sklep opira na odločbe, ki po dejanski podlagi s konkretno zadevo niso primerljivi. Tako ne drži trditev pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje jasno navedlo, zakaj ni sledilo stališču Vrhovnega sodišča. Ne strinjajo se z mnenjem pritožbenega sodišča, da je taksativno naštevanje opravilnih številk sodb, ki naj bi domnevno presegle dosedanjo sodno prakso, mogoče šteti kot jasno navedbo, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo stališču Vrhovnega sodišča. Ob pregledu sodb, ki jih sodišče prve stopnje taksativno našteva, je namreč mogoče razbrati, da se je Vrhovno sodišče opredelilo zgolj glede materialne narave rokov novele B Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), medtem ko se do njihove subjektivne oziroma objektivne narave ni opredelilo. Obrazložitev v zadevi II Ips 686/2006 je izvzeta iz konteksta. V predmetni zadevi so predlagatelji zahtevo za zmanjšano vrednost podali še preden je sodišče prve stopnje odločalo o vračilu v naravi. V zadevi II Ips 686/2006 pa se Vrhovno sodišče do takšne situacije ni opredelilo. Ko je Vrhovno sodišče odločalo o primeru, ko je bila zahteva za zmanjšano vrednost vložena pravočasno, pred izdajo odločbe o vračilu v naravi, je zavzelo enako stališče, kot ga zagovarjajo predlagatelji (prim. I Up 1074/2002). Pritožbeno sodišče se je opredelilo zgolj do dela pritožbenih navedb, ki so jih revidenti podali v zvezi s kršitvami postopka, ki jih je zagrešilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v tem delu do pritožbenih navedb opredelilo zgolj pavšalno in neobrazloženo; obrazložitev je v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje. Glede na navedeno se revidenti v celoti sklicujejo s tem v zvezi na že podane pritožbene razloge. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do drugih pritožbenih navedb predlagateljev, zato je podana kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Opozarjajo, da nikoli niso zatrjevali, da je tek rokov za vložitev zahteve za zmanjšanje vrednosti odvisen od subjektivnih okoliščin oz. da je tek rokov odvisen od izdelave cenitve ali npr. fizičnega prevzema nepremičnin, katerih vrednost se je zmanjšala. Tako kot Vrhovno sodišče so tudi revidenti zagovarjali stališče, da izdaja odločbe, s katero je bilo odločeno o vračilu v naravi, predstavlja okoliščino, ki jo je potrebno upoštevati pri ugotavljanju pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo. V primerih, ko o vračilu v naravi še ni odločeno, podlaga za uveljavitev zahtevkov iz naslova manj vrednosti dejansko še ni podana, kar je ključna objektivna okoliščina za vložitev zahteve. Drugačna razlaga določb ZDen bi pomenila, da bi bili upravičenci do odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti v zamudi tudi v primerih, ko do zmanjšanja premoženja sploh še ni prišlo. Do tega stališča revidentov se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Opozarjajo, da je stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1074/2002 nasprotno razlogom, ki jih navajata nižji sodišči in da zadevno dejansko stanje ni enako dejanskim stanom, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče v večini zadev, na katere se sodišči sklicujeta. Podajajo analizo odločb Vrhovnega sodišča II Ips 689/2006, I Up 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004 in I Up 1074/2002. Izpostavljajo, da je ob vložitvi zahteve in uveljavitvi ZDen-B postopek, v katerem se je odločalo o upravičenosti do vračila v naravi, še tekel, podlaga za uveljavitev zahtevka iz naslova manj vrednosti pa še ni bila podana. Opredelijo se tudi do zadeve X Ips 1079/2005.

