VSM sodba III Cp 1186/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1ZAZNAMEKZ izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična izjava tožnika z dne 25. 2. 1998, s katero je priznal očetovstvo za M.M., roj. 13. 2. 1998 (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov prvotoženke in drugotoženca v znesku 395,15 EUR za vsakega.

2Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. V razlogih izpodbijane sodbe se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Cp 1588/2006, na podlagi katere prvostopnemu sodišču očita, da z izpodbijano sodbo ni postopalo v korist otroka. V korist otroka v starosti 17 let je pravilna ugotovitev očetovstva in v ta namen je v postopku potrebno izvesti DNK analizo. Izvedbi te otrok ni nasprotoval, sedaj pa nasprotuje zaradi manipulacije matere. V zvezi s postopanjem otroka in matere glede izjav v smeri, da tožnik ni oče otroka in s tem povezane DNK analize, bi tako bilo potrebno tudi zaslišati delavce CSD, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka. Izvedba teh dokazov bi pokazala, da tudi otrok želi DNK analizo in tako z izvedbo navedene analize ne bi bilo poseženo v otrokove koristi. Na podlagi DNK analize bi sodišče imelo vse podlage za razsojo o vtoževani ničnosti izjave o priznanju očetovstva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4Nesporno je, da je tožnik pred pristojnim organom v skladu z določbo 88. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)(1) dne 25. 2. 1998 podal izjavo, da je oče drugotoženca. Izjava o priznanju očetovstva je enostranski zavezujoč pravni posel. S priznanjem očetovstva je tožnik enostransko izjavil voljo, da je oče drugotoženca. Priznanje očetovstva velja in se vpiše v matično knjigo samo, če se s tem priznanjem strinja otrokova mati, ki jo matičar o tem obvesti (prvi odstavek 90. člena ZZZDR). Ni sporno, da se je mati s predmetnim priznanjem očetovstva strinjala in da je na podlagi navedenega priznanja očetovstvo vpisano v matični register.

5Spor zaradi ugotavljanja ničnosti dane izjave o priznanju očetovstva (enako velja za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva) spada med spore iz razmerij med starši in otroki, torej med statusne spore(2), za katere postopek ureja 27. poglavje Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kljub temu, da spor o ničnosti izjave o priznanju očetovstva spada med statusne spore, pa tožbe na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva ni možno vložiti na podlagi določb ZZZDR. Ničnost izjave o priznanju očetovstva je mogoče uveljavljati po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o ničnosti pravnih poslov. Ničnost pravnega posla določa prvi odstavek 86. člena OZ(3).

6V tej zadevi tožeča stranka ničnost izjave o priznanju očetovstva uveljavlja na podlagi kršitve moralnih načel. Po zatrjevanju tožnika je nemoralno ravnanje prvotoženke, ko se je strinjala s priznanjem očetovstva po tožniku, čeprav je že ob podpisu izjave vedela, da ni oče. Ob dajanju soglasja k priznanju očetovstva je tožniku zamolčala, da je drugi moški oče otroka in tako ravnanje prvotoženke je nemoralno, izjava o priznanju očetovstva pa nična. Že na podlagi soglasnih izpovedb pravdnih strank, da sta pred rojstvom otroka živela skupaj in imela spolne odnose, pri čemer je prvotoženka še povedala, da v tistem času ni imela spolnih odnosov z nobenim drugim moškim, se lahko zaključuje, da strinjanje prvotoženke o očetovstvu ni bila dano iz po tožniku zatrjevanih nemoralnih razlogov. Z danim soglasjem se je prvotoženka strinjala, da je tožnik, s katerim je pred rojstvom otroka in še več let kasneje (vse do leta 2012) živela skupaj, se z njim tudi poročila in tudi že pred rojstvom otroka s tožnikom imela spolne odnose, oče otroka. Ob takem skupnem življenju tožnika in prvoženke tožeča stranka ni dokazala zatrjevane kršitve moralnih načel. Pri tem velja še dodati, da tožnik dvom o očetovstvu zatrjuje na podlagi izjave drugotoženke (ta to izjavo zanika) iz leta 2011 (ko bi naj bila dana v prepiru), pri čemer ne navaja kdo je oz. bi naj bil naravni oče drugotoženca. Do drugačne dokazne presoje tudi ne privede pritožbeno sklicevanje na zaslišanje prič - zaposlenih pri CSD, ker bi ti lahko povedali le to, kar so jim povedale pravdne stranke. Na DNK analizo pa tožene stranke na podlagi procesnih določb kot stranke ni mogoče prisiliti.

7Tožeča stranka s postavljenim zahtevkom sicer uveljavlja ničnost izjave o priznanju očetovstva. Pri tem zatrjuje, da je izjavo o priznanju očetovstva dal zaradi prevare prvotoženke in sicer, da mu je toženka ob dajanju soglasja k izjavi zamolčala, da tožnik ni oče otroka. Prevara (49. člen OZ) pa predstavlja napako volje. Pravni posel obremenjen z napako volje pa je izpodbojen (94. člen OZ), uveljavlja se lahko njegova razveljavitev (95. člen OZ), ne pa ničnost. To pa pomeni, da je predmetna tožba nesklepčna, kar pa je tudi razlog za zavrnitev zahtevka.

8Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9Pritožbeni stroški niso priglašeni.

---.---

Op.št.(1) : Oče lahko prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki.

Op.št.(2) : Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2908/2008 z dne 19. 2. 2009, sklep VSRS II Ips 437/2008.

Op.št.(3) : Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.