UPRS sodba I U 1923/2014

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 330-684/2013-6 z dne 29. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Prvostopni organ z izpodbijano odločbo ni odobril pogodbe o priznanju lastninske pravice, ki sta jo sklenila in dogovorila 18. 4. 2013 in 4. 1. 2013 A.A. in B.B., katere predmet so nepremičnine parc. št. 3631/4, 3631/5, 3631/8, 3631/26, 3631/27, 3632/0, 3633/0 in 3634/1 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je v zvezi s predloženo pogodbo o priznanju lastninske pravice ocenil, da gre za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, zaradi česar gre za promet s kmetijskimi zemljišči, zato je stranko pozval, da predloži dokazila, s katerimi bo izkazal izpolnjevanje pogojev, ki jih za odobritev pravnega posla določa zakon oziroma dokazila, s katerimi bo izkazal katero od okoliščin, ki so navedene v drugem odstavku 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), da odobritev ni potrebna. Ker tega stranka ni izkazala, je organ ugotovil, da pravni promet s predmetnim premoženjem ni potekal po postopku in na način, določen z ZKZ, zato je v skladu z drugo alineo tretjega odstavka 19. člena ZKZ odločil, kot izhaja iz izreka.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da lastninske pravice na kmetijskem oziroma gozdnem zemljišču „izvensodno“ ni mogoče pravno poslovno pridobiti s priposestvovanjem, temveč zgolj s sodbo sodišča.

Tožnik v tožbi navaja, da bi moral organ izdati potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna, kolikor gre za pravni posel, iz katerega izhaja priposestvovanje. Meni, da iz predloženega sporazuma z dne 17. 10. 2002 izhaja pravno relevanten čas za priposestovanje ter izvrševanje posesti. Ta dejstva je priznal zemljiškoknjižni lastnik A.A. v pogodbi o priznanju lastninske pravice. Upravni organ je tako nepravilno ugotovil dejansko stanje, ker so vsi podatki za izdajo potrdila izhajali iz listin v spisu. Ne soglaša s stališči organov ter navaja, da je pri postopku pri ZKZ, ko gre za priposestvovanje kmetijskega zemljišča, potrebno preseči gole člene zakona in pristopiti k problematiki tudi preko prizme sodne prakse, saj gre v konkretnem primeru za pravno praznino v ZKZ. Organ bi moral presoditi, bistveno, ali iz pogodbe izhajajo predpostavke po 43. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Iz obeh predloženih dokumentov pa je jasno razvidno, da je tožnik stvarnopravno priposestvoval predmetne nepremičnine. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev odobritve pravnega posla – pogodbe o priznanju lastninske pravice, na podlagi priposestvovanja zemljišč, ki so po dejanski rabi gozdna zemljišča.

Upravna organa zavrnitev odobritve utemeljujeta na stališču, da 17. in 19. člen ZKZ nista pravna podlaga za odobritev pravnega posla, s katerim se ugotavlja originaren način pridobitve lastninske pravice – priposestovanje, ter lastninske pravice na kmetijskem – gozdnem zemljišču na podlagi priposestvovanja drugače kot s sodbo ni mogoče pravno-poslovno pridobiti.

Stališče ni pravilno in je v nasprotju s sprejeto upravno-sodno prakso (glej sodbo Upravnega sodišča I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013; potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014). Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da iz določb petega odstavka 22. člena ZKZ, 64. člena Zakona o notariatu (ZN) in 33. ter 38. člena ZKZ izhaja, da je treba vsako listino, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, predložiti v odobritev oziroma v postopek izdaje potrdila, da odobritev ni potrebna, za to pristojnemu organu, to je upravni enoti, na območju katere nepremičnina leži (prvi odstavek 19. člena ZKZ). Ali predložena listina izkazuje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom v smislu prvega odstavka 17. člena ZKZ, ali pa gre za drug način pridobitve lastninske pravice in zato odobritev ni potrebna, pa je predmet presoje v upravnem postopku odobritve (pravnega posla) po določbah ZKZ. Tudi posadno listino (pogodbo o priposestvovanju zemljišča), ki lahko izkazuje nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem, če so za to izpolnjeni v 43. členu SPZ določeni pogoji, je treba predložiti v odobritev po določbah ZKZ, ne glede na to, ali je zapisana v obliki pogodbe ali kot zemljiškoknjižno dovolilo. Le če so v tej listini ugotovljeni in izkazani pogoji za priposestvovanje (drugi odstavek 43. člena SPZ), lahko organ v postopku odobritve pravnega posla oceni, ali taka listina po vsebin predstavlja pravni temelj za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ.

Tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z ostalimi vrstami pogodb izhaja, da mora organ v postopku za odobritev pravnega posla ugotavljati in ocenjevati, ali gre pri predloženih pogodbah po vsebini za pogodbe v smislu 17. člena ZKZ (sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 1636/2006 z dne 30. 6. 2009 in X Ips 563/2007 z dne 22. 7. 2010).

Glede na navedeno bo moral organ tudi v obravnavanem primeru v okviru ugotavljanja resničnega dejanskega stanja v postopku ugotavljati relevantna dejstva ter na tej podlagi sprejeti dokazno oceno o tem, ali pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini predstavlja pravni temelj za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, ki podleže spoštovanju določb tega zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. V primeru priposestvovanja bo moral torej organ presoditi, ali predložena pogodba izpolnjuje pogoje, določene v 43. členu SPZ.

Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter je bilo zato posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.