90. člen ZZZDR-UPB1

Revizija se dopusti glede vprašanja ničnosti priznanja očetovstva.

Izjava očeta o priznanju očetovstva in izjava matere o soglasju k temu priznanju nista preklicljivi (20. člen ZMatR). Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s spremembami izjav. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, na podlagi hipotetične koristi mladoletne deklice, je tožnik dosegel natančno to. To pa je v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Tožniku je treba odreči sodno varstvo, ker je njegovo ravnanje v času, ko si je našel drugo partnerico in začel uveljavljati ničnost izjave o očetovstvu po splošnih in obče sprejetih pravilih nepošteno, ugoditev tožbenemu zahtevku pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Spor zaradi ugotavljanja ničnosti dane izjave o priznanju očetovstva (enako velja za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva) spada med spore iz razmerji med starši in otroki, torej med statusne spore, za katere postopek ureja 27. poglavje ZPP. Kljub temu, da spor o ničnosti izjave o priznanju očetovstva spada med statusne spore, pa tožbe na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva ni možno vložiti na podlagi določb ZZZDR. Ničnost izjave o priznanju očetovstva je mogoče uveljavljati po določbah OZ o ničnosti pravnih poslov. Ničnost pravnega posla določa prvi odstavek 86. člena OZ.

Priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva se izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva izrecno ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, očetovstvo dokaže le v sodnem postopku.

Toženčeva preživninska obveznost do mladoletne tožnice obstaja, dokler se s pravnomočno sodbo ne ugotovi ničnost njegove izjave o priznanju očetovstva oziroma ne izpodbije veljavnost te izjave. Pravda na podlagi toženčeve tožbe za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva oziroma podrejeno zaradi izpodbijanja veljavnosti izjave o priznanju očetovstva ni upoštevna ovira za odločanje o preživninski obveznosti toženca do mladoletne tožnice.

Člen 99 ZZZDR posebej ne določa, da bi moral tožnik istočasno s tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti tudi tožbo na ugotovitev očetovstva, vendar namen, ki ga zasledujejo pravna pravila v zvezi z urejanjem teh razmerji po ZZZDR, ob upoštevanju zakonske težnje po celoviti ureditvi posebnega varstva otrok, zahtevajo prav takšen tožbeni predlog. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ker je štelo, da je v otrokovo korist, da se ohrani obstoječa družinska skupnost, kar pa pri pravočasno vloženi tožbi na izpodbijanje očetovstva ni relevantna okoliščina. Le ob ugotovljenih izjemnih okoliščinah na strani tožnika ali otroka, se bi morda izkazalo kot (pravno) pravično in zato nujno potrebno, da se to pravno pravilo »prebije«, ker bi se ugotovilo, da ne pokriva izjemnih dejanskih stanov. v dokaznem postopku izvedeni dokazi z izvedenci medicinske stroke. Noben zakon ne določa, da je mogoče ugotoviti ali izpodbiti očetovstvo le, če je izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke, s tem, da zoper tožene stranke ni predpisana nobena prisilna sankcija, da bi se udeležili medicinskih preiskav ali razpisanih glavnih obravnav.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da sta mati in otrok nujna in enotna sospornika. Ker je tožnik tožil le mater otroka, ne pa tudi otroka, je tožil napačno stranko. Mati sama za ugotovitveno tožbo očeta ni pasivno legitimirana, zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva se izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva izrecno ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, očetovstvo dokaže le v sodnem postopku.

Materialno pravo ne določa pravil o tem, kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Toženki se na večkratno vabilo za izvedbo analize DNA v krvi nista odzvali. Zakon o pravdnem postopku v 262. členu določa, da nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje (preneseno na obravnavani primer: da bi dala kri v dokazne namene). Za takšna ravnanja ni predpisana neposredna sankcija, sodišče pa glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na postavljeni izvedenski inštitut. Uporaba tega pravila v očetovskih pravdah ni izključena. Sodišče je tako pravilno to okoliščino štelo v prid tožniku in je pravilno v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ocenilo, da je tožnik uspel dokazati, da je oče mld. druge toženke.

Zakonske določbe o predpisani obliki izjav za vpis in tudi spremembo vpisa o že danem priznanju očetovstva so kogentne narave. Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s preklicem, spremembami izjav in podobno. V pravdi, v kateri se uveljavlja neveljavnost priznanega očetovstva zaradi zmote, pa pomeni sklenitev sodne poravnave prav to: umik veljavno danega in v matičnem registru že vpisanega priznanja tožnikovega očetovstva in umik materinega soglasja k priznanju. Ali z drugimi besedami: tega, česar pravdni stranki zaradi prisilnega predpisa nista mogli doseči pri matičnem organu z umikom priznanja in umikom soglasja, sta z lastnimi procesnimi razpolaganji dosegli v pravdi s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo je sodišče z zapisom poravnave tudi odobrilo. Ker gre za nedovoljeno procesno razpolaganje strank, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom tretjega odstavka 20. člena ZMatR oziroma ga je obšlo, sodišče take sodne poravnave ne bi smelo odobriti.

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ. V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami (upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna i

Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Izvajanje drugih dokazov bi bilo zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

Očetovstvo je dopustno obravnavati le kot glavno vprašanje ter v postopku in rokih, ki jih določa rodbinska zakonodaja (sedaj 86. - 94. čl. ZZZDR). Neodvisno od tega pa je bodisi kot glavno bodisi kot stransko vprašanje vselej dopustno odločati v sporu, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. Javna listina je tista, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samostojen zavod ali samostojna organizacija v zadevi poverjene ji javne službe (določilo 1. odst. 164. čl. Zakona o upravnem postopku iz l. 1956). Fotokopija ne more predstavljati javne listine, temveč bi bil to lahko le original listine ali njen na ustrezen način overjen prepis (overjena fotokopija).

Vprašanje nezakonskega očetovstva ureja ZZZDR, ki v poglavju o ugotavljanju očetovstva in materinstva upošteva, da velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Način priznanja je različen, saj je otroka mogoče priznati bodisi pri centru za socialno delo, bodisi pred matičarjem, bodisi v javni listini, bodisi v oporoki (87. in 88. člen ZZZDR). Podobna določila je vseboval v 24. členu tudi prej veljavni Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (Uradni list FLRJ, št. 104/47 do 4/57 in SFRJ, št. 10/65), ki je omogočal enake načine za priznanje očetovstva, razen priznanja pred centri za socialno delo, ki so bili ustanovljeni kasneje. Zakon o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) v 11. členu določa prvi dedni red zakonitih dedičev in ne loči med zakonskimi in izvenzakonskimi otroki zapustnika. Enako je urejal dedovanje nezakonskih otrok po njihovih starših tudi Zakon o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55 in SFRJ, št. 42/65 do 47/65).

Ocena predloženega dokaza o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja, ne predstavlja predhodnega vprašanja, zaradi katerega bi bilo mogoče upravni postopek ukiniti do zaključka sodnega postopka.

Tožnik, ki je priznal očetovstvo pri centru za socialno delo, nima pravice do vložitve tožbe zaradi ugotovitve ali zaradi izpodbijanja očetovstva po določilih ZZZDR. Možno je samo izpodbijati izjavo o priznanju očetovstva po določilih 111. člena ZOR in naslednjih, vendar v rokih iz 117. člena ZOR.