VSM sodba in sklep I Cp 555/2015

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku pod točko I in točko III razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko II.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 24.686,00 EUR (35.496,82 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 14.076,00 EUR od 2. 9. 2004 (11. 3. 2010) do plačila,

- 4.500,00 EUR od 11. 3. 2010 do plačila,

- 3.000,00 EUR od 28. 11. 2011 do plačila,

- 1.555,00 EUR od 1. 9. 2012 do plačila,

- 1.555,00 EUR od 1. 11. 2013 do plačila,

vse v roku 15 dni, v presežku in drugačen denarni zahtevek je zavrnilo (izrek pod točko I) ter zavrnilo zahtevek, da se razveljavi pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti, sklenjene dne 19. 11. 2005 med Občino K. kot služnostnim upravičencem in M.T. kot služnostnim zavezancem ter da je tožena stranka dolžna iz zemljišča parc. št. 18/1 k.o. G. in 9/1 k.o. G. odstraniti vkopane kanalizacijske cevi, zasuti kanalizacijski jašek tako, da bo izravnan z ostalim zemljiščem v roku 15 dni (izrek pod točko II). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.032,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka do plačila (izrek pod točko III). Po vložitvi pritožbe tožeče stranke, katero je sodišče prve stopnje smatralo kot predlog za popravo sodbe, je s sklepom o popravi II P 219/2010 z dne 27. 2. 2015 sodišče prve stopnje odločilo, da se prvi odstavek točke I izreka sodbe sodišča II P 219/2010 z dne 2. septembrom 2014 popravi tako, da le ta pravilno glasi:

„I. Občina K. je dolžna M.T. izplačati odškodnino v znesku 27.873,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 14.076,00 EUR od 2. 9. 2014 do plačila,

- 4.500,00 EUR od 11. 3. 2010 do plačila,

- 3.000,00 EUR od 28. 11. 2011 do plačila,

- 1.555,00 EUR od 1. 9. 2012 do plačila,

- 1.555,00 EUR od 1. 11. 2013 do plačila,

- 3.187,00 EUR od 2. 9. 2014 do plačila.

2Zoper navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da zaveze tožene stranke o ureditvi potoka (dna in brežine) ni mogoče šteti kot sestavnega dela pogodbe o služnosti glede na izjave tožene stranke z dne 12. 9. 2008 in 9. 12. 2008 napačno. Iz dopisov namreč izhaja volja pogodbenih strank, da se v odmeno za sicer brezplačno služnost, tožena stranka zavezuje urediti potok. Nerazumljivo je zato stališče izpodbijane sodbe, da je razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v „spremenjenih okoliščinah, ki so nastale po sklenitvi pogodbe o stvarni služnosti, ki pravno, pa tudi ekonomsko ne opravičuje razveze pogodbe...“. Izpostavlja, da je bistveno v konkretni zadevi, da tožena stranka ni izpolnila svoje zaveze iz služnostne pogodbe, ki je „tehnično“ zapisana v zapisniku in ki pomeni odmeno tožene stranke za dano ji služnost. Pojasnjuje, da je tožena stranka prekršila pogodbo tudi s tem, ko kanalizacije ni postavila po dogovorjeni trasi po robu tožnikove parcele. Ob tem še pojasnjuje, da ne trdi, da je glede trase kanalizacije kdorkoli ga spravljal v zmoto, temveč le da se kanalizacija ni postavila po trasi, kot je bilo dogovorjeno. Tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, tudi ne po pisnem pozivu in opozorilu tožeče stranke in zato je tožeča stranka upravičeno odstopila od sklenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljevalo na razlogih, ki jih nobena od pravdnih strank ni navajala in zato je storilo bistveno kršitev določb postopka. Ugovarja tudi napačnemu izračunu tožnikovega uspeha v pravdi in posledično stroškov in odločitvi. Predlaga, da „pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da iz izreka pod točko I izpusti znesek 35.496,82 EUR ter datum 11. 3. 2010, dodatno pa v izreku zaveže toženo stranko še k plačilu zneska 3.187,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2014 ter še spremeni odločitev pod točko II izreka tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, temu ustrezno spremeni tudi odločbo o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, toženo stranko pa zaveže še k povrnitvi stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila“.

4Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe ter uveljavlja vse pritožbene razloge. Izpostavlja, da je tekom postopka pravočasno podala več ugovorov, vključno z ugovorom zastaranja vtoževane terjatve. Svoj ugovor zastaranja je utemeljevala z dejstvom, da tožeča stranka v predmetnem postopku nesporno vtožuje škodo, domnevno povzročeno v letu 2006, kot tudi to povzema sodišče prve stopnje. Tožeča stranka namreč navaja, da naj bi tožena stranka v zimskem času leta 2006 zgradila kanalizacijo in pri tem naj bi ji bila povzročena škoda, ker zemljišča ni vzpostavila v prvotno stanje. Odškodninski zahtevek tožeča stranka utemeljuje na podlagi domnevno povzročene škode in je zato ob upoštevanju splošnega zastaralnega roka terjatev tožnika zastarala najkasneje v zimskem času 2009, kar pomeni, da je predmetna tožba, ki je bila vložena 12. 3. 2014, vložena prepozno in bi posledično moralo sodišče tožbeni zahtevek iz naslova škode zavrniti. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru nepravilno upoštevalo petletni zastaralni rok, Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) pa ne vsebuje posebnih določil glede zastaranja obveznosti iz služnostnih pogodb in je zato stališče sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem materialnopravno zmotno. Tožeča stranka je že v letu 2008 pozivala toženo stranko, da izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 11. 2005, kar dokazuje, da stanje spornega zemljišča tožeča stranka vse od leta 2006 ni spreminjala, posledično temu pa torej ne more imeti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova uničenja zasaditve, kot tudi ne iz naslova izgubljenega dohodka. Pojasnjuje tudi, da ji tožeča stranka ves čas onemogoča sanacijo brežine, kar pomeni, da tudi ni bilo mogoče vzpostaviti prvotnega stanja po izgradnji kanalizacije. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče D.H.V., ki je izpovedala, da je tožnik tisti, ki ni želel urediti medsebojnih razmerij na poziv tožene stranke ter tako sam povzročil nezmožnost obdelovanja sporne nepremičnine. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati vse elemente civilnega delikta, vendar v tem primeru nikakor ni bila uspešna, prav tako pa izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke in torej ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česar izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka bi v konkretnem primeru na podlagi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti imela pravico na zahtevek na vzpostavitev prvotnega stanja, nikakor pa ni upravičena do obligacijskopravnega zahtevka na povračilo škode. Sodišče prve stopnje je tudi v pravdnem postopku v celoti spregledalo navedbe tožene stranke, in sicer da višina ugotovljene škode s strani izvedenca kmetijske stroke temelji le na enostranskih podatkih tožeče stranke. Prepričana je, da tožeča stranka ni uspela dokazati katera drevesa, vrtnine, sadike so bile na spornem zemljišču zasajene in zato je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju le povzemal in ugibal, kakšno je bilo stanje zemljišča pred posegom tožene stranke. Prepričana je, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka, ko ni dopustilo izvedbe dokaza s postavitvijo drugega izvedenca, saj ta izvedenec ni imel zanesljivih podatkov o dejanskem stanju ter je zato njegovo mnenje napačno. Predlaga, da „pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter da tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke, katere naj tožeča stranka povrne v roku 15 dni od prejema sodbe višjega sodišča, do tedaj brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločitev prvostopenjskemu sodišču, pritožbene stroške tožeče stranke pa smatra za nadaljnje stroške tega postopka“.

5Tožeča stranka in tožena stranka sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem se zavzemata za potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata in terjata pritožbene stroške.

6Tožeča stranka je po izdaji sklepa o popravi umaknila pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe.

7Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter jih tudi uveljavljata pravdni stranki, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo v izreku pod točko I, medtem ko je v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti ter izkopa kanalizacijske cevi in zasutja kanalizacijskega jaška sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno razjasnilo in na tako ugotovljeni dejanski podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot tudi da v tem delu ni storilo procesne kršitve, ki bi vodila k razveljavitvi sodbe v izreku pod točko II. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema razloge v zvezi z delom izpodbijane sodbe glede razveljavitve pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, ter glede na pritožbene ugovore pojasnjuje:

K sodbi (II. točka izreka izpodbijane sodbe):

9Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti je zavezovalna pogodba obligacijskega prava, katere bistven element je zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini za potrebe gospodujoče nepremičnine ustanovil stvarno služnost.

10V konkretnem primeru je nesporno ugotovljeno, da sta pravdni stranki dne 19. 11. 2005 sklenili pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti in se zavezali, da lastnik zemljišča, to je tožeča stranka, dovoljuje služnost izgradnje obratovanja, vzdrževanja in nadzor kanalizacije ter dovoljuje vknjižbo stvarne služnosti na parc. št. 18/1, 19/1 vpisani pri vl. št. ... k.o. G. v korist imetniku Občini K.. Občina K. pa se je obvezala, da bo po posegu v zemljišče, zemljišče vzpostavila v prvotno stanje ter da bo škodo, ki bi lastniku zemljišča nastala zaradi izgradnje kanalizacije, plačala oziroma povrnila.

