UPRS sodba III U 367/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnjo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (točka 1. izreka). Odločil je, da mora tožeča stranka zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončne odločbe (točka 2. izpodbijane odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka dne 7. 4. 2014 pri upravnem organu prve stopnje pravočasno v skladu s prvim odstavkom 36. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaprosila za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena ZTuj-2. V ugotovitvenem postopku je pri Davčnem uradu Koper večkrat preveril ali ima tožeča stranka poravnane vse davčne obveznosti. Na podlagi odgovorov davčnega urada je ugotovil, da tožeča stranka na dan 24. 6. 2014 ni imela poravnanih davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila, skupni dolg pa je znašal 735,35 EUR. Na podlagi ugotovljenega je tožečo stranko skladno z določbo 146. člena v povezavi z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z dopisom z dne 8. 6. 2014 seznanil z ugotovitvami v postopku in jo pozval, da v roku 5 dni poda svojo izjavo ter se opredeli do ugotovitev organa prve stopnje. Tožeča stranka se v zvezi z neporavnanimi davčnimi obveznosti ni izrekla. Upravni organ prve stopnje je v nadaljevanju na podlagi dopisa Davčnega urada Koper z dne 7. 8. 2014 ugotovil, da tožeča stranka v obdobju od 24. 6. 2014 do 7. 8. 2014 svojih davčnih obveznosti ni poravnala. Glede na ugotovitve, da tožeča stranka svojih davčnih obveznosti ne poravnava in s tem krši davčno zakonodajo in s tem pravni red Republike Slovenije, je zaključil, da obstaja domneva, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, saj svojih obveznosti, kljub seznanitvi s strani upravnega organa, ki jo je prejela dne 17. 6. 2014, ni poravnala. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje je na podlagi 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrnil. Na podlagi določb 3. alinee 1. točke in 3. točke 60. člena ZTuj-2 je odločil, da mora tožeča stranka glede na to, da ji je dovoljenje za prebivanje prenehalo veljati v danem roku zapustiti državo.

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2141-102/2014/3 (1312-10) z dne 29. 10. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje. V tožbi navaja, da jo je tožena stranka dejansko v upravnem postopku seznanila z njenimi ugotovitvami in jo pozvala, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki naj bi bile pomembne za izdajo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je predložila plačilne liste za določene mesece, o neporavnanih obveznostih pa se ni izjasnila. Tožena stranka pri tem ni upoštevala, da je tožeča stranka tujec in da zaradi pravne neukosti ni štela za potrebno, da bi pojasnila okoliščine, ki so jo napeljale k neplačilu davkov. Davčnih obveznosti ni mogla poravnati iz objektivnih razlogov, saj ji delodajalec ni izplačal zaslužene plače. Kot je že obrazložila v pritožbi ji delodajalec plače ni izplačal, zato ker ni prejel plačila od naročnika dela, torej tudi njej ni mogel izplačati zaslužene plače, posledično pa tudi sama ni mogla poravnati davčnih obveznosti. Domnevna kršitev pravnega reda torej ne izhaja iz njenega ravnanja, saj so obstajale objektivne okoliščine, ki so jo k temu prisilile. Toženi stranki očita, da je ravnala povsem neživljenjsko in formalistično, s čimer je kršila njene osnovne človekove pravice. Dodatno navaja, da je takoj ko ji je delodajalec izplačal zaostale plače poravnala neplačane davčne obveznosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih teh izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Izdaja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela ureja ZTuj-2 v 37. členu, ki v prvem odstavku določa, da se tujcu, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje, ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljaje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Poleg izpolnjevanja pogoja veljavnega delovnega dovoljenja in pogojev, ki jih je za opravljanje posameznih dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije pa mora tujec, za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, izpolnjevati tudi druge pogoje, ki jih določa za prebivanje ZTuj-2. Poleg tega, da mora tujec za izdajo ter podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje izpolniti vse pogoje iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2 pa pri tujcu ne smejo obstajati razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja določeni v prvem odstavku 55. člena ZTuj-2, med katerimi je kot razlog za zavrnitev izdaja dovoljenja za začasno prebivanje določen tudi obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea prvega odstavka 55. člena ZTuj-2).

Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije je določen kot razlog za zavrnitev izdaje oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje ne glede na izpolnjevanje splošnih in posebnih pogojev za izdajo dovoljenja. V primeru obstoja zavrnilnega razloga določenega v prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 organu prve stopnje, pristojnemu za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ni dana diskrecijska pravica glede sprejema odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje, ampak je dolžan prošnjo za njegovo izdajo zavrniti.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da tožeča stranka v času odločanja organa prve stopnje ni imela poravnanih davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je bila tožeča stranka dne 8. 6. 2014 pravilno seznanjena z ugotovitvami upravnega organa v postopku, na katerih temelji izpodbijana odločba ter da ji je bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe. Tožeča stranka niti v danem roku, niti kasneje (do 7. 8.2014) ni poravnala svojih obveznosti, niti upravnemu organu prve stopnje pojasnila razlogov, zakaj jih ni poravnala. Tožeči stranki je bila dana možnost, da predloži dokazilo o poravnanih davčnih obveznostih oziroma da davčne obveznosti poravna ali zaprosi za njihovo obročno odplačevanje, kolikor so obstajali razlogi za to, kar pa do izdaje izpodbijane odločbe ni storila. Tožeča stranka je svoje neporavnane obveznosti, kakor izhaja iz upravnega spisa poravnala šele ob vložitvi pritožbe zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje, to pa predstavlja nova dejstva in nove dokaze, ki se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka ni mogla upravičeno predložiti oziroma navesti v postopku pred organom prve stopnje, zato jih tako kot je pravilno ugotovil upravni organ druge stopnje pri odločanju ni mogoče upoštevati.

Sicer pavšalni tožbeni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s plačilno nedisciplino v gradbeništvu ter v posledici tega neizplačevanjem osebnih dohodkov tožeči stranki predstavljajo tožbeno novoto, ki je sodišče upoštevaje določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.