VSL sodba I Cpg 447/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 1.174,12 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo:

1Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108002/2013 z dne 2. 7. 2013 se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

2Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 37.587,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 do plačila, v 15 dneh.

3Zavrne se tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi na razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 12. 3. 2013 za 23.375,00 kg blaga L. v skupni vrednosti 39.192,50 EUR, in tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 39.192,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 dalje.

4Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 5.040,54 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne, zoper drugo in tretjo toženko pa izda sklep, da se predlagana subjektivna sprememba tožbe ne dopusti in tožeči stranki naloži v plačilo tudi vse stroške pravdnega postopka vseh toženk. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma podrejeno, če bo izpodbijano sodbo potrdilo in ugodilo zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženko, da ugodi tudi zahtevku po nasprotni tožbi, tožeči stranki pa naloži sorazmeren del pravdnih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in toženkam naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo z obrestno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi se je postopek pričel 1. 7. 2013 z vložitvijo predloga in izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika K. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu in odstopu zadeve pravdnemu sodišču se je med pravdnim postopkom tožena stranka preimenovala v T. F. V pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2014 (red. št. 26, list. št. 75 spisa) je tožeča stranka predlagala razširitev tožbe še na v uvodu te sodbe navedeni drugo in tretjo toženko. Sodišče prve stopnje v postopku s tem v zvezi ni izdalo posebnega sklepa, temveč je drugo in tretjo toženko navedlo v uvodu izpodbijane sodbe, v obrazložitvi pa pojasnilo, da je razširitev tožbe dovolilo, saj sta druga in tretja toženka premoženjsko pravni naslednici prve toženke.

6Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da o razširitvi tožbe ni odločilo s sklepom, zato je nedopustno, da se sodba glasi tudi na drugo in tretjo toženko, ki jima je bila s tem odvzeta pravica do izjave v postopku, kar je kršitev ustavne pravice strank do izjave v postopku in absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Druga in tretja toženka v razširitev tožbe nista privolili in je bil kršen tretji odstavek 191. člena ZPP. Ker ni sporno, da prva toženka med pravdo ni prenehala, po stališču pritožnice tudi ne more iti za procesno pravno nasledstvo in razširitev tožbe na drugo in tretjo toženko, torej je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo drugega odstavka 635. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1).

7Tožena stranka zmotno meni, da je v tej pravdi prišlo do razširitve tožbe na novi toženki po procesnih določbah ZPP o naknadnem materialnem pasivnem sosporništvu (191. člen ZPP). Sosporništvo namreč lahko nastane tudi neodvisno od tožnikove procesno pravne volje, ko se učinek dejanj zunaj pravde neposredno odrazi v pravdi, npr. pri univerzalnem nasledstvu(1), kot je to v tej zadevi.

8Po podatkih sodnega registra je bila pri družbi T. F. d. o. o. (prvi toženki), dne 23. 12. 2013 vpisana oddelitev z ustanovitvijo nove družbe na podlagi delitvenega načrta z dne 02. 10. 2013, na podlagi katerega se je od te družbe oddelil njen del, ki ga je prevzela prevzemna družba K. (druga toženka), dne 27. 02. 2014 pa še oddelitev z ustanovitvijo nove družbe na podlagi delitvenega načrta z dne 11. 12. 2013, na podlagi katerega se je od iste družbe oddelil del, ki ga je prevzela prevzemna družba K. N. d. o. o. (tretja toženka). Prva toženka se je torej delila z oddelitvijo, to je s prenosom posameznih delov premoženja družbe, ki z oddelitvijo ni prenehala, na novi družbi, ustanovljeni zaradi oddelitve (četrti odstavek 623. člena ZGD-1), in to sta druga in tretja toženka, kar med strankami ni sporno. Z delitvijo preide na novo družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba (šesti odstavek istega člena). Zaradi prenosa premoženja vsebuje ZGD-1 specialne določbe, s katerimi varuje upnike družb, ki se statusno preoblikujejo. Upnik le na podlagi vpisa materialnega statusnega preoblikovanja namreč ne more vedeti, katera od družb, udeleženih pri delitvi, je prevzela obveznost do njega. Peti odstavek 635. člena ZGD-1 zato določa, da dokler upnik prenosne družbe (v tej zadevi tožeča stranka) ni obveščen, kateri od družb, ki so udeležene pri delitvi, je dodeljena obveznost do tega upnika, lahko zahteva izpolnitev od katerekoli od njih.

9V odgovoru na razširitev tožbe je tožena stranka uveljavljala omejeno solidarno jamstvo družb, udeleženih pri delitvi, ter trdila, da druga in tretja toženka ne razpolagata s presežkom čiste vrednosti prenesenega premoženja, s katerim bi solidarno odgovarjali za obveznosti prenosne družbe. S takim ugovorom pa se udeležbe v tem postopku ne moreta razbremeniti. Na novega imetnika (novo ustanovljeno družbo) namreč preidejo obveznosti, ki so ji dodeljene po delitvenem načrtu(2), ne glede na to, ali so v zvezi z delom premoženja prenosne družbe, ki je bilo preneseno na prevzemno oziroma novo družbo. Zato, upoštevaje prvi odstavek 636. člena ZGD-1,(3) družba, ki ji je obveznost dodeljena po delitvenem načrtu, odgovarja za izpolnitev te obveznosti brez omejitve (za celotno višino obveznosti ne glede na vrednost premoženja, ki je bilo preneseno nanjo).(4)

10Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni ugotavljalo, na katero od družb je obveznost prešla. Stranke so namreč tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (7. člen ZPP). Ker pa v odgovoru na razširitev tožbe nobena od toženk ni izjavila, na katero od njih je bila po delitvenem načrtu prenesena konkretna obveznost do tožeče stranke, velja uvodoma navedena določba petega odstavka 635. člena ZGD-1, da upnik, torej tožeča stranka, lahko zahteva izpolnitev od katerekoli od njih. Pravna dejanja, ki jih upnik do obvestila o dodelitvi obveznosti do njega opravi nasproti posamezni družbi, ki je udeležena pri delitvi, po zgornji določbi ZGD-1 učinkujejo tudi proti vsem drugim družbam, ki so udeležene pri delitvi.(5) Druga in tretja toženka sta torej univerzalni pravni naslednici tako v materialnem kot v procesnem smislu. Tožeča stranka zato z vlogo z dne 16. 9. 2014 dejansko ni spremenila tožbe, čeprav je tako poimenovala svojo vlogo. Ob vložitvi tožbe oziroma predloga za izvršbo namreč druga in tretja toženka še nista obstajali in je torej po delitvi prve toženke tožeča stranka tožbo le prilagodila statusnemu preoblikovanju, do katerega je prišlo po njeni vložitvi.(6) Zato je zmotno tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da gre za razširitev tožbe, v zvezi s katero bi moralo sodišče prve stopnje izdati poseben sklep.

11Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave druge in tretje toženke, ker da se nista mogli izjaviti o tožbenih navedbah in dokazih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sodbo. To možnost sta namreč imeli tako v odgovoru na vlogo tožeče stranke, v kateri je v tožbo zajela še drugo in tretjo toženko, kot na naroku, ki je bil opravljen pred izdajo izpodbijane sodbe, na katerega sta bili vabljeni po svojem odvetniku, ki je na narok tudi pristopil. Ne relativna (po 191. členu ZPP) ne absolutna bistvena (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) kršitev določb pravdnega postopka zato nista podani, sodišče prve stopnje pa je v uvod izpodbijane sodbe pravilno in zakonito dodalo še drugo in tretjo toženko.

12Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sledilo sprva ugovoru, kasneje pa zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka s sklenitvijo prodajne pogodbe tik preden je bil nad njo pričet postopek prisilne poravnave, toženo stranko s prikrivanjem svojega finančnega položaja spravila v bistveno zmoto ter da je zato, ker je bila pogodba sklenjena v nasprotju z moralnimi načeli, ta tudi nična. S tem v zvezi tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo prikrivanje plačilne nezmožnosti za normalno poslovanje pravnih oseb, ki so pred prisilno poravnavo. Meni, da ne gre le za nemoralno dejanje tožeče stranke, pač pa so z zavajanjem glede plačilne sposobnosti izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije.

13Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožeče stranke ni zaslediti ničesar nemoralnega, niti ni razlogov za razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote. Dejstvo, da je bil po naročilu in prejemu blaga nad tožečo stranko pričet postopek prisilne poravnave, samo po sebi namreč ne dokazuje, da je tožeča stranka ravnala nemoralno, kar trdi tožena stranka. Ni namreč mogoče šteti, da je tožeča stranka s tem, ko je naročila surovine za svojo proizvodnjo in s tem skrbela za lasten interes nadaljnjega poslovanja, kršila kakršno koli moralno načelo oziroma dober poslovni običaj. Tožena stranka ni postavila nobenih takih trditev. Ker je tudi tožena stranka gospodarski subjekt, se pričakuje, da bo sama (in ne njena pogodbenica) skrbela za lastne interese. Tožena stranka pa tudi ni navedla, kako je bilo poseženo v njene interese in v kakšni meri oziroma na kakšen način je zaradi sklenitve enega pravnega posla v bistveno slabšem položaju. Ugotavljanje, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, pa ni predmet tega pravdnega postopka, zato se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ni opredeljevalo. Na mestu pa ni niti pritožbeno sklicevanje na pričakovanje, da se v skladu z načelom vestnosti in poštenja domneva, da bo naročnik z naročilnico naročeno storitev ali blago tudi plačal, saj se je v tem sporu izkazalo, da je prav tožena stranka tista, ki zaveze iz poslovnega razmerja s tožečo stranko ni izpolnila. Pri tem gre le še dodati, da se tožeča stranka obveznosti plačila terjatve do tožene stranke ni izognila, plačala jo bo v skladu s sklepom o potrjeni prisilni poravnavi.

14Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je tožeča stranka priglasila po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, po kateri ji gre (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 37.587,00 EUR ter 12. člena ZOdvT) 942,40 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 1.174,12 EUR.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 241.

Op. št. (2): 12. točka prvega odstavka 624. člena ZGD-1 namreč določa, da mora delitveni načrt vsebovati določen opis in dodelitev delov premoženja in obveznosti, ki se prenesejo na posamezno novo družbo.

Op. št. (3): Ta določa: (1) Za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, so poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Prejšnji stavek ne velja za obveznosti, za katere je bilo dano zavarovanje iz drugega odstavka tega člena.

Op. št. (4): Tako N. Plavšak v: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, GV založba 2007, Ljubljana, 3. knjiga, str. 381 - 382.

Op. št. (5): Ibidem, str. 384.

Op. št. (6): Prim. sodba in sklep VS RS III Ips 63/2012 z dne 23. 5. 2014.