11Zahtevek za razveljavitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 11. 2005 tožeča stranka utemeljuje s 105. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. V primeru da če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev in če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni mogla sočasno izpolniti z izpolnitvijo tožeče stranke in izpolnitev tožeče stranke oziroma dopustitev služnosti je bila pogoj za gradbene posege v zvezi s kanalizacijo in šele po tem posegu bi se lahko vzpostavilo prvotno stanje in se pristopilo k ocenitvi škode, kot to določa pogodba. Nesporno je, kar je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka kanalizacijsko cev vkopala na podlagi tožnikovega soglasja, in sicer pogodbe o ustanovitvi služnosti in zato njenega posega nikakor ni mogoče šteti kot protipravnega. Obveznost tožene stranke po sklenitvi pogodbe o ustanovitvi služnosti pa je, da vzpostavi prejšnje stanje ter povrne škodo, ki je nastala tožeči stranki.

13Bistveni del pogodbe o stvarni služnosti je torej vkopana kanalizacijska cev in to delo je že izvedeno, tožeča stranka pa je upravičena uveljavljati obligacijskopravne zahtevke zoper toženo stranko.

14Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da terjatev tožnika ni zastarala, saj v času ko med pravdnimi strankami tečejo pogajanja o vzpostavitvi v prejšnje stanje in plačila odškodnine, ni mogoče govoriti o zastaranju terjatve. Pritrditi je tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila ob sklenitvi pogodbe o ustanovitvi stvarni služnosti izdelana projektna dokumentacija, iz katere je bilo razvidno kako bo potekala kanalizacija oziroma kje bo vkopana kanalizacijska cev, zato tudi ni mogoče sprejeti tožnikovih izvajanj, da mu je ob podpisu pogodbe o ustanovitvi služnosti bila predstavljena drugačna trasa kanalizacije in da je tudi iz tega razloga upravičen tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Nedvomno je ugotovljeno, da tožena stranka ni opravila svojih obveznosti iz pogodbe o ustanovitvi služnosti, to je vzpostavitve v prejšnje stanje ter povrnitve škode, ki jo je utrpel tožnik na svojih zemljiščih, medtem ko je pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena ter ni dokazala utemeljenost svojega zahtevka na razveljavitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno njen tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

K sklepu (izrek pod točko I izpodbijane sodbe):

15Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede višine dosojene škode. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 24.686,00 EUR (35.496,82 EUR), seštevek posameznih postavk zneskov predstavlja 24.686,00 EUR, nato pa je po pritožbi tožeče stranke izdalo sklep o popravi izpodbijane sodbe ter toženi stranki naložilo plačilo 27.873,00 EUR. Pritožbeno sodišče je prepričano glede na to, da je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo v izreku dva različna zneska, nato v sklepu o popravi pa tretji znesek, da se sodba ne da preizkusiti. Takšnih napak, kot jih je sodišče prve stopnje naredilo z izpodbijano sodbo, se ne more „popraviti“ s sklepom o popravi.

16Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki potrdilo (353. člen ZPP), za pritožbo tožene stranke pa je ugotovilo, da je utemeljena in je pritožbi zato ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko I razveljavilo in posledično zadevo vrnilo v tem obsegu v novo sojenje (354. člen ZPP).

17V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje, in sicer kaj je bilo posajeno na zemljišču tožnika oziroma v kakšnem stanju je bilo zemljišče pred posegi s strani tožene stranke in kakšno po posegih ter na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izvedencu postavi nalogo, da oceni škodo na tožnikovem zemljišču. Sodišče prve stopnje je izvedencu kmetijske stroke D. postavilo le nalogo, da „ugotovi ali so in kakšno škodo na tožnikovih zemljiščih povzročili gradbeni posegi, ki jih je izvedla tožena stranka z izkopom, nanosom ali dovozom materiala oziroma mineralnih snovi pri izvedbi kanalizacije oziroma ureditvi potoka ter da to škodo oceni“. Pritožbeno sodišče je prepričano, da ni naloga izvedenca, da ugotavlja kakšno je bilo dejansko stanje na zemljišču tožnika pred in po posegu tožene stranke, temveč je naloga sodišča prve stopnje, da na podlagi dokaznega postopka ugotovi relevantno dejansko stanje ter izvedencu natančno določi njegovo nalogo glede ugotavljanja višine škode na zemljišču tožeče stranke. V novem sojenju pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi ostala pritožbena izvajanja tožene stranke.

18Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.