4Nasprotna udeleženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijski očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da sklep sodišča prve stopnje zadosti zahtevi po zadostni obrazloženosti. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno pojasnilo, kaj je nosilni razlog zavrnitve predloga revidentov in na katere dejanske okoliščine se ta presoja opira. Tudi v opredeljevanju sodišča prve stopnje do nosilnih razlogov sodbe I Up 1074/2002 ni nikakršnih nasprotij. Zavzeto je stališče, da je bila razlaga določbe 26. člena ZDen-B, kot izhaja iz navedene odločbe, kasneje v sodni praksi presežena (in sicer z razlogovanjem, kot ga sprejema sodišče prve stopnje), zato ji ni sledilo. Revizijsko vztrajanje, da sklep sodišča prve stopnje, razen sklicevanja na odločbe Vrhovnega sodišča, drugih razlogov ne vsebuje, je zato nekorektno. Višje sodišče je odgovorilo tudi na vse relevantne pritožbene navedbe (med drugim tudi glede objektivne oz. subjektivne narave roka iz 26. člena ZDen-B in o pomenu odločitve glede vrnitve nepremičnin v naravi za začetek teka omenjenega roka). Zatrjevanja revidentov, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke glede procesnih kršitev oziroms se je opredelilo zgolj pavšalno in neobrazloženo, niso zadostno konkretizirana. Sklicevanje na njihove pritožbene navedbe ni upoštevno. Revizija je samostojno pravno sredstvo; obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku sta drugačna kot v pritožbenem postopku.

7Pravilna je tudi presoja nižjih sodišč, da izdaja sklepa s 27. 12. 2010 o vrnitvi zadevnih nepremičnin v naravi ne pomeni mejnika za presojo pravočasnosti odškodninskega zahtevka. ZDen je že pred uveljavitvijo novele B urejal vprašanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine. Zato je zakonodajalec ob sprejemu ZDen-B v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen novele), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen novele). Ta roka sta namesto z uveljavitvijo ZDen-B začela teči 7. 11. 1998, tj. naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998.(1) Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka. O taki naravi rokov iz 24. in 26. člena ZDen je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v več svojih odločbah in gre torej za že ustaljeno stališče sodne prakse (prim. II Ips 689/2006, I Ip 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004, X Ips 179/2005 idr.). V sodni praksi je bilo tudi že poudarjeno, da je zakonodajalec začetek teka obeh rokov določil z objektivnim kriterijem, in sicer z dnevom uveljavitve novele.(2) Zaradi pravne varnosti in zaradi skrajšanja že tako predolgih denacionalizacijskih postopkov se ni odločil za subjektivni kriterij, torej določitev okoliščine, ki bi bila odvisna od (katerihkoli) okoliščin na strani upravičenca. Da pogoj za uveljavitev odškodninskega zahtevka ni ugoditev zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi, pa jasno izhaja že iz besedila 26. člena ZDen in 24. člena ZDen-B.(3) Glede na navedeno, predvsem ob upoštevanju uveljavljenih stališč v sodni praksi, revizija s sklicevanjem na le eno (morebiti) drugačno odločbo (I Up 1074/2002) ne more uspeti.

8Ker ob uveljavitvi ZDen-B o zahtevi predlagateljev za vrnitev zadevnih nepremičnin še ni bilo odločeno, so bili glede vložitve odškodninskega zahtevka vezani na 60 dnevni rok. Ob upoštevanju prej navedenega trenutka začetka teka tega roka je ta rok iztekel 5. 1. 1999. Predlog za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin, ki je bil vložen v letu 2010, je zato prepozen.

9Revizijsko sodišče je po obrazloženem revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov. Nasprotna udeleženka revizijskih stroškov ni priglasila.

---.---

Op. št. (1): Ustavno sodišče je s sklepom z 30. 9. 1998 zadržalo izvrševanje celotne novele ZDen-B, torej tudi začetek teka navedenih rokov. Nato je z odločbo U-I-326/98 z 14. 10. 1998 odločilo o vseh vloženih pobudah. Ker je ta odločba pomenila končno odločitev, je začasno zadržanje izvrševanja novele prenehalo naslednji dan po objavi navedene odločbe (43. člen Zakona o Ustavnem sodišču - Ur. l. RS, št. 115/94 in nasl.). Končna odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 76/98 z dne 6.11.1998.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 689/2006, I Up 66/2002, X Ips 179/2005 in Breznik, J. et al., Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 557.

Op. št. (3): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča I Up 680/2004.