VSL sklep Cst 486/2015

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Z izpodbijanim sklepom (redna številka 8) je sodišče prve stopnje začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom N., stanujočem na naslovu U. in za upravitelja imenovalo G. B.

2Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je dolžnik v pritožbenem roku vložil pritožbo (redna številka 13). Uveljavljal je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da razveljavi izpodbijani sklep in doslej opravljena dejanja v postopku osebnega stečaja.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da je bil predlog upnice DUTB d.d. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom vročen dolžniku s fikcijo vročitve tako, da je bilo obvestilo o vročitvi dolžniku 5. 6. 2015 puščeno v hišnem predalčniku, iz česar je sklepalo, upoštevaje 142. člen ZPP, ki se smiselno uporablja na podlagi 121. člena ZFPPIPP ter skladno z načelnim pravnim mnenjem VSRS z dne 14. 1. 2015, da je bil predlog dolžniku vročen 20. 6. 2015. Na podlagi ugotovitve, da dolžnik do 6. 7. 2015 ni ugovarjal predlogu, se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na domnevo iz tretjega odstavka 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) o insolventnosti dolžnika in nad njim začelo stečajni postopek sklicujoč se na 2. točko prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP.

5Pritožnik v pritožbi izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni (pravočasno) vložil ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka. V pritožbi se sklicuje, da je predlog s pozivom na morebitni ugovor dolžnik prejel od sodišča 22. 6. 2015, zato mu je 15 dnevni rok za ugovor zoper predlog potekel 7. 7. 2015, ko je svoj ugovor tudi vložil s priporočeno pošiljko na sodišče.

6Pritožnik je pritožbi priložil kopijo ugovora dolžnika z dne 7. 7. 2015 in dokazilo o vložitvi priporočene pošiljke istega dne na bencinskem servisu X. d.d. na naslovu, pod št. Pr 241443026SI. Kopijo istega ugovora je prvostopenjsko sodišče v elektronskem spisu zmotno evidentiralo kot pritožbo proti sklepu o začetku postopka (redna številka 11) z opredelitvijo datuma vloge 9.7.2015. Iz navedenega očitno izhaja, da je bil ugovor dolžnika z dne 7. 7. 2015 tudi dejansko poslan prvostopenjskemu sodišču na način, kot se je skliceval dolžnik v pritožbi.

7Sodišče prve stopnje je torej očitno štelo, da je bil ugovor dolžnika z dne 7. 7. 2015, četudi ga v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni omenjalo, vložen po izteku 15 dnevnega roka iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP. Odločilno je torej vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo pravilo ZPP o vročanju pošiljke s fikcijo vročitve na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP.

8Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bilo dolžniku 5. 6. 2015 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o vročitvi. Od tega dneva je pričel teči 15 dnevni rok. 15. