VSRS Sodba IV Ips 33/2015

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

A.

1V postopku o prekršku je prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Vič storilki D. J. dne 15. 2. 2014 izdal plačilni nalog št. 0000108400271 zaradi prekrška po prvem odstavku 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Storilka je dne 19. 2. 2014 vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je kot ozadje obravnavanega prekrška navedla večletne prepire med njeno družino in sosedoma N. ter zanikala storitev prekrška in predlagala svoje zaslišanje, vpogled v videoposnetek nadzorne kamere R. M. in predložitev obremenilnih dokazov s strani zakoncev N. Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo storilke, je dopolnilo dokazni postopek, pri čemer je zaslišalo priči S. N. in policista K. Č., s sodbo ZSV 577/2014 z dne 6. 11. 2014 pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2Zoper navedeno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 23. 3. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zatrjevane kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka, in sicer 22. in 29. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s prvim odstavkom 69. člena in četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter v zvezi s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vložnik opozarja, da je sodišče na podlagi zahteve za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem prič S. N. in policista K. Č., vendar pri tem storilke kot osebe, ki je bila pri očitanem prekršku neposredno navzoča, ni zaslišalo. Poudarja, da je v primerih, ko je sodišče soočeno z nasprotujočimi izjavami storilca in oškodovanca glede relevantnih dejstev, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja odločilno, da sodišče zasliši obe strani. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca možnost storilca, da pred sodiščem osebno predstavi svoje videnje zadeve, ne prispeva zgolj k pravilni ugotovitvi dejstev, temveč storilcu zagotavlja tudi vlogo (aktivnega) subjekta in ne objekta postopka. Poleg tega vrhovni državni tožilec izpostavlja, da je sodišče v okviru načela materialne resnice (68. člen ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1) dolžno skrbno preiskati in pretehtati vse okoliščine in dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Sodišče je s tem, ko storilke ni zaslišalo, čeprav je slednja v zahtevi za sodno varstvo argumentirano nasprotovala ugotovljenemu dejanskemu stanju in se pravici do zaslišanja ni odpovedala (pri čemer je tak dokazni predlog izrecno postavila in ga v sodnem postopku ponovila v vlogi z dne 7. 10. 2014), kršilo 22. in 29. člen Ustave RS oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZP-1 in četrtim odstavkom 65. člena ZP-1; ker se sodišče v izpodbijani sodbi ni izjasnilo o dokaznih predlogih storilke, podanih v zahtevi za sodno varstvo, naj bi bila podana kršitev pravice do obrazložene odločbe, ki je na ustavni ravni varovana v 22. členu Ustave RS, izhaja pa tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Sodišče bi moralo obrazloženo navesti razloge, zaradi katerih je menilo, da predlaganega dokaza ni treba izvesti. Navedene kršitve naj bi predstavljale tudi poseg v pravico do izjavljanja v postopku oziroma pravico do kontradiktornosti, ki izhaja iz 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, vse opredeljene kršitve pa naj bi nedvomno vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v odgovor vročena storilki in njenim zagovornikom. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti so podali zagovorniki storilke, v katerem so se v celoti pridružili zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter so poudarili, da je storilka med postopkom opozarjala na kršitev pravice do kontradiktornosti in poštenega sojenja, saj je bila mnenja, da bi jo sodišče moralo zaslišati, glede na nasprotujoče navedbe S. N., ki naj bi imel interes, da se storilko kaznuje. Zagovorniki storilke opozarjajo tudi, da naj bi pomenilo zaslišanje oseb zgolj iz ene strani, pri čemer gre za večletne spore med sosedi, pristransko sojenje in da bi naj s tem bile storilki kršene ustavne pravice, ki jih je vrhovni državni tožilec navedel v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

4Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja na pomen, ki ga ima neposredno zaslišanje storilca za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah večkrat poudarilo(1), da je storilec v postopku o prekršku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Izvedba dokaznega postopka je pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga storilec obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v zahtevi za sodno varstvo. V določenih primerih bo storilcu prekrška zagotovljen pošten postopek že z možnostjo seznanitve s podatki iz spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve, v drugih primerih pa – zaradi narave spornega vprašanja – o poštenem postopku ne bo mogoče govoriti, če storilcu prekrška ne bo omogočeno, da je na sojenju osebno navzoč, da predlaga izvedbo dokazov v svojo korist, da se neposredno seznani z obremenilnimi dokazi ter da zahteva zaslišanje obremenilne priče. Kadar storilec zanika storitev prekrška, pri čemer se obremenilni dokazi nanašajo na izjave uradnih oseb in drugih prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Sodišče mora upoštevati, da za pravilno ugotovitev dejanskega stanja neposredno zaslišanje storilca ni nič manj pomembno, kakor zaslišanje oškodovanca in očividcev(2). Kadar je sodišče soočeno z nasprotujočimi izjavami storilca in oškodovanca glede relevantnih dejstev, je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja odločilno, da sodišče sliši obe strani. Možnost storilca, da pred sodiščem tudi osebno (in ne le pisno) predstavi svoje videnje zadeve pa ne prispeva zgolj k pravilni ugotovitvi dejstev, temveč prav tako storilcu zagotavlja vlogo (aktivnega) subjekta in ne objekta postopka. Načelo zaslišanja storilca pomeni uresničitev ustavne pravice do izjave (29. člen Ustave RS), ki nalaga sodišču dolžnost, da pred odločitvijo storilcu da možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev.

5V obravnavani zadevi je sodišče sicer dopolnilo dokazni postopek in storilki omogočilo, da je bila navzoča pri zaslišanju prič oškodovanca S. N. in policista K. Č. Vendar sodišče storilke ni zaslišalo ter ji ni dalo možnosti, da se ustno izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, kljub temu da je storilka svoje zaslišanje predlagala v zahtevi za sodno varstvo in nanj ponovno opozorila v vlogi z dne 7. 10. 2014. Ustna izjava podana pred sodiščem ima drugačno dokazno težo kot pisna izjava storilca v zahtevi za sodno varstvo. Glede na to, da je sodišče ustno zaslišalo samo oškodovanca in policista, ki sta za storilko podala obremenilni izjavi, storilki pa ni omogočilo, da se ustno izjavi pred sodiščem, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 155. člena ZP-1.

6Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja na pomen obrazloženosti sodne odločbe, s katero se odloči o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki med drugim izhaja iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka in od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene(3). Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo(4). Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da lahko stranka, pa čeprav njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo(5). V tem smislu mora sodišče tudi obrazložiti, zakaj dokazov, ki jih je stranka v zadostni meri konkretizirala, ni izvedlo.

7V obravnavani zadevi je storilka v zahtevi za sodno varstvo poleg svojega zaslišanja, predlagala tudi pridobitev posnetka nadzorne kamere R. M. in predložitev obremenilnih dokazov s strani zakoncev N. Sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov, predvsem pridobitve posnetka nadzorne kamere, ni izvedlo. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka o prekršku v smislu 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če meni, da je dejansko stanje zanesljivo ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov, vendar mora to v sodbi tudi ustrezno obrazložiti. Sodišče bo v novem sojenju, v katerem bo zaslišalo tudi storilko, moralo presoditi, ali je dejansko stanje mogoče dovolj zanesljivo ugotoviti, že na podlagi izjav storilke in prič, ali pa je potrebno izvesti še dodatne dokaze.

C.

8Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 155. člena in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, je v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo sodišču vrnilo v novo sojenje.

----

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 30/2014 z dne 22. 5. 2014 in IV Ips 48/2014 z dne 16. 9. 2014.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 64/2014 z dne 21. 10. 2014.

(3) Odločba Ustavnega sodišča Up-672/03 z dne 30. 9. 2005.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 54/2011 z dne 20. 9. 2011.

(5) Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 45/2012 z dne 27. 11. 2012.