VSRS Sodba I Ips 33298/2012-178

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter ukrep varstvenega nadzorstva za čas enega leta. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je bila obsojencu v izrečeno (pravilno: določeno) kazen vštet čas, ko mu je bila odvzeta prostost, in sicer od 2. 7. 2012 od 16.45 ure do 3. 7. 2012. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa bremenijo proračun. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 sta bila obsojencu odvzeta zasežena paralizator in plinska pištola.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta okrožna državna tožilka in zagovornik obsojenca vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki pa bremenijo proračun.

3Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Predlagal je, da se izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter kazenski postopek zoper obsojenca ustavi; podrejeno pa, da se po razveljavitvi navedenih sodb, zadevo vrne v novo sojenje in odločanje sodišču prve stopnje.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da je ta neutemeljena, ker uveljavljane kršitve niso podane, mestoma pa je zahteva vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je zato predlagal, da se jo zavrne.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja, da je bila obsojencu onemogočena pravica do obrambe in do kontradiktornosti postopka, ko se je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 9) sklicevalo na obsojencu nepoznano izpoved oškodovanke, dano v preiskavi, saj je tam izjavila, da ne bo pričala. S tem naj bi bila „zagrešena kršitev določb kazenskega postopka“, ki je tudi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi s to navedbo je treba ugotoviti, da je oškodovanka v preiskavi dejansko izjavila, da ne bo pričala; sodišče druge stopnje pa je v tej zvezi navedlo le, „da je predmet presoje, ne le izpovedba oškodovanke, podana na glavni obravnavi, temveč tudi njena izpovedba, podana v preiskavi.“ Pri tem sodišče ni opredelilo, v kakem smislu je bila upoštevana izpoved oškodovanke, lahko da tudi v pomenu izjave, da ne bo pričala. Sicer pa sta tako sodišči prve kot tudi druge stopnje svoje zaključke utemeljevali z vsebinskim sklicevanjem na izpoved oškodovanke, ki jo je dala na glavni obravnavi (strani 5 do 7 sodbe sodišča prve stopnje in točka 16 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ob tem je navedba zahteve, da naj bi citirano sklicevanje sodišča druge stopnje na izpoved oškodovanke, dano v preiskavi, vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, tudi sicer ostala nesubstancirana in je zaradi vseh navedenih razlogov neutemeljena.

7Neutemeljena je zahteva tudi v delu, ko se trdi, da sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru Kpd 33298/2012 z dne 9. 7. 2014 (2012?) in Ks 33298/2015 z dne 13. 7. 2012 ter „odredbe in druge listine, povezane s prepovedjo približevanja,“ načrt pomoči CSD Maribor z dne 2. 7. 2012 in izjava oškodovanke, ki naj bi jo podala na CSD, ne morejo biti dokaz in nimajo dokazne vrednosti, ker obsojenec ni sodeloval v postopku izdaje teh sklepov. Ker niso bili izdelani „na podlagi kontradiktornega postopka“, se o njihovi vsebini ni mogel izjasniti in gre zato za enostransko ugotovitev organov, ki so vodili postopek. Sodišče naj bi torej oprlo svojo odločitev na listine, ki so nastale brez sodelovanja obsojenega in tako ne morejo biti uporabljene kot dokaz. Zahteva v tem pogledu ne utemelji razlogov, zaradi katerih bi navedene listine ne smele biti uporabljene kot dokaz, saj ne konkretizira nobenega od razlogov, ki so opredeljeni v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (v povezavi z drugim odstavkom 18. člena ZKP), in kjer se določno navaja, na katere vrste dokazov se sodba ne sme opirati. Kolikor zahteva pri tem uveljavlja nezmožnost obsojenca, da bi se v kontradiktornem postopku opredelil do citiranih listin, je treba ugotoviti, da so bile vse navedene listine prebrane v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi (listovna številka 249) in nanje stranke, niti obsojenčev zagovornik, niso imeli pripomb.

8Po mnenju vložnika zahteve v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ker ni ugotovljen in konkretno opisan zakonski znak podrejenosti oziroma spravljanje oškodovanke v podrejen položaj. To utemeljuje s tem, da kaj takega ne izhaja iz izpovedbe oškodovanke; da iz njene izpovedi izhaja, da je bil odnos z obsojencem enak ves čas njunega skupnega življenja, kar naj bi pomenilo, da se podrejenost ni izkazala v trajnejšem stanju podrejenosti oškodovanke obsojencu; da ni nobenega dokaza o naklepnem ravnanju obsojenca; da ni ugotovljeno obsojenčevo spravljanje oškodovanke v ponižujoč položaj oziroma, da bi postala žrtev nasilja; da v obrazložitvi sodbe ni konkretizirana intenzivnost in trajanje podrejenosti; da ni konkretizirano, katero in kako podrejenost je obsojeni zahteval ali želel doseči od oškodovanke; da vsaka „podrejenost“ med zakonci ni prepovedana; da je oškodovanka navedla, da se obsojenca „najmanj zadnje eno leto in pol ne boji“ in da želi živeti z njim, ter da bi v obravnavanem primeru šlo kvečjemu za elemente prekrška po Zakonu o varstvu javnega redu in miru. Zaradi navedenih razlogov naj bi bil „kazenski zakon uporabljen zmotno.“

9Povzete navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko ne utemeljujejo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč se z njimi uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo. Če je zahtevo mogoče razumeti v smislu, da zakonski znak „spravljanja v podrejen položaj“ v opisu dejanja v izreku sodbe ni konkretiziran ali obrazložen v razlogih sodbe, pa je treba ugotoviti, da je že dosedanja sodna praksa zavzela stališče, da je ta zakonski znak treba opisati, vendar pa je lahko njegov obstoj razviden že iz opisa siceršnjega ravnanja storilca (glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 in I Ips 26929/2010 z dne 18. 4. 2013). Tako je tudi v obravnavanem primeru določno opisano obsojenčevo ravnanje v obdobju od marca do 30. junija 2012, ko je štirikrat na oškodovankinem telesu aktiviral paralizator, tako da je padla na tla, tam obležala, pred oziroma medtem pa nanjo še vpil in jo zmerjal z v opisu dejanj konkretno navedenimi besedami. Na ta način opisano ravnanje obsojenca določno opredeljuje obsojenčevo spravljanje oškodovanke v podrejen položaj, saj je s takim nasilnim ravnanjem do oškodovanke, izvrševanim v obdobju več mesecev, nedvomno mogoče prepoznati prizadetje oškodovankine telesne integritete, vzbujanje občutka ogroženosti in poniževanja. Vsa ta dejstva pa so še konkretneje in obširneje podana v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 6 do 8 sodbe sodišča prve stopnje in točki 16 in 17 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

10Po mnenju vložnika zahteve je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in do poštenega sojenja, ko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal mnenje o bolezenskem, duševnem stanju oškodovanke. Z navedenim dokazom naj bi se dokazovalo, da ni bil podan element obravnavanega kaznivega dejanja – podrejenost oškodovanke. Na enake pritožbene navedbe je povsem pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 11 obrazložitve), ko je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dokaznega predloga in utemeljitvi, da je tak dokaz, glede na obsojencu očitana dejanja, nerelevanten.

11V zahtevi se izpodbija tudi odločitev o odvzemu obsojencu zasežene plinske pištole, ker naj bi bila ta odločitev neobrazložena in brez izpolnjenih pogojev po drugem odstavku 73. člena KZ-1. Te razloge obramba obsojenca ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je zato, glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, nedopustno njihovo uveljavljanje v zahtevi za varstvo zakonitosti.

12Po stališču vložnika zahteve naj bi bil nezakonit tudi izrek ukrepa varstvenega nadzorstva in navodila po 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1, ker se v tej zvezi niso izvajali nobeni dokazi, odločitev je neobrazložena, navodilo je nekonkretizirano, ker je presplošno in pušča obsojenca v negotovosti, kaj in kdaj mora v okviru navodil narediti in tudi ne ve, če bo izvajanje navodil po izvajalcu – Združenju za razvijanje nenasilnih odnosov, v njegovo korist ali ne. Zahteva je tudi v tem delu neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo odločitev za določitev te dodatne obveznosti obsojenca v okviru pogojne obsodbe (stran 11 in 12 sodbe); taki odločitvi pa je vsebinsko pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 19 obrazložitve) in poudarilo, da je glede na dokazni postopek ter naravo obravnavanega kaznivega dejanja obsojencu potrebna tudi tovrstna pomoč in nadzorstvo. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da izrek izpodbijane sodbe v tem delu vsebuje vse potrebne sestavine iz 65. in 67. člena KZ-1, natančnejša opredelitev vsebine in načina izvedbe tako določenih navodil pa se izvrši skladno z določbami 143. do 146. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, kar pomeni, da to ni predmet odločanja in opredeljevanja sodbe.

13V zahtevi se še navaja, da je sodba neobrazložena v delu, ko se sodišče ni opredelilo do izjave oškodovanke, da predlog za kazenski pregon umika, in da jo je k pričanju zoper obsojenca nagovorila njena pooblaščenka. Tudi te izjave oškodovanke naj bi namreč vzpostavljale dvom v to, če je obsojeni res ravnal tako kot se mu očita, kar naj bi posledično pomenilo, da je treba obsojenca oprostiti. Čeprav ti razlogi niso bili uveljavljani v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (peti odstavek 420. člena ZKP) in so zato neupoštevni, je treba izpostaviti, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ni pregonljivo na predlog in zato takšen umik oškodovankinega predloga (tudi, če bi res obstajal), ne bi bil upošteven.

14Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v zahtevi pa se uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

15Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.