VSRS Sodba I Ips 9999/2013-102

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 7. 5. 2014 spoznalo J. M. za krivo storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR; v plačilo ji je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in sodno takso v višini 280,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 1. 2015 pritožbo obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo sodno takso v višini 420,00 EUR.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenka pravočasno, dne 9. 3. 2015, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da v zadevi ni bilo predkazenskega postopka kot to veleva Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), morali bi se zbirati dokazi, kako se je K. B. vpisal na nepremičnine in zakaj ni bilo izbrisa, tako kot veleva sklep Vrhovnega sodišča II Ips 194/2006. Sodišče na Ptuju ji je odreklo pravico do obrambe z odvetnikom, v obtožnici je bil omenjen B. K., ki bi lahko nastopil kot priča. Sodišče ji ni omogočalo obrambe skozi celotni kazenski postopek, kljub temu, da je to izrecno zahtevala. Kršitev kazenskega zakona pa uveljavlja z navedbami, da je obravnavana kazenska zadeva nadaljevanje zadeve I K 23160/2011, kjer je v obrambni vlogi, poslani sodišču, pričakovala, da bo kot pričo vabilo S. V., ki je proti njej spisala obtožni predlog, ter pričo K. B., ki je tisti, ki je morebiti dajal podkupnino, saj bi zaslišanje obeh preprečilo obravnavano kazensko zadevo. Izbris v zemljiški knjigi bi moral biti po sklepu Vrhovnega sodišča opravljen po uradni dolžnosti in kot solastnika vpisana ona in brat. Navaja, da si upa trditi, da so vpisi pridobljeni s prevaro; tožilka je preganjala njo kot stranko razdružitve solastne nepremičnine in ne tistega, ki je oviral vpise po sklepu Vrhovnega sodišča. Začela je sumiti, da gre za sorodstvene vezi med K. B., S. M. in tožilko S. V., ter sum kaznivih dejanj, katerih bi lahko bila deležna tožilka, omenjena v dopisu z dne 21. 11. 2012. Zaradi nespoštovanja sklepa Vrhovnega sodišča in dolgotrajnosti postopka ter vztrajanja tretje osebe, da je vpisana v zemljiško knjigo, je sumila na podkupovanje, kar je bilo napisano v obliki vprašanja. Obsojena je bila zato, ker se je sklicevala na sklep Vrhovnega sodišča, ki ni bil realiziran. Tožilka je kljub nerealizaciji sklepa Vrhovnega sodišča proti njej vložila obtožni predlog I K 23160/2011, zaradi tega meni, da je podprla S. M. ter sama proti njej vložila kazensko ovadbo. Vrhovnemu sodišču predlaga ugoditev zahtevi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 7. 5. 2015, predlaga zavrnitev zahteve. Zatrjevane kršitve, da v tej zadevi ni bilo predkazenskega postopka, obsojenka ni konkretizirala, ni razvidno, katere določbe ZKP naj bi bile kršene in kako naj bi taka kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Dokazni predlog za zaslišanje priče B. K. ni bil podan, zato je očitek, da priča ni bila zaslišana, brezpredmeten. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe, obsojenka v zahtevi ne pojasni, pri katerem procesnem dejanju oziroma na kak način naj bi sodišče „odreklo obrambo z odvetnikom“. Kršitev kazenskega zakona ni obrazložena. Navedbe, da so zemljiškoknjižni vpisi napačni in pridobljeni s prevaro, nadalje o tem, kaj je in česa ni naredila S. V. ter kaj je v posameznih dopisih bilo znano kot resnično oziroma neresnično, po vsebini predstavljajo zgolj uveljavljanje drugačnega dejanskega stanja.

4Z odgovorom državnega tožilca je bila obsojenka seznanjena dne 13. 5. 2015. O odgovoru se je dne 21. 5. 2015 izjavil njen zagovornik (pooblastilo z dne 18. 5. 2015), ki meni, da dejanje, za katerega je bila obsojenka obsojena, ni kaznivo dejanje.

B-1.

5Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja:

5.1. Na podlagi vpogleda v spis Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2006:

- da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 194/2006 z dne 23. 10. 2008 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sklep sodišča druge stopnje (sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 4. 5. 2005 I Cp 1457/2005) spremenilo tako, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje (sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 19. 5. 2005 Dn 353/2005) spremeni tako, da se predlog za vknjižbo, ki se nanaša na parc. št. 178/2, 177/3, 177/2, 177/1 in 178/1, vse k.o. G., zavrne, ter se hkrati odredi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi tega dela izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika;

- da je Okrajno sodišče v Ljutomeru navedeni sklep Vrhovnega sodišča prejelo 23. 12. 2008 in bi moralo glede na določbo četrtega in petega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) o vpisih odločiti po uradni dolžnosti na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi v trenutku, ko je prejelo to odločbo (sklep II Ips 194/2006), odločilo pa je šele dne 11. 10. 2012 (sklep Dn 231536/2012).

5.2. Na podlagi vpogleda v spis Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, Zunanji oddelek v Ljutomeru, Kt 130/10:

- da je obsojenka dne 25. 2. 2010 na državno tožilstvo vložila kazensko ovadbo zaradi neupoštevanja sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2006, da je bila v zvezi s tem dne 17. 5. 2010 povabljena na Okrožno državno tožilstvo Murska Sobota, Zunanji oddelek Ljutomer, kjer je pred okrožno državno tožilko S. V. na zapisnik dala izjavo, da ovadbo podaja zoper sodnika S. M., ker ni upošteval in odredil izbrisa parcel, kot je bilo to določeno v sklepu Vrhovnega sodišča;

- da je okrožna državna tožilka s sklepom z dne 25. 5. 2010 to kazensko ovadbo zavrgla in je bil sklep obsojenki vročen 26. 5. 2010;

- da so bile kazenska ovadba, izjava obsojenke na državnem tožilstvu dne 17. 5. 2010 ter sklep o zavrženju ovadbe, v dokazne namene priloženi obtožnemu predlogu, vloženem zoper obdolženko dne 9. 5. 2011 – zadeva I K 23160/2011;

5.3. Na podlagi vpogleda v spis Okrajnega sodišča na Ptuju I K 23160/2011:

- da je okrožna državna tožilka S. V. iz Okrožnega državnega tožilstva Murska Sobota zoper obdolženko dne 9. 5. 2011 na Okrajno sodišče v Ljutomeru vložila obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj obrekovanja po prvem odstavku 159. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 (storjenih na škodo sodnika S. M. in Okrajnega sodišča v Ljutomeru);

- da je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 18. 5. 2011 za postopek določilo Okrajno sodišče na Ptuju;

- da je bil obdolženki dne 27. 10. 2012 vročen obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo dne 28. 11. 2012;

- da je obdolženka dne 21. 11. 2012 na Okrajno sodišče na Ptuju poslala „Pojasnilo o kazenskem postopku pod opr. št. I K 23160/2011“ (listovne številke 58 do 61 spisa), kateremu je priložila listine (B1 do B10) in da so navedbe v tej vlogi predmet postopka zoper obdolženko v konkretni zadevi – I Ips 9999/2013;

- da je bila obdolženka s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 15. 1. 2013 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 (storjenega dne 17. 5. 2010 na škodo S. M., sodnika Okrajnega sodišča v Ljutomeru), kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 (storjenega dne 8. 12. 2010 na škodo S. M., sodnika Okrajnega sodišča v Ljutomeru) in kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 (storjenega dne 8. 12. 2010 na škodo Okrajnega sodišča v Ljutomeru) ter ji je bila izrečena pogojna obsodba;

- da je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10. 9. 2013 pritožba obdolženke zavrnjena kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrjena;

- da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 8. 5. 2014 zahteva za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika zoper navedeno pravnomočno sodbo zavrnjena.

B-2.

6Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu (prvi odstavek 160. člena KZ-1). Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (četrti odstavek 160. člena KZ-1). V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče v svojih odločbah(1) presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti s trditvijo o žaljivih dejstvih; glede izvršitvene oblike „raznašanja“ pa je Vrhovno sodišče tudi že presodilo, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, storjeno z raznašanjem stori, kdor raznaša tuje trditve (raznašanje lastnih žaljivih obdolžitev je še vedno le zatrjevanje)(2).

B-3.

7Obsojenka je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo z ravnanjem, opisanim v izreku sodbe sodišča prve stopnje, spoznana za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ker je v „Pojasnilu h kazenskemu postopku zoper njo pred Okrajnim sodiščem na Ptuju I K 23160/2011“ z dne 21. 11. 2012 o oškodovanki (okrožni državni tožilki) trdila in raznašala navedbe, katerih vsebina lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu. V izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeni inkriminirani očitki zoper oškodovanko so iz (štiri strani dolgega) teksta iztrgani stavki ali celo le deli stavkov, nekateri od njih v vprašalni obliki. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da „raznašanje“ kot obsojenki očitana izvršitvena oblika žaljive obdolžitve v izreku sodbe sodišča prve stopnje sploh ni opisano. Zato razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o obsojenkinem raznašanju žaljivih obdolžitev na škodo oškodovanke, nasprotujejo obtožbenemu očitku.

8Za presojo inkriminirane vsebine je glede na ustaljeno sodno prakso potrebno presojati kontekst celotnega besedila. V konkretni zadevi je to celoten tekst obsojenkinega „Pojasnila h kazenskemu postopku pod opr. št. I K 23160/2011“, ki obsega štiri strani in več listinskih prilog. Očitno gre za obsojenkin odgovor (zagovor) na dne 27. 10. 2012 prejet obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo v zadevi I K 23160/2011, v katerem obsojenka izraža nestrinjanje z zoper njo vloženim obtožnim predlogom, opisuje postopanje Okrajnega sodišča v Ljutomeru v njeni zadevi, ki traja že 12 let, o nespoštovanju odločbe Vrhovnega sodišča, in o tem, da še po vseh teh letih nima vrnjene nepremičnine v naravi. Kot izhaja iz razlogov sodbe, sodišče prve stopnje zagovoru obsojenke, da je zaradi dolgotrajnosti postopkov, nanašajočih se na njene nepremičnine in v zvezi s tem tudi odločitvami pravosodnih organov, ki niso šle v njeno korist, imela razlog verjeti v resničnost zapisanega, ni sledilo. Opirajoč se na listinska dokazila v spisu (katera, sodišče v razlogih sodbe ne konkretizira) in izpoved oškodovanke, je sodišče zaključilo, da obsojenka ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev, zabeleženih v pisanju z dne 21. 11. 2012 (točka 7 sodbe), predlog obrambe za izvedbo dokaza z vpogledom v spise Okrajnega sodišča v Ljutomeru N 10/2001 ter zemljiškoknjižnih spisov, nanašajočih se na parc. št. 178/2, 177/3, 177/2, 177/1 in 178/1, vse k.o. G., pa je sodišče zavrnilo z oceno, da je bilo stanje zadeve z že izvedenimi dokazi dovolj razjasnjeno (točka 10 sodbe). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbenih navedb obrambe v razlogih sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 9 sodbe).

9Utemeljeno obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev pravice do obrambe z navedbo, da se niso zbirali dokazi v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2006, ki bi moral biti realiziran po uradni dolžnosti, dokazi, kako se je tretja oseba B. K. vpisal na nepremičnine in zakaj ni bila izbrisana, tako kot to veleva sklep Vrhovnega sodišča II Ips 194/2006.

10Ustava Republike Slovenije v 29. členu določa (minimalna) pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku. Bistven element pravice do poštenega sojenja, je pravica do vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Iz meril, izoblikovanih v ustavno sodni praksi izhaja, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V navedenem okviru je sodišče dolžno izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče tako ne sme zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, ki izpolnjuje navedena merila, in s katerim bi bilo mogoče po navedbah obrambe potrditi ali zanikati obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega ali procesnega prava v določeni kazenski zadevi. V nejasnih situacijah mora sodišče v dvomu šteti, da je dokazni predlog v korist obdolženca.

11Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve bo protipravnost izključena tudi v primeru iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, ko bo storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej, ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi ali nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Dokazno breme leži na storilcu oziroma je storilec tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev, ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost, pri čemer je tudi sodišče zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev. Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po pribavi in vpogledu v spise Okrajnega sodišča v Ljutomeru N 10/2001 ter zemljiškoknjižnih vpisov, nanašajočih se na parc. št. 178/2, 177/3, 177/2, 177/1 in 178/1, vse k.o. G. (kot nepotrebnega), je bila obsojenki kršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist, saj je bila obsojenka onemogočena pri dokazovanju, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Predlagani dokazi so po oceni Vrhovnega sodišča nedvomno takšni, da bi lahko vplivali na presojo sodišča, ali je imela obsojenka utemeljen razlog verjeti, da je zaradi postopanja oziroma nepostopanja sodnika in Okrajnega sodišča v Ljutomeru v njeni nepravdni oziroma zemljiškoknjižni zadevi, bila oškodovana; nasprotna stranka poravnave (B. K.) pa okoriščena. Da gre pri tem dokaznem predlogu obrambe za v tej smeri pravno relevanten dokaz, izhaja že iz razlogov sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 194/2006 z dne 23. 10. 2008 (katerega v „Pojasnilu“ z dne 21. 11. 2012 obsojenka posebej izpostavlja), ko sodišče ugotavlja, da je bila v zadevi N 10/2001 dne 20. 4. 2004 sklenjena sodna poravnava, na njeni podlagi pa izvedeni (nepravilni) zemljiškoknjižni vpisi, katerih izbris je Vrhovno sodišče odredilo z navedenim sklepom. Obsojenka je na državno tožilstvo dne 25. 2. 2010 zaradi neupoštevanja in neizvršitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 194/2006 vložila ovadbo, katero je državna tožilka zavrgla 25. 5. 2010. Izbris zemljiškoknjižnih vpisov po odločbi Vrhovnega sodišča pa je Okrajno sodišče v Ljutomeru izvršilo šele 11. 10. 2012, to je štiri leta po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča oziroma več kot dve leti po vložitvi obdolženkine kazenske ovadbe zoper sodnika oziroma okrajno sodišče. Glede na navedeno je zaključevanje sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o tem, da zagovoru obsojenke, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanih dejstev, predvsem dejstva, da je oškodovanka vedela, da so vpisi napačni in pridobljeni s prevaro, preuranjeno.

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči s takšnim ravnanjem obsojenki kršili pravico do obrambe oziroma je podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena in četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Predlagani dokazi so namreč pravno relevantni, saj bi utegnili, če bi bilo z njimi dokazano to, kar obsojenka zatrjuje, pripeljati do drugačne odločitve. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi, skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je Vrhovno sodišče zadevo razveljavilo zaradi kršitve pravice do obrambe, utemeljenosti ostalih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

13V novem postopku bo moralo sodišče predlagane dokaze izvesti in na podlagi njih oceniti, ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Če bo obdolženka uspela dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila, bo v zvezi s temi očitki lahko odgovarjala za kaznivo dejanje razžalitve, razen če ji bo uspelo dokazati, da je storila to kaznivo dejanje pri obrambi kakšne pravice (tretji odstavek 158. člena KZ-1).

----

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 205/95 z dne 22. 10. 1997 in druge.

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 38/99 z dne 15. 11. 2001.