VSRS Sodba IV Ips 17/2015

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je z odločbo o prekršku 555007074699 dne 3. 3. 2014 pravno osebo A. d.o.o. spoznal za odgovorno prekrška po prvem v zvezi z desetim odstavkom 26. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV). Za storjeni prekršek je prekrškovni organ na podlagi 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel opomin. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo ZSV 76/2014 zahtevo za sodno varstvo pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in ji, tako kot prej tudi že prekrškovni organ, v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. Kot navaja v uvodu zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ne odločba o prekršku in ne izpodbijana pravnomočna sodba, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo pravne osebe, naj ne bi imeli konkretnih razlogov v zvezi z razbremenilnimi razlogi, ki jih je navajala pravna oseba - da je inštruktor vožnje kršil povsem določna navodila, da poskrbi za tehnični pregled tovornega vozila in veljavno prometno dovoljenje ter da je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva storila vse, da do prekrška ne bi prišlo. Vrhovna državna tožilka je mnenja, da je pravna oseba v zahtevi za sodno varstvo pojasnila razloge, ki jo razbremenjujejo odgovornosti za očitani prekršek, ker pa niti odločba o prekršku niti izpodbijana sodba ne vsebujeta konkretnih razlogov v zvezi z zatrjevanimi razbremenilnimi razlogi, je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato predlaga da Vrhovno sodišče razveljavi pravnomočno izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Postojni in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, pravni osebi A. d.o.o., ki je v izjavi z dne 19. 3. 2015 izrazila strinjanje s stališčem in predlogom vrhovne državne tožilke.

B-1.

4Pravna oseba je bila spoznana za odgovorno prekrška po prvem v zvezi z desetim odstavkom 26. člena ZMV, ker je pri njej zaposleni inštruktor vožnje N. G. dne 9. 5. 2013 v javnem cestnem prometu v naselju Postojna poučeval kandidata za voznika motornega vozila kategorije C z motornim vozilom, kateremu je dne 3. 5. 2013 prenehalo veljati prometno dovoljenje. Inštruktorju vožnje, ki je v postopku o prekršku zoper njega navajal, da je prometno dovoljenje pozabil podaljšati, je bila s plačilnim nalogom izrečena globa, pravni osebi pa v obravnavanem prekrškovnem postopku opomin.

5V izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška (drugi odstavek 55. člena ZP-1) je direktor pravne osebe M. G. navedel, da pravni osebi ni mogoče nič očitati, saj je kot direktor storil vse, kar je po predpisih moral storiti, da bi prekršek da ima pravna oseba za usposabljanje kandidatov za voznike motornih vozil na voljo pet osebnih in dve tovorni vozili ter štiri motorna kolesa. Zaposleni inštruktorji so med drugim zadolženi za pravočasno podaljševanje registracij motornih vozil, na katerih poučujejo kandidate. Sam kot direktor izvaja kontrolo, da je vse opravljeno tako kot mora biti in ima na velikem koledarju v pisarni, ki je na vpogled tudi inštruktorjem, zabeležene datume tehničnih pregledov za vsa vozila, inštruktorje redno, nekaj dni pred potekom roka, opozarja na obveznost podaljšanja prometnih dovoljenj, ko mu pa prinesejo zavarovalno polico pa na koledarju odkljukajo, da je zadeva rešena. V konkretnem primeru je bil direktor v času od 26. 4. do 10. 5. 2013 na dopustu v tujini, zato je 25. 4. 2013 na sestanku zaposlenih inštruktorja opozoril, da dvema tovornima voziloma poteče prometno dovoljenje in da mora to urediti najkasneje do 3. 5. 2013. O natančni vsebini navodil inštrukturju vožnje N. G. bi vedeli izpovedati navzoči L. G., V. G., B. V. ter sam N. G. 5. 5. 2013 je v telefonskem pogovoru z N. G. preveril, če je naročeno opravil, ta mu je zatrdil, da je, vendar pa se je kasneje izkazalo, da je prometno dovoljenje uredil le za eno in ne za obe vozili. Do prekrška je po navedbah pravne osebe prišlo, ker je inštruktor vozilo na tehnični pregled pozabil odpeljati pravočasno, direktor pa je sicer naredil vse, kar je ob dejstvu, da je bil kar 740 km oddaljen, lahko.

6Prekrškovni organ je v odločbi o prekršku navedel, da se navedbe pravne osebe kot storilke prekrška ujemajo z ugotovitvami policista, da je do prekrška prišlo zaradi malomarnosti inštruktorja vožnje.

7V zahtevi za sodno varstvo je pravna oseba le poudarila, da je inštruktor vožnje N. G. ravnal v nasprotju z navodili vodstvenih organov pravne osebe, kar po 14. členu ZP-1 izključuje odgovornost pravne osebe za storjeni prekršek.

8Sodišče je v sodbi, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, zavzelo stališče, da navedbe storilke ne dokazujejo namena škodovanja pravni osebi ali zavestnega ravnanja v nasprotju s pogodbo in navodili pravne osebe.

B-2.

9Z novelo Zakona o prekrških ZP-1G, ki se je pričela uporabljati 13. 3. 2011, je odgovornost pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, ter odgovornih oseb navedenih subjektov urejena samostojno, brez napotitve na Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da omenjene osebe lahko odgovarjajo za prekršek, je izrecna določitev možnosti kaznovanja v predpisu, ki določa prekršek (13. člen ZP-1). Če je neposredni oziroma dejanski storilec prekrška znan in odgovoren, je odgovornost pravne osebe urejena v prvem odstavku 14. člena ZP-1 in je praviloma pridružitvena (akcesorna), kar pomeni, da pravna oseba praviloma odgovarja poleg storilca prekrška (pravilo je sicer relativizirano z drugim odstavkom 14. člena ZP-1). Pravna oseba je odgovorna za prekršek, pod pogojem, da je ta storjen pri opravljanju njene dejavnosti in pod pogojem, da je prekršek storjen v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, s čimer je dejansko vzpostavljena navezava na substrat pravne osebe. Če je storilec prekrška znan, za prekršek torej praviloma odgovarja neposredni storilec (ki bo glede na določbo prvega odstavka 15. člena ZP-1 praviloma neposredni storilec prekrška) in (akcesorno) pod navedenimi pogoji pravna oseba. ZP-1G v 14. členu na novo ureja (strožje) odgovornost pravne osebe za prekršek in uvaja neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec (sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 75/2013 z dne 29. 8. 2013, IV Ips 104/2013 z dne 15. 10. 2013 in IV Ips 147/2013 z dne 18. 2. 2014). Ne glede na to pa skladno z določbo tretjega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi (1. alineja) ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (2. alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Ta določba je izjema od pravil o odgovornosti pravne osebe, določenih v prvem in drugem odstavku 14. člena ZP-1, zato jo je treba tolmačiti ozko (restriktivno)(1).

10Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, vendar pa njene navedbe, s katerimi to utemeljuje, nakazujejo na kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je namreč podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi - sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o katerih izmed odločb, vsebovanih v izreku(2). Tega vrhovna državna tožilka ne trdi, trdi pa, da izpodbijana sodba nima konkretnih razlogov v zvezi z zatrjevanimi razlogi za razbremenitev odgovornosti pravne osebe. Po presoji Vrhovnega sodišča vrhovna državna tožilka po vsebini uveljavlja kršitev po drugem odstavku 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1, ki je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni konkretnih bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na odločilna dejstva, kar vpliva na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1).

11Da bi sodišče lahko ocenilo vse bistvene in pravno relevantne navedbe, onkretno, ali je pravna oseba v zahtevi za sodno varstvo izkazala določeno stopnjo verjetnosti obstoja ekskulpacijskega razloga(3) in na njene navedbe vsebinsko odgovorilo, mora najprej ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki v skladu z materialnim pravom v konkretnem primeru odgovornost za prekršek izključujejo bistvene in pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo).

12Iz obrazložitve v točki 6 izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče v obravnavanem primeru kot bistvene in pravno relevantne štelo tudi okoliščine, ki jih je pravna oseba navedla v izjavi o okoliščinah in dejstvih prekrška (ne le zahtevi za sodno varstvo) in presodilo, da se pravna oseba z navedbami, da je bil direktor pravne osebe, ki sicer izvaja kontrolo veljavnosti prometnih dovoljenj, odsoten, inštruktor vožnje, ki je imel izrecno ustno navodilo direktorja naj uredi podaljšanje pa je to pozabil, ni razbremenila odgovornosti za prekršek, saj njene navedbe ne dokazujejo namena škodovanja pravni osebi ali zavestnega ravnanja v nasprotju s pogodbo in navodili pravne osebe (tretji odstavek 14. člena ZP-1).

Vrhovno sodišče se s tem strinja.

13Skladno z desetim odstavkom 26. člena ZMV se z globo 1000,00 evrov kaznuje (poleg voznika, ki odgovarja na podlagi osmega odstavka 26. člena ZMV) tudi pravna oseba, če v javnem cestnem prometu uporablja motorno ali priklopno vozilo, ki nima veljavnega prometnega dovoljenja, če od poteka veljavnosti prometnega dovoljenja ni poteklo več kot trideset dni (13. člen ZP-1).

V konkretnem primeru, tovorno vozilo (sredstvo) pravne osebe, ki ga je 9. 5. 2013

pri poučevanju kandidata za voznika motornega vozila kategorije C (pri opravljanju dejavnosti pravne osebe) v javnem cestnem prometu uporabljal pri njej zaposleni inštruktor vožnje kot neposredni storilec in fizična oseba, ni imelo veljavnega prometnega dovoljenja oz. je veljavnost potekla pred šestimi dnevi (3. točka prvega odstavka 26. člena ZMV v zvezi z prvim odstavkom 14. členom ZP-1).

14Kot že poudarjeno, je pravna oseba z namenom razbremenitve odgovornosti navajala, da so za pravočasno podaljševanje prometnih dovoljenj v njej zadolženi zaposleni inštruktorji, direktor sicer izvaja kontrolo, vendar pa je bil v konkretnem primeru odsoten, zato je inštruktorju vožnje pred odhodom na sestanku dal izrecno ustno navodilo naj to uredi, kasneje pa to tudi preveril, ampak se je kasneje izkazalo, da je inštruktor malomarno podaljšanje veljavnosti prometnega dovoljenja uredil le za eno in ne za obe vozili.

Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča, da se pravna oseba s takšnimi navedbami v konkretnem primeru ne more razbremeniti odgovornosti, da imajo vozila, s katerimi

v javnem cestnem prometu opravlja svojo dejavnost veljavna prometna dovoljenja. Navedbe, da je inštruktor vožnje, kateremu je bilo dano ustno (niti ne pisno) navodilo (malomarno) pozabil urediti podaljšanje prometnega dovoljenja namreč ne izkazujejo, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi (1. alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1) ali zavestnim kršenjem njenih navodil (2. alineja tretjega odstavka 14. člena ZP1). Pravna oseba tudi ni z ničemer izkazala resničnosti navedb o odsotnosti direktorja M. G., ki naj bi sicer evidentiral datume tehničnih pregledov in inštruktorje, ki naj bi to tudi dejansko urejali, opozarjal na skorajšnje poteke veljavnosti prometnih dovoljenj, pojasnila pa ni niti, kdo je v času njegove odsotnosti sicer opravljal njegove naloge in bi bil potemtakem odgovoren vsaj za pravočasno kontrolo izvedbe ustnega navodila, s čimer bi izkazala verjetnost, da je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (2. alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1).

C.

15Ker v izpodbijani pravnomočni sodbi uveljavljana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, sodišče pa se je v razlogih sodbe opredelilo do vseh navedb zahteve za sodno varstvo, ki jih je štelo za pravno relevantne, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

----

(1) H. Jenull, L. Selinšek, Zakon o prekrških (ZP-1) z novelama ZP-1F in ZP-1G, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 47.

(2) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011 in druge.

(3) Prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča

IV Ips 25/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014, IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 95/2014 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 97/2014 z dne 20. 1. 2015).