VSRS Sodba I Ips 36871/2013-467

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega S. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas, ki ga je prestal v priporu. Sodišče je odločilo, da je obsojenec skupaj s soobsojenim V. G. dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 68.765,78 EUR, glede stroškov postopka pa je odločilo, da bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot uvodoma navaja, je zahteva vložena iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena

Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovornica uveljavlja, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala obramba, ter da zavrnitve dokaza tudi ni obrazložilo, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ter da se sodišče druge stopnje ni (jasno in razumljivo) opredelilo do pritožbenih navedb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca obtožbe oprosti oziroma da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje.

3Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Po njegovi oceni imata sodbi sodišča prve in druge stopnje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, vlagateljica pa v pretežnem delu zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki izjave nista podala.

B.

5Zagovornica uvodoma uveljavlja kršitev pravice do izvajanja razbremenilnih dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala obramba na predobravnavnem naroku, in sicer da se pridobi izpis operaterja SI.mobil d.d. za telefonski številki, ki ju je uporabljal obsojeni S. T. S tem v zvezi zagovornica uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče naj ne bi obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. V nadaljevanju zahteve zagovornica pojasnjuje, katera dejstva bi se z izvedbo tega dokaza lahko ugotovila.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba na predobravnavnem naroku ni podala dokaznega predloga, ki ga zagovornica navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti. To je pojasnilo že pritožbeno sodišče v 11. točki svoje sodbe. Zagovornica obsojenca je na predobravnavnem naroku dne 26. 11. 2013 (list. št. 561) navedla: „Obd. S. T. meni, da je vpleten v predmetna dejanja priča N. Č. ki je tudi dober znanec R. P., ki ga obremenjujeta ostala obdolžena, zato predlagam, da se ta analitična informacija dopolni tako, da se pridobijo komunikacije med tel. št., ki jih je uporabljal N. Č., kateri se je v preiskavi zavezal, da bo tel. št. svojih telefonov sporočil, pa jih ni, obd. S. T. razpolaga s tremi tel. št., ki jih je uporabljal N. Č. in sicer: 06..., 051... in +0385... Iz zaslišanja R. P. izhaja da on uporablja tel. št. 051 ... Glede na povedano obramba predlaga, da se analitična informacija dopolni za analizo tel. razgovorov, ki potekajo med temi številkami, ki ji uporabljata N. Č. in R. P. in med številko, ki naj bi jo domnevno uporabljal E. F. 070 ...“ Iz navedenega izhaja, da je obramba predlagala izpis prometa za telefonske številke N. Č., R. P. in E. F. Dokaznega predloga za pribavo izpisov prometa za telefonske številke obsojenca pa obramba ni podala, zato sodišče s tem, ko tega dokaza ni izvedlo, ni kršilo pravic obrambe do izvajanja razbremenilnih dokazov. Ker sodišče dokaznega predloga, ki ni podan, tudi ne more zavrniti in posledično njegove zavrnitve obrazložiti, pa tudi ni podana zatrjevana kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe oziroma kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zahteve je sicer mogoče razbrati stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo ta dokaz v vsakem primeru izvesti, torej ne glede na dokazni predlog obrambe, s čimer pa zagovornica ne uveljavlja kršitve pravil postopka, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ga Vrhovno sodišče ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7S preostalimi navedbami v zahtevi zagovornica napada razloge sodišča prve in druge stopnje, ki se nanašajo na obsojenčevo krivdo ter obstoj kvalifikatorne okoliščine iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1, tj. združitve z namenom goljufanja. Meni, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve prvostopenjske sodbe ter zaradi nejasnih, špekulativnih, nerazumljivih in premalo argumentiranih odgovorov na pritožbene navedbe s strani drugostopenjskega sodišča, ki je v določenih delih le povzemalo razloge prvostopenjske sodbe, izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8V zvezi z navedenimi ugovori je treba uvodoma poudariti, da Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti argumentacije nižjih sodišč glede obstoja konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja ne presoja meritorno, temveč le z vidika postopkovne pravilnosti. Vrhovno sodišče na zahtevo stranke preizkusi, ali je sodišče prve stopnje glede obstoja odločilnih dejstev navedlo konkretne razloge, ali so ti razlogi razumljivi in med seboj skladni ter ali je vsebina dokazov v sodbi pravilno povzeta (v nasprotnem primeru je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ne presoja pa prepričljivosti teh razlogov oziroma pravilne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi razlogi, ki so neprepričljivi, špekulativni oziroma zmotni, so razlogi, ki zadostijo kriteriju obrazložene sodne odločbo, če le niso do te mere iracionalni in pomanjkljivi, da z njimi sploh ni mogoče polemizirati oziroma da se sodbe ne da preizkusiti. Glede standarda obrazloženosti drugostopenjske sodbe velja poudariti, da je ta standard nižji, kakor standard obrazloženosti prvostopenjske sodbe, saj primarna naloga pritožbenega sodišča ni ponovno ugotavljanje in argumentiranje obstoja odločilnih dejstev, temveč preizkus prvostopenjskega postopka ter argumentov sodišča prve stopnje. Dejstvo, da pritožbeno sodišče povzame oziroma se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, tako ne pomeni nujno, da s tem na pritožbene navedbe ni obrazloženo odgovorjeno. Če je odgovor na pritožbene navedbe mogoče najti že v prvostopenjski sodbi, vendar se pritožnik s temi razlogi ne strinja in v pritožbi utemeljuje drugačno stališče, pritožbeno sodišče pa z razlogi prvostopenjskega sodišča soglaša, se sme sklicevati na razloge sodišča prve stopnje. Kadar pa odgovora na pritožbene navedbe v sodbi sodišča prve stopnje ni, tedaj seveda ponavljanje razlogov prvostopenjske sodbe ne more predstavljati argumentiranega odgovora na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče pa prav tako poudarja, da pomanjkljiva obrazložitev drugostopenjske sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja zagovornica, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

9Vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem zagovornice, da naj bi pritožbeno sodišče nerazumljivo, nelogično in v nasprotju s podatki spisa odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je obramba uveljavljala nesklepčnost in nekonkretiziranost očitka, da so se obtoženi združili neugotovljenega dne od začetka leta 2013 do 24. 7. 2013. Pritožbeno sodišče se je do teh pritožbenih navedb razumljivo opredelilo v tretjem odstavku 11. točke svoje sodbe. Iz teh razlogov izhaja, da je po presoji pritožbenega sodišča očitek konkretiziran in sklepčen, da je obsojenec v zagovor tudi sam povedal, kdaj in v kakšnih okoliščinah je katerega od soobtoženih spoznal, da pa je sodišče prve stopnje njegov zagovor ocenilo drugače, kakor ga ocenjuje obramba. Prav tako ne drži, da naj bi bil očitek, da je združitev potekala od začetka 2013 do 24. 7. 2013, v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je večina aktivnosti potekala med 25. 7. 2013 in 7. 8. 2013. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se te aktivnosti nanašajo na usklajevanje v času izvrševanja kaznivega dejanja in ne na združitev z namenom izvrševanja kaznivih dejanj. Navedbe zagovornice, da je ta očitek ostal na ravni hipoteze oziroma domneve, ki ni bila z gotovostjo potrjena, oziroma da vloga obsojenca ni bila z gotovostjo ugotovljena, pa pomenijo nedovoljeno izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja.

10Zagovornica nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje glede obstoja obsojenčevega naklepa na 36. in 37. strani svoje sodbe navedlo zgolj pavšalne razloge, pritožbeno sodišče pa se je na navedene razloge le sklicevalo, zaradi česar se po oceni zagovornice sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Drži sicer, da za utemeljitev krivde ne zadostujejo splošne navedbe sodišča prve stopnje na 36. strani sodbe, in sicer, da je obsojenec kaznivo dejanje izvršil z direktnim naklepom, da se je zavedal prepovedanosti svojega ravnanja in ga je hotel storiti ter da njegovo hotenje utemeljuje tudi organiziranost, vztrajnost, intenzivnost in drznost izvršitve. Dovolj konkretni pa so razlogi na 30. strani prvostopenjske sodbe, iz katerih izhaja, da je sodišče na obsojenčev naklep sklepalo predvsem na podlagi ugotovljene komunikacijo med oškodovancem in obsojencem po tem, ko je oškodovanec posumil, da lastnik nepremičnine sploh ne prodaja in je hotel z njim vzpostaviti neposredni stik. Tedaj je namreč, po ugotovitvah sodišča, obsojenec oškodovancu lažnivo navajal, da je prodajalec starejši, da ima telefon v predalu, da ga ne sliši in da je njegov nečak v Italiji, kasneje pa mu je rekel, da je šel tudi prodajalec v Italijo. V okviru presoje obsojenčevega naklepa je sodišče navedlo tudi, da je obsojenec poznal realno ceno nepremičnine, posel pa se je na hitro sklepal za nižjo ceno od realne. Sodišče se je prav tako opredelilo do zagovora obsojenca, da je bil v organizacijo kaznivega dejanja vpleten N. Č., da je obsojenec za nepremičnino izvedel od njega ter da sam ni vedel, da je udeležen pri goljufivem poslu. Na straneh 25-26 in 34-35 prvostopenjske sodbe je obrazloženo, zakaj je sodišče zaključilo, da udeležba N. Č. pri obravnavanem kaznivem dejanju v dokaznem postopku ni bila ugotovljena. Sodišče sicer ni izključilo možnosti, da je obsojenec za nepremičnino izvedel prav od N. Č., vendar to dejstvo - glede na ugotovitev, da slednji v organizacijo kaznivega dejanja ni bil vpleten - po oceni sodišča na obstoj obsojenčevega naklepa ne more imeti vpliva. V tem smislu je razumeti razloge sodišča prve in druge stopnje, da „za ta postopek nenazadnje ni pomembno, kje in od koga je S. T. izvedel za nepremičnino na P.“. Sodišče prve stopnje je torej navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je obsojenec vedel, da posreduje pri goljufivem poslu in je pri njem tudi hotel posredovati oziroma da se je z ostalimi sostorilcu združil z namenom, da bi kupca ogoljufali, ocenilo pa je tudi verodostojnosti obsojenčevega zagovora.

11Po presoji Vrhovnega sodišča se je tudi pritožbeno sodišče v zadostni meri opredelilo do pritožbenih očitkov, ki so se nanašali na pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjske sodbe glede krivde. Pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge o obsojenčevi krivdi, je napotilo na razloge prvostopenjske sodbe na straneh 36 in 37, prav tako pa tudi na razloge na strani 30 (glej 15. točko drugostopenjske sodbe). Zagovornica v zahtevi sicer obširno utemeljuje, zakaj meni, da razlogi sodišč ne zadostujejo za dokazni standard prepričanosti, da je obsojenec dejanje izvršil z direktnim naklepom; navaja, da je odločilno, ali si je obsojeni S. T. neresnična dejstva o prodajalcu, ki jih je govoril oškodovancu, izmislil sam, ali pa je tudi njemu ta dejstva lažnivo navajal drug oziroma N. Č., ter trdi da poznavanje realne cene nepremičnine ne more utemeljevati obsojenčevega naklepa, saj je za realno ceno vedel tudi oškodovanec. S temi navedbami pa zagovornica uveljavlja, da so razlogi sodišč neprepričljivi, s čimer ponovno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

12Vrhovno sodišče ne deli stališča zagovornice, da naj bi bila špekulativna, nerazumljiva oziroma notranje protislovna obrazložitev sodišča druge stopnje o tem, da za obstoj kaznivega dejanja ni odločilno, ali je bil pravi namen pogodbenih strank sklenitev posojilne pogodbe, ali je E. F. potrdil prejem posojila v višini 15.000 EUR, kako so si obsojenci razdelili protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ali je S. T. pri komunikaciji z ostalimi sostorilci uporabljal svoji naročniški številki ter da za obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja tudi ni bistveno natančnejše ugotavljanje motiva za izvršitev kaznivega dejanja oziroma ali je obsojenec kaznivo dejanje izvršil zaradi „gmotne podhranjenosti“. Razlogi pritožbenega sodišča so v tem delu razumljivi, razumni in skladni z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da te okoliščine ne predstavljajo odločilnih dejstev (tj. dejstev, ki ustrezajo objektivnim in subjektivnim zakonskim znakom kaznivega dejanja) ter ocenilo, da na pravilno ugotovitev odločilnih dejstev tudi ne morejo imeti vpliva. Prvi sklep se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava in je pravilen, drugi sklep pa zadeva pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga, kot je bilo že navedeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovornici le v delu, ko navaja, da navedba pritožbenega sodišča v 13. točki sodbe, in sicer: „opis S. T. vloge (če je bila ta pomembna), pa je bolj kot z vidika oznake pomembnosti le-te odločilen po vsebini in kot tako jo je tudi ocenjevalo sodišče prve stopnje“, ni povsem razumljiva. Vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ni imelo vpliva, saj iz drugega dela citiranega stavka, kot tudi iz nadaljnjih razlogov drugostopenjske sodbe dovolj jasno izhaja stališče pritožbenega sodišča, da je bil prispevek obsojenega S. T. k izvršitvi kaznivega dejanja odločilnega pomena v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1.

13V zvezi z ugovori zahteve, ki se nanašajo na razloge sodišč prve in druge stopnje o obsojenčevem motivu za izvršitev kaznivega dejanja, pa je treba še poudariti, da motiv oziroma namen vsekakor predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena ZKP, saj je to kaznivo dejanje podano le, če ga storilec izvrši z namenom sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ni pa odločilno, iz kakšnega razloga se je pri obsojencu ta motiv pojavil (npr. zaradi slabega premoženjskega stanja, želje po izboljšanju sicer dobrega premoženjskega stanja ipd.). Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje s temi vprašanji ukvarjalo in ugotovilo, da je bil obsojenec „gmotno podhranjen“, sodišče druge stopnje pa je, nasprotno, to vprašanje ocenilo kot neodločilno, ne predstavlja kršitve določb postopka.

C.

14Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz prvostopenjske sodbe, brez zaposlitve, mesečno pa zasluži okoli 500 EUR. Glede na takšno premoženjsko stanje ter dolžino izrečene zaporne kazni, Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi plačilo sodne takse za zavrnitev te zahteve lahko ogrozilo obsojenčevo vzdrževanje, zato ga je plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).