VSL sodba II Cp 2410/2015

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I. tako, da znesek: „3.300,00 EUR“ pravilno glasi: „4.500,00 EUR“ in

- v točki III. tako, da znesek: „1.574,85 EUR“ pravilno glasi: „1.767,00 EUR“.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 3.300,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2011 naprej ter pravdne stroške v višini 1.574,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do zahtevane višini 6.500,00 EUR s pripadki).

2Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, tožena v obsodilnem delu. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Zavzemata se za ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka uveljavlja absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi pomanjkljive obrazložitve in manjkajočih razlogov za zavrnilni del) ter po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (napačen prenos izvedeniškega mnenja v sodbo glede lahkih bolečin) in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Napačno je uporabljeno materialno pravo pri odmeri odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Ugotovljene okoliščine z izvedencem utemeljujejo celotno vtoževano odškodnino. Taka je tudi sodna praksa, ki jo navaja. Tudi stroškovna odločitev je pomanjkljivo obrazložena. Odmera je materialnopravno zmotna. Prisojeni stroški bi morali znašati najmanj 2.315,63 EUR.

4Tožena stranka opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevana odbitna franšiza, dogovorjena v zavarovalni pogodbi. Določena je soudeležba sozavarovanca pri vsaki škodi – v višini 10 % od dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR, kar je sodišče prezrlo. Delež odbitne franšize bi moralo upoštevati pri odškodnini in stroških. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Škodnega dogodka ni mogoče šteti v njegovo sfero. Tovornjak ni bil v njegovi lasti, zato zanj ni bil dolžan skrbeti. Krivdno odgovornost je treba iskati kvečjemu pri njegovem lastniku. Zavarovanec ima pri njej sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti. To je odgovornost, ki izvira iz njegove dejavnosti. Če je škoda nastala zaradi opustitve tehničnega pregledovanja vozil, ta ne more biti krita z zavarovanjem in tožena stranka v konkretnem sporu ne bi bila pasivno legitimirana. Odločitev je napačna, ker ni upoštevana vsaj 50% soodgovornost tožeče stranke. Ker ni upoštevana odbitna franšiza, je napačno ugotovljen uspeh strank v postopku.

5Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev.

6Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožeče stranke.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8Tožnik z direktno tožbo od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel njegov delodajalec sklenjeno zavarovalno pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti, vtožuje plačilo škode, ki jo je utrpel v nesreči 29. 11. 2010 pri zavarovancu tožene stranke. Po ugotovitvah sodišča se je poškodoval pri svojem delu odgovornega skladiščnika vhodnih materialov, in sicer pri raztovarjanju blaga s tovornjaka, ki je pripeljal vhodni material delodajalcu. Pri odpiranju prikolice tovornjaka sta tožnik in voznik tovornjaka povlekla vrv za odpiranje rolete prikolice, ki se je zaradi dotrajanosti pretrgala. Izgubila sta ravnotežje in padla vzvratno: najprej tožnik, nanj pa (neposredno na tožnikov gleženj) voznik tovornjaka. Tovornjak, čeprav last tretje osebe, je bil po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v sferi delodajalca: vhodne materiale je pripeljal zanj, delo pri raztovarjanju je delodajalec odrejal svojim delavcem (tožniku), raztovarjanje je potekalo v delodajalčevih delovnih prostorih. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu (izpovedba tožnika je bila v celoti podprta z izpovedbami prič – predstavnikov delodajalca), je ocenilo, da je delodajalec kršil svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnega dela delavcu v smislu 19. člena ZVZD-1.(2) Ugotovilo je njegovo krivdno odgovornost za tožnikovo škodo. Ker na tožnikovi strani ni našlo razlogov za deljeno odgovornost (tožena stranka se nanje niti ni sklicevala), je celotno odgovornost za nastalo mu škodo pripisalo toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu.

9Odločitev, ki jo izpodbija tožena stranka, je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Ugotovljenih dejanskih okoliščin škodnega dogodka tožena stranka niti ne izpodbija. Opozarja na zanjo bistveno dejstvo, da tovornjak (oziroma vrv, ki se je strgala) ni bil v lasti zavarovanca tožene stranke. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa to v obravnavanem primeru ni pravno odločilno. Bistvene so namreč ugotovitve, da je delodajalec svojim delavcem (tožniku) odrejal delo pri raztovarjanju tovornjaka, da se je raztovarjanje opravljalo v njegovem delovnem okolju in zanj. Tako ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je bilo delo izvajano v okviru njegove dejavnosti (v njegovi sferi). Opravljanje njegove dejavnosti pa je bilo, kot pravi pritožba sama, odgovornostno zavarovano pri toženi stranki.

10Pravilna je tudi presoja o delodajalčevi krivdni odgovornosti. Za škodo, ki jo delavec pretrpi pri delu ali v zvezi z delom, mu delodajalec praviloma odgovarja po krivdnem načelu (184. člen ZDR(3) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ)(4). Delavec mora dokazati, da je škodo pretrpel na delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi krivde delodajalca. Na delodajalcu je dokazno breme, da se razbremeni oziroma dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, oziroma da je delo organiziral tako, kot je treba. V tej smeri se tožena stranka sploh ni branila niti dokazovala, da je storila vse potrebno, da do škode ne bi prišlo. Pravilno je opozorilo sodišča prve stopnje, da so zavarovancu tožene stranke predpisi iz varstva pri delu nalagali dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu svojim delavcem. Po tedaj veljavnem 5. členu ZVZD,(5) je moral v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter tudi s potrebni materialnimi sredstvi. 8 člen ZVZD pa mu je nalagal, da delovni proces prilagodi telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa so morala glede na naravo dela zagotavljati delavcem varnost in niso smela ogrožati njihovega zdravja. Z drugimi besedami to pomeni, da je moral delodajalec poskrbeti za ustrezno varnost pri delu tudi pri raztovarjanju obravnavanega tovornjaka, na katerem je svojim delavcem odrejal delo. Najmanj kar je, bi se moral prepričati, ali so ta delovna sredstva (tovornjak), iz katerega so morali njegovi delavci raztovarjati zanj pripeljano blago, ustrezno tehnično opremljena, kot je trdila tožeča stranka. Nasprotno pritožbeno naziranje tožene stranke, ki se zavzema (le) za krivdno odgovornost lastnika tovornega vozila, je zmotno. Morebitna njegova (so)odgovornost za tehnično neustrezno vozilo govori kvečjemu v prid solidarni odgovornosti tožnikovega delodajalca (četrti odstavek 186. člena ZD). To pa na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne odgovornosti upniku odgovarja za celotno obveznost. Upnik lahko zahteva izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (395. člen OZ).

11Ugovora deljene krivde tožena stranka na prvi stopnji ni podala. Tudi v pritožbi ne konkretizira, v čem in zakaj naj bi tožnik prispeval k nastanku škode. Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah primera pritožbeno sodišče razlogov za tožnikovo soodgovornost (premajhno skrbnost pri varovanju lastnega zdravja) ne najde in sprejema odločitev sodišča prve stopnje o polni odgovornosti zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke za tožnikovo škodo kot pravilno.

12Višino odškodnine v pritožbi graja tožeča stranka. Tedaj 37-letni ekonomsko komercialni tehnik je kot odgovorni skladiščnik utrpel okrušenje notranjega desnega gležnja in zvin desnega gležnja. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče upoštevalo materialnopravna določila 179. in 182. člena OZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da jih je deloma zmotno uporabilo. Sicer pa je svojo odločitev obrazložilo z zadostnimi razlogi, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti, njegove dejanske ugotovitve o obsegu, trajanju in intenzivnosti duševnih in telesnih bolečin ter strahu pa pritožnica povzema, se nanje sklicuje, zato jih kot pravilne sprejema tudi sodišče druge stopnje.

13Odškodnino za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjski aktivnosti in za strah je mogoče dosoditi, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Upoštevati je treba subjektivne okoliščine na strani oškodovanca in mu z denarno odškodnino zagotoviti primerno zadoščenje za trpljenje. Hkrati je treba njegovo škodo objektivizirati in jo primerno umestiti v družbene okvire – med primerljive škode drugih oškodovancev (načelo objektivizacije).

14Za telesne bolečine je tožnik zahteval 3.000,00 EUR. Sodišče mu je dosodilo 1.500,00 EUR. Drži, da se mu je pri povzemanju izvedenčevih ugotovitev, na katere se je sicer oprlo, primerila napaka pri zapisu o trajanju in intenzivnosti lahkih bolečin. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da so bile v šest tednov trajajočem obdobju lahkih bolečin, bolečine občasno – v krajših obdobjih – tudi srednje hude narave. To kršitev je pritožbeno sodišče po vpogledu v izvedeniško mnenje (ki ga je obravnavalo sodišče in sta se o njem izjavili obe stranki), lahko odpravilo samo. Kot že rečeno, ostale dejanske ugotovitve o obsegu, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, ugotovljene v sodbi (list. št. 120 spisa), pritožnica sprejema. Nanje navezuje pritožbeni očitek o prenizko odmerjeni odškodnini. Opozarja, da tožnik še danes trpi telesne bolečine v desnem gležnju. To drži, tudi sodišče tega ni prezrlo. Po ugotovitvi, da ga sedanje bolečine funkcionalno ovirajo pri opravljanju poklicnega dela in v vsakdanjem življenju (razlogi v četrtem odstavku na list. št. 120), jih je upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dosojena odškodnina za prestane telesne bolečine je zato po oceni pritožbenega sodišča zadostna in pravična. Ugotovljeno bolečinsko obdobje, čeprav je obsegalo bolečine različne intenzitete (tudi en teden hudih bolečin), je trajalo relativno kratko obdobje (manj kot tri mesece), zdravljenje pa je potekalo ambulantno in brez posebnih zapletov. Zato je pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine iz tega naslova neutemeljeno.

15Pravilna je tudi odmera odškodnine za strah (od zahtevanih 600,00 EUR je sodišče dosodilo 500,00 EUR). Ugotovilo je, da je bil strah srednje hud ob poškodbi in za izid zdravljenja. Za ugotovljeno trajanje (med zdravljenjem, ki je trajalo dva meseca) in intenzivnost strahu je dosojena odškodnina zadostna, pritožba pa tudi v tem delu neutemeljena in zato zavrnjena.

16Utemeljena pa je pritožbena graja odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Od zahtevanih 3.000,00 EUR je bilo dosojeno le 1.300,00 EUR. Sodišče je ugotovilo rahlo zadebelitev desnega gležnja, lažjo omejeno gibljivost v vseh smereh in redne bolečine v poškodovanem gležnju. Pritožnik upravičeno izpostavlja, da je v premajhni meri upoštevalo, da je zaradi tega oviran na vseh področjih svojega udejstvovanja. V poklicnem delu sicer še vedno opravlja delo skladiščnika, vendar z večjimi napori in težavami kot prej, prostočasne aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal pred nesrečo, je praktično opustil (smučanje, košarka), okrnjene pa so tudi njegove vsakdanje aktivnosti, saj ima težave pri hoji navzgor in navzdol, zlasti pri neravnem terenu. Gre za trajno zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti. To je za mlajšega človeka, ki se je poškodoval v letih, ko bi moral biti na vrhuncu svojih delovnih in splošnih življenjskih moči, tehtno prikrajšanje. Upoštevaje intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki ga bodo spremljale do konca življenja, vtoževana odškodnina v višini 3.000,00 EUR iz tega naslova ni pretirana. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odškodnino zvišalo na zahtevanih 3.000,00 EUR.

17Posledično je prišlo do zvišanja celotne odškodnine za nematerialno škodo. Odmerjena je na skupni znesek 5.000,00 EUR (1.500,00 EUR za telesne bolečine, 500,00 EUR za strah, oboje po odločitvi sodišča prve stopnje – in 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po odločitvi pritožbenega sodišča). V času sojenja to znaša približno pet povprečnih plač.(6) Tožnikova poškodba spada med lahke primere po Fischerjevi klasifikaciji (enostavni zlomi brez premika, enostavni zvini in izpahi sklepov), za kar sodišča dosojajo odškodnino v razponu od 1 do 29 povprečnih neto plač.(7) Dosojena odškodnina je znotraj tega okvira in primerljiva s podobnimi primeri. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine pri tožniku (kljub težavam še vedno opravlja svoje prejšnje delo, o čemer v primerih, ki jih izpostavlja v pritožbi, ni ugotovitev) in izvaja tudi določene športno aktivnost (v manjši meri še vedno smuča), je tudi primerno individualizirana. Pritožbeno zavzemanje za nadaljnje zviševanje je zato glede na ugotovljene okoliščine primera kot neutemeljeno zavrnjeno.

18Delodajalec tožene stranke je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti. Tožena stranka v pritožbi upravičeno opozarja na zavarovalno pogodbo, v kateri je bila dogovorjena odbitna franšiza – 10% udeležba pri škodi, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR (zavarovalna polica v prilogi B1 spisa). Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, vendar največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). Za znesek odbitne franšize torej toženka ne odgovarja in je v tem obsegu njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Od odmerjene odškodnine 5.000,00 EUR mora upoštevaje dogovorjeno odbitno franšizo (10 % udeležbe pri škodi) tožeči stranki plačati 4.500,00 EUR odškodnine. Ostalo bremeni neposredno tožnikovega delodajalca, ki v tej pravdi ni tožena stranka. Upoštevaje navedeno materialno pravo je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo tudi toženi stranki. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je prvotno dosojeni znesek odškodnine 3.300,00 EUR ob delni ugoditvi obema pritožbama zvišalo na 4.500,00 EUR.

19Sprememba odločitve o višini odškodnine je vplivala tudi na odmero pravdnih stroškov. Upoštevaje neprerekana izhodišča sodišča prve stopnje se je uspeh tožeče stranke po spremembi odločitve o glavni stvari zvišal na 84 % (100 % po temelju in 68 % po višini). Uspeh tožene stranke znaša 16 %. Pri odmeri odvetniških stroškov, ki jo izpodbija tožeča stranka, je pritožbeno sodišče izhajalo iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Stroške je namreč pravilno odmerilo na list. št. 110 ob upoštevanju za ta spor veljavnega ZOdvT,(8) ki predstavlja relevantno materialno pravo za odmero odvetniških stroškov. Stroškovnik, na katerega se je sklicevalo, je v spisu in je torej preverljiv. Obrazložitev sodbe, ki se nanj sklicuje, je po ustaljenih stališčih sodne prakse zadostna, ker omogoča vsebinski preizkus. Pri odmeri zahtevanih stroškov je pravilno upoštevalo odvetniške stroške le za en narok in ne za dva, kot je uveljavljala tožeča stranka, priznalo pa je tudi zahtevane sodne takse, izvedenine in pričnine. Skupna odmera 2.109,77 EUR je pravilna in je pritožba ne omaje. Zato jo je bilo treba v tem delu zavrniti.

20Glede na 84% uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila 1.772,00 EUR. Tožena stranka je od ugotovljenih 30,00 EUR upravičena do povračila 5,00 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.767,00 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

21O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Obe pritožnici sta v pritožbenem postopku le deloma uspeli, zato naj trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 43/2011

Op. št. (3): Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami

Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (5): Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami

Op. št. (6): maj 2015: 997,51 EUR, Ur. l. RS, št. 57/2015

Op. št. (7): Povzeto po Jadek – Pensa, D.: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 16 in 764.

Op. št. (8): Zakon o Odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami