VSL sklep II Cp 2942/2015

I. Pritožba zoper sklep z dne 14. 5. 2015 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožba zoper sklep z dne 12. 6. 2015 se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II – zavrnilni del) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 5. 2015 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, vložen 22. 4. 2015, dopolnjen z vlogo z dne 13. 5. 2015, zoper drugo toženo stranko za prepoved obremenitve in odtujitve v točki 1. navedenih nepremičnin v k. o. X, z veljavnostjo do pravnomočnosti sodbe in s plačilom denarne kazni v znesku 100.000,00 EUR za primer kršitve začasne odredbe.

2S sklepom z dne 12. 6. 2015 je delno ugodilo naslednjemu predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 5. 6. 2015. Drugi toženi stranki je prepovedalo obremenitev in odtujitev idealnega deleža do 625/5000 na parc. št. 1 k. o. X z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe in da morebitni ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (točka II. sklepa). Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo je pridržalo za odločanje s končno odločbo (točka III. izreka).

3Zoper obe odločbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 138. člena ZPP(1) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.(2) Prvi sklep izpodbija v celoti, drugega v zavrnilnem delu. Predlaga ustrezni spremembi z ugoditvijo predlogoma, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s priznanjem stroškov pritožbenega postopka in zakonskih zamudnih obresti.

4Toženi stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

O pritožbi zoper sklep z dne 14. 5. 2015

5Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo, da je bil podan neustrezen predlog zavarovanja. Za prepoved razpolaganja toženi stranki je ustrezno sredstvo zavarovanja tudi predlagana denarna kazen. Po stališčih teorije je sredstvo zavarovanja ukrep, ki ga je mogoče odrediti v zvezi s premoženjem, na katerega meri tožba, to je prepoved razpolaganja z njim. Zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi je le oblika publiciranja te prepovedi. Prepoved obremenitve in odtujitve je pravno dejstvo, ki nastane z izdajo same sodne odločbe, ne pa šele z vpisom zaznambe v zemljiško knjigo. Pravna dejstva se lahko zaznamujejo v zemljiški knjigi, vendar to ni pogoj za njihov nastanek. ZIZ določa, da lahko upnik v zavarovanje svoje terjatve predlaga kakršnokoli sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Za dosego namena zavarovanja ni potrebna zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi. Prepoved razpolaganja učinkuje že z izdajo prepovedi. Odločitev sodišča učinkuje sama po sebi, še bolj pa, če je za njeno kršitev zagrožena denarna kazen. Sprašuje se, zakaj bi bilo treba v javnosti naznaniti prepoved dolžnikovega ravnanja, če upniku zadošča prepoved sama po sebi. Na upniku je, da se odloči, kako daljnosežno bo posegel v možnost dolžnikovega razpolaganja. Prepoved sama po sebi ustanavlja pravne učinke na obligacijskem področju, to je z nastankom odškodninske posledice zaradi kršitve prepovedi. Protipravnost nastopi s kršitvijo prepovedi, ki učinkuje z njeno izdajo. Zaznamba v zemljiški knjigi ni namenjena zavarovanju pred ravnanjem tretjega, ampak le dolžnika samega. Dolžnik je z njo seznanjen že z njeno izdajo. Če upnik predlaga kot sredstvo zavarovanje le prepoved brez zaznambe, nosi tveganje, da njegova presoja dolžnika ni bila pravilna in da bo ta vseeno prekršil prepoved. Nastal bo odškodninski zahtevek. Njegov pravovarstveni zahtevek ne more biti zato zavrnjen. Upniku je treba prepustiti odločitev o daljnosežnosti posega z začasno odredbo. Prepuščena mu mora biti odločitev o tveganju njegove lastne odškodninske odgovornosti in višine škode. Po 279. členu ZIZ namreč dolžnik lahko od upnika terja povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena, a je upnik ni upravičil. Zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi učinkuje javno, zato je bistveno bolj poseženo v pravico dolžnika kot s prepovedjo in izrečeno denarno kaznijo. Judikat, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, je zmoten. Predlog za zavarovanje je bil primeren in popoln. Če je sodišče menilo drugače, bi moralo tožečo stranko pozvati k dopolnitvi vloge.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožeča stranka v pravdi zahteva ugotovitev lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah, ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama 21. 1. 2015, katere predmet so bile nepremičnine, ki so po tožbenih navedbah last tožeče stranke, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist druge tožene stranke pri navedenih nepremičninah in izdajo zemljiškoknjižnega dovoljenja s strani prvotožene stranke za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist (izbrisna tožba – 243. člen ZZK-1).(3) Za zavarovanje navedene denarne terjatve je v obravnavanem predlogu predlagala prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, na katero meri terjatev, z denarno kaznijo v višini 100.000,00 EUR v primeru kršitve prepovedi. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da so nepremičnine, na katere meri terjatev, vpisane v zemljiški knjigi. Odločitev, da denarna kazen ni primerno sredstvo zavarovanja za predlagano začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve teh nepremičnin, je sprejeta ob pravilni uporabi 2. točke 273. člena ZIZ. Pojasnjena je s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih zato ne ponavlja.

8V odgovor na pritožbene navedbe le še dodaja, da sme sodišče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Začasna odredba mora biti predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo. Sodišče mora pri odločanju presoditi, katero terjatev želi upnik zavarovati, namen zavarovanja, ki ga zasleduje, sredstvo, s katerim bi se ta namen dosegel in ustreznost njune medsebojne povezave. Za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki je namenjena omejitvi dolžnikove pravice razpolaganja z nepremičnino, že zakon sam predvideva kot (edino) sredstvo izvršbe zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi. Na ta način se doseže (kot pravilno pove tudi pritožba) publicitetni učinek – obvestilo tretjim, da dolžnik z nepremičnino ne sme razpolagati. S tem se lahko prepreči škoda, ki grozi dolžniku: prenos nepremičnine na dobroverno tretjo osebo, kar bi ogrozilo upravičenja upnika na sporni nepremičnini, v obravnavanem primeru - tožnikov uspeh pri uveljavljanju izbrisne tožbe (vtoževane terjatve). Prav s tem je pritožnik utemeljeval potrebo po izdaji predlagane začasne odredbe (primerjaj navedbe na list. št. 12) oziroma pogoj zanjo iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato so vsi pritožbeni poizkusi opravičiti drugačen predlog (z izrekom denarne kazni) ne le neupoštevne pritožbene novote, ker jih na prvi stopnji ni bilo in to v pritožbi ni opravičeno, pač pa so tudi neutemeljeni.

9Denarna kazen ni primerno sredstvo zavarovanja (oziroma izvršbe – 268. člen ZIZ) za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi, ker ne zagotavlja namena zavarovanja – prepovedi dolžnikovega razpolaganja s sporno nepremičnino. Denarna kazen kot sredstvo zavarovanja je primerna in zakonsko predvidena za tiste primere, ko je začasna odredba usmerjena v prepoved dolžniku, da bi spreminjal stvar, na katero meri terjatev. Ker ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi, mora biti predlog objektivno dovolj določen. Vsebovati mora vse bistvene sestavine predloga za izvršbo iz 40. člena ZIZ: med drugim tudi natančno konkretizirano dolžnikovo obveznost, da se da ugotovi, kakšno konkretno varstvo želi tožnik in v kakšnem obsegu oziroma katera dejanja so dolžniku prepovedana. Le tako je ob nespoštovanju prepovedi mogoča izvršba z denarno kaznijo. V obravnavanem primeru predlog glede spreminjanja stvari, na katero meri terjatev, ni bil določen in konkretiziran. Tudi iz tega razloga je pravilno zavrnjen, ker je bil neizvršljiv.

10Pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo opraviti materialnoprocesno vodstvo zaradi nepopolnega predloga tožeče stranke je zmotno. Predlog je namreč vseboval predlog in sredstvo izvršbe, le da ta ni bil primeren. Zato je bil pravilno vsebinsko presojan in kot neutemeljen zavrnjen. Procesno vodstvo, za katero se zavzema pritožba, pa je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga tako glede same terjatve, ki naj se zavaruje, sredstva zavarovanja in povezave med njim in terjatvijo. Na pomoč sodišča pri dopolnjevanju predloga stranka ne more računati. Če je predlog pomanjkljiv, ga sodišče po vsebinski obravnavi zavrne brez predhodnega pozivanja stranke k dopolnitvi navedb in predlogov.(4)

11Sklep z dne 14. 5. 2015 je torej pravilen in ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 12. 6. 2015

12Odločitev o zavarovanju zemljišča (parkirišč) je po pritožbenem mnenju zmotna. Temelji le na zemljiškoknjižnem stanju (ugotovitvi, da je pri parc. št. 2 v deležu do 30/100 še vedno vknjižen U.). Zato je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Iz pogodbe izhaja jasen namen toženih strank, da je prva tožena stranka odsvojila vse, kar je imela (tudi še nevpisano lastništvo) in da torej nima na tej lokaciji nobenega deleža več. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo še pri tem deležu vpisala druga tožena stranka. Ker so predmet izpodbijane pogodbe tudi sporna parkirišča, bi moralo sodišče odločiti o prepovedi razpolaganja z njimi (z zemljiščem v izmeri 96 m2). Preverjalo je le stanje pri parc. št. 2, ne pa tudi na drugih parcelah, naslednicah parc. št. 4. Zavrnitev predloga s prepovedjo razpolaganja s poslovnimi prostori ni obrazložena. Ker gre za nevpisano etažno lastnino, je bilo sredstvo izvršbe – denarna kazen – primerno.

13Pritožba ni utemeljena.

14V zvezi s predlagano začasno odredbo, ki je merila na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, na katerih so vtoževani parkirni prostori, je sodišče v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka, pravilno presojalo „le“ sedanjo parc. št. 2 k. o. X. To je v razlogih sklepa (tč. 27) tudi dovolj jasno razložilo, da je sklep mogoče vsebinsko preizkusiti. Očitane absolutne bistvene kršitve postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

15Sklep je pravilen. Po ugotovitvi, da je pri navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi pri deležu do 30/100 še vedno vpisana lastninska pravica v korist družbe U., ki ni tožena stranka v obravnavani pravdi, je predlog zaradi pomanjkanja subjektivne identitete med toženo stranko in subjektom, ki je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, pravilno zavrnjen.(5) Pritožbeno prepričanje, da je tudi navedeni solastninski delež nepremičnine dejansko že prodan (predmet pogodbe med toženima strankama), ni odločilno ob za pritožbo nespornem dejstvu, da navedena pogodba v zemljiški knjigi ni izvedena. Z začasno odredbo je mogoče odrediti prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine le zemljiškoknjižnemu lastniku. Če ta ni hkrati tudi dolžnik iz spornega (vtoževanega) razmerja, namen začasne odredbe ni dosežen. Omejevanje razpolagalne sposobnosti tretjim osebam, ki niso stranke postopka, pa je nedopustno.

16Razlogi za zavrnitev začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve posameznih delov stavbe (kot nevpisane etažne lastnine) z izrekom denarne kazni so pravilni, natančno in jasno zapisani v točki 8 sklepa. Nepremičnina, na katero meri tožbeni zahtevek, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v zemljiški knjigi vpisana kot solastnina. Zato je predlogu za izdajo začasne odredbe z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pravilno ugodeno v tistem delu, ki je sledil zemljiškoknjižnemu stanju (in česar pritožba ne izpodbija). Za dodatno zavarovanje z denarno kaznijo ob dejstvu, da je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi (ne glede na to, da zemljiškoknjižno stanje – solastnina – ne ustreza dejanskemu – etažna lastnina) ni zakonskih pogojev.

17Drugih pritožbenih očitkov ni. Ker je tudi ta sklep pravilen v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjen s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ga je v izpodbijanih delih pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

18Ker pritožnica ni uspela s pritožbama, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Op. št. (2): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami

Op. št. (4): Primerjaj: mag. M. Šipec in ostali, v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 224 do 225.

Op. št. (5): primerjaj VSL sklep I Cp 715/2001