VSK sklep CDn 229/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da predlagani vpis lastninske pravice pri parc. št. 1637/18 in 1637/3 k.o. B. na predlagatelja postopka Š.H. na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je sklenil z M.P., ni dovoljen. Ugovor proti taki odločitvi pa je bil z izpodbijanim sklepom z dne 30.6.2015 zavrnjen z utemeljitvijo, da je pri teh nepremičninah vpisana skupna lastnina več lastnikov, katerih deleži niso določeni, da je prodajalka M.P. le ena od skupnih lastnikov in da lahko skupni lastniki s stvarjo razpolagajo le skupno.

Proti taki odločitvi se pritožuje predlagatelj Š.H.. V pritožbi najprej obširno povzema odločitev zemljiškoknjižne sodniške pomočnice pod Dn 44229/2015 in opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v navedenem sklepu. V nadaljevanju pritožbe pa analizira obrazložitev sklepa Sdn 410/2015, s katerim je zemljiškoknjižna sodnica njegov ugovor zavrnila. Meni, da je s tem, ko je potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice z drugačnimi razlogi, storila bistveno kršitev določb postopka. V nadaljevanju pritožbe pa navaja, da naj bi sodišče pretirano ozko interpretiralo drugi odstavek 72. člena SPZ. Meni, da je potrebno nedoločen delež skupnega lastnika obravnavati smiselno enako kot solastninski delež solastnika in zato smiselno uporabiti tretji odstavek 66. člena SPZ. V konkretnem primeru ni šlo za razpolaganje s stvarjo kot celoto, pač pa za razpolaganje z nedoločenim skupnolastniškim deležem. Ne strinja se, da je predmet vpisa v zemljiško knjigo lahko samo pri celotni nepremičnini, ne pa pri posameznem (sicer nedoločenem) deležu skupne lastnine. Če bi to držalo, tudi ustrezen zemljiškoknjižni predlog ne bi bil predviden z aplikacijo in takega predloga torej sploh ne bi bilo mogoče oddati. Pri predmetnih nepremičninah je vpisanih 17 imetnikov, od tega prodajalka M.P. dvakrat. Njen drugi nedoločen delež je vpisan od 23.5.2014, torej ne drži,da razpolaganje z deležem ni mogoče. Pri nepremičninah je tudi več novih skupnih lastnikov, kar šest je takih, ki so to postali v zadnjih petih letih. Sporna je tudi ugotovitev sodišča, da je v prodajni pogodbi uvodoma glede nepremičnin, glede katerih se vpis v tej zadevi predlaga, navedeno, da je prodajalka zemljiškoknjižna lastnica do 1/1 nepremičnin. To ne drži, predmet prodaje je bilo pet nepremičnin in sicer tri take, ki so dejansko bile last prodajalke do celote, za dve pa je bilo v uvodnih ugotovitvah zapisano, da je prodajalka skupna lastnica. Pritožba poudarja, da M.P. ni razpolagala s skupno nepremičnino kot celoto, pač pa le s svojim, sicer res nedoločenim, deležem na njej. To izrecno izhaja iz 1., 2., in 9. točke Prodajne pogodbe. O prodaji nedoločenga deleža na skupni stvari zakon nima nobenih konkretnih določil, napotuje pa na smiselno uporabo določil v zvezi s solastnino. Ni razloga, da bi sodišče smelo nasprotovati prenosu lastninske pravice na nedoločenem deležu. Jezikovna razlaga zakona izenačuje delež na skupni lastnini in solastninski delež in tudi po logični razlagi ni razlogov, da bi za promet z deležem na skupni lastnini veljala drugačna pravila kot za promet s solastninskim deležem. Ostali skupni lastniki namreč s tem niso prav v ničemer

prikrajšani. V vsakem primeru imajo tudi pravico zahtevati določitev solastninskega deleža, zato je logično, da se za nedoločen delež na skupni lastnini uporabljajo vsa pravila, ki veljajo za solastnino. Tudi teleološka razlaga podpira izenačevanje deleža na skupni lastnini s solastninskim deležem. V primeru dedovanja nujno pride do zamenjave imetnika deleža, saj se na dediče s trenutkom zapustnikove smrti prenesejo vse stvarne pravice. Pritožba ponuja še primerjavo s skupnimi dovoznimi potmi, če se sledi ideji, da je menjava imetnika nedoločenega deleža na skupni lastnini nemogoča (kar je po mnenju pritožbe napačno stališče), saj pride do položaja, ko je kupec od lastnika kupil npr. garažo, ki ima dostop le preko dovozne poti, ki je v skupni lastnini, pa si s tem tak kupec garaže ne bo mogel pomagati, prodajalcu pa ostane delež na skupni parceli, s katerim nima kaj početi. Pritožba zaključuje, da z izenačitvijo deležev na skupni lastnini in solastniških deležev nikomur ne nastane škoda, niti ne preide do posega v pravice tretjih, hkrati pa se pridobitelju omogoči pridobitev pravice, ki mu po določilih pravnega posla gre.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da je izpodbijani sklep obrazložen z drugačnimi razlogi, kot so bili navedeni v sklepu zemljiškoknjižne pomočnice, ki predlaganega vpisa ni dovolila, vendar gre le za vprašanje pravilnosti materialnopravnih razlogov, glede katerih pa je bila pritožniku omogočena pravica do izjave v kontradiktornem postopku (v pritožbi), zaradi česar ni mogoče govoriti o kršitvi postopka v njegovo škodo.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da natančno branje prodajne pogodbe pokaže, da sta prodajalka M.P. in kupec Š.H. v 1. členu ugotovila, da je prodajalka A.P. izključna lastnica (lastnica do 1/1) le pri prvih treh parcelah, pri parcelah 1637/3 in 1637/18 pa skupna lastnica z ostalimi 14 skupnimi lastniki (drugačna ugotovitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa je očitno posledica nepreglednega zapisa v 1. členu Prodajne pogodbe). Ta del obrazložitve sklepa pa za pravilno odločitev v zadevi ni bistven, temveč je odločilna nadaljnja obrazložitev, ki se nanaša na vsebino zemljiškoknjižnega dovolila. Prvostopenjsko sodišče ga je štelo za neprimernega, ker z nedoločenimi deleži posameznih skupnih lastnikov ni mogoče samostojno razpolagati. Pravilno je povzelo besedilo 9. člena Prodajne pogodbe, iz katerega izhaja, da je prodajalka v zemljiškoknjižnem dovolilu dovolila vknjižbo spremembe posameznega imetnika pri skupni lastnini, tako da bo namesto njenega imena pod zaporedno številko 6, pod zaporedno številko 15 vpisan kupec Š.H.. Tako zemljiškoknjižno dovolilo je tudi po presoji pritožbenega sodišča neustrezno, saj razpolaganja z „nedoločenim skupnolastninskim deležem“ Stvarnopravni zakonik ne omogoča, zato tudi predlagana sprememba imetnika ni možna. Bistvo skupne lastnine je skupno odločanje vseh skupnih lastnikov o uporabi stvari in o razpolaganju z njo, en skupni lastnik pa s svojim nedoločenim delom ne more razpolagati(1).

Spremembe pri skupnih lastnikih, do katerih je po trditvi pritožbe v preteklosti prihajalo, ne morejo biti argument, s katerim bi pritožnik dosegel drugačno odločitev v obravnavani zadevi(2).

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

----

op. št. 1: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba 2004, str. 368

op. št. 2: jih je pa pritožbeno sodišče preverilo z vpogledom v zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek in se vse nanašajo na zapuščinske postopke, ne pa na razpolaganje posameznega skupnega lastnika