VSM sklep I Cpg 262/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (točka II in III izreka) razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da se umik tožbenega zahtevka (pravilno: umik tožbe) glede plačila 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2013 do plačila vzame na znanje in se postopek v tem obsegu ustavi. V točki II izreka je zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na plačilo zneska 5.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2013 do plačila in zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo. V točki III izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženki) plačati pravdne stroške v višini 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej poudarja, da je v potrditev svojih navedb predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke, kakor tudi priče G.Z. s.p. Dokaza sta bila predlagana zaradi potrditve navedb, da je bila J.Z. v spornem obdobju v bolniškem staležu in v potrditev navedb, da je G.Z. s.p. v spornem obdobju dejansko opravil vse storitve in da so mu bile storitve tudi poravnane.

- Sodišče prve stopnje je enostavno zaključilo, da ni izkazano, da je tožnica toženki v resnici poravnala izstavljene račune, ker iz plačilnega naloga ne izhaja, da je šlo za plačilo računov št. 26 in 27, ki sta bila izstavljena za izvedbo prevoznih storitev. To dejstvo ne bi smelo biti odločilno. Sicer pa bi se lahko sodišče prve stopnje, če bi izvedlo predlagane dokaze, o navedenem prepričalo. V tem primeru je šlo za vnaprejšnjo dokazno oceno, zaradi takšnega nezakonitega ravnanja sodišča pa tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica se v tem kontekstu sklicuje na kršitev iz 2. točke 339. člena ZPP. Ob tem dodaja, da je že na naroku dne 2. 4. 2015 procesno kršitev pravočasno grajala.

- Po mnenju pritožnice ne gre spregledati, da toženka ni substancirano prerekala dejstva plačila računov izvajalcu prevozov, G.Z. s.p.. V vlogi z dne 2. 3. 2015 je zgolj navedla, da izpis prometa po računu z dne 23. 5. 2013 izkazuje prejeto plačilo v višini 1.000,00 EUR, ostali prejemki pa se navezujejo na kasnejše datume, ko direktorica ni bila več na bolniškem dopustu, prav tako pa iz izpisa prometa ni razvidno, kaj je bilo plačano. Pritožnici ni jasno, zakaj naj bi bilo dejstvo, da je bil račun plačan šele po tem, ko je J.Z. že končala z bolniškim dopustom, odločilno, saj datum plačila računa z nastalo škodo nima nobene veze. Toženka med postopkom niti z besedo ni omenila, da plačila ne ustrezajo višini izstavljenih računov, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve. Pritožnica ni mogla pričakovati, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi takšnih razlogov, pri čemer ni moč spregledati, da seštevek plačil predstavlja znesek 6.900,00 EUR, znesek izstavljenih računov pa 6.840,00 EUR, pri čemer že iz plačilnih nalogov izhaja, da je tožnica G.Z. s.p. delno poravnala obveznosti tudi iz drugih naslovov.

- Ob koncu pritožnica znova poudarja, da zahtevek temelji na plačilu navadne škode (tožnica je morala za dosego enakih rezultatov najeti drugega izvajalca). Če do škodnega dogodka ne bi prišlo, bi tožnica dosegla isto višino dohodkov (J.Z. bi izplačala osebni dohodek, ki ga je morala izplačati tudi sedaj), ne bi pa se ji zmanjšalo premoženje zaradi plačil zunanjemu izvajalcu.

- Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, o stroških pa odloči v njeno korist. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka. Poseglo je v pravico tožeče stranke do (enake) možnosti do obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V smeri te kršitve namreč gredo tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek vnaprejšnje dokazne ocene (z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo tožnici onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva), čeprav se tožnica očitno pomotoma pomanjkljivo sklicuje na procesno kršitev iz 2. točke 339. člena ZPP. Razlogi za takšno ugotovitev sledijo v nadaljevanju.

6Najprej je treba razjasniti dilemo, za kakšno pravno obliko škode gre v obravnavani zadevi. Oškodovanec ima v skladu s prvim odstavkom 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravico do povrnitve tako navadne škode kot tudi izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje nekega (oškodovančevega) premoženja, izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (primerjaj 132. člen OZ).

7Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša s trditvami tožnice, da je morala v spornem obdobju zaradi posledic škodnega dogodka in nemožnosti opravljanja prevozov v strani J.Z., če je želela pridobiti iste dohodke oziroma doseči, da se ji dohodki niso znižali, ostali stroški (stroški goriva, davki, stroški vozila; amortizacija, redni servisi in zavarovanja ter osebni dohodek J.Z.) so ostali enaki, najeti zunanjega izvajalca (G.Z. s.p.), s plačilom teh storitev pa se ji je zmanjšalo premoženje. Ni torej šlo za preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (premoženja tožnice), ampak se je njeno premoženje v višini stroškov za plačilo zunanjega izvajalca zmanjšalo. Tako ni dvoma, da ji je nastala škoda, ki ima pravno naravo navadne škode.

8Sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve zaključuje, da je Občina za opravljene prevoze (tudi) v spornem obdobju tožnici plačala dogovorjeni znesek v skladu z Okvirnim sporazumom št. X/2012-P z dne 30. 8. 2012 (v nadaljevanju Okvirni sporazum). Sodišče je sledilo navedbam tožnice, ki jih je izkazala z ustreznimi listinami, da je bila zakonita zastopnica od 25 3. 2013 do 24. 5. 2013 upravičeno zadržana z dela in da je prevoze v spornem obdobju opravil G.Z. s.p. Jasno je, da tožnica tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje, sporne tudi niso za toženko, ki je na pritožbo odgovorila, pri čemer toženka tudi v postopku na prvi stopnji ni izrecno ugovarjala trditvi tožnice, da je prevoze v spornem obdobju opravil že omenjeni izvajalec, trdila je le, da jih je opravil v manjšem obsegu (39 namesto 57 prevozov; kasneje je tožnica zahtevek znižala in zahtevala plačilo za 42 prevozov).

9Je pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve v točki 11 zaključilo, da tožnica ni uspela izkazati, da je sporne prevoze zunanjemu izvajalcu tudi plačala, takšen zaključek pa pritožba utemeljeno graja, saj v postopku na prvi stopnji niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi. Dokaza z zaslišanjem G.Z. s.p. namreč ni mogoče oceniti za nepotrebnega, kot je to storilo sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve, saj ne drži, da je (brez izvedbe tega dokaza) zatrjevano dejstvo plačila spornih prevozov (že) dokazano (sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni). Le v takšnem primeru bi bila zavrnitev dokaznega predloga kot nepotrebnega pravilna.

10Res je, kar poudarja toženka v odgovoru na pritožbo, da načeloma med pravnimi osebami velja „načelo pismenosti“, da torej obstajajo ustrezne listine v zvezi s poslovanjem posameznega poslovnega subjekta, kar pa še ne pomeni, da imajo listine večjo dokazno moč kot ostali dokazi oziroma, da zaradi predloženih listin zaslišanje predlagane priče, ki je prevoze opravljala, ni potrebno. Sicer pa drži pritožbena trditev, da toženka v postopku na prvi stopnji ni (izrecno) nasprotovala trditvi, da prevozi zunanjemu izvajalcu niso bili poravnani, ampak je zatrjevala, da so izdani računi v nasprotju z ostalimi listinami (evidenco voženj), ki jo je predložila tožnica (glede števila prevozov), zato se poraja dvom v izdane račune in zatrjevano škodo. V odgovoru na tožbo je navedla:„...ker je G.Z. opravil kvečjemu vsega skupaj 39 prevozov oziroma kot je razvidno iz evidence voženj, ki jo je predložila tožeča stranka, je G.Z. opravil prevoze v 42 dneh. Tako predloženi računi niso v skladu z listinami oziroma splošno znanimi podatki, zaradi česar se, sicer kljub plačilu po računih, poraja tudi dvom v pristnost teh računov“.

11Toženka, tako je razbrati iz njenih navedb, torej poleg tega, da trdi, da gre za škodo iz naslova izgubljenega dobička, nasprotuje predvsem obsegu opravljenih, zaračunanih in plačanih storitev. Te okoliščine pa bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju z dopolnitvijo dokaznega postopka in sprejemom dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP razjasniti. V tem kontekstu sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da zgolj dejstvo, da je izvajalec za opravljene storitve v spornem obdobju prejel (le) plačilo v znesku 1.000,00 EUR, preostanek pa po tem, ko J.Z. ni bila več na bolniškem dopustu, ne more biti odločilno v tolikšni meri, da bi (samo po sebi) terjalo zavrnitev zahtevka.

12Ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da izvedba predlaganih (in zavrnjenih) dokazov ni potrebna, je tožnici odvzelo možnost dokazati pravno odločilno dejstvo (plačilo računov za opravljene storitve), na ta način pa je storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni odveč pripomniti, da sta bila predlagana dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in priče ustrezno substancirana (točka III tožbenih navedb).

13Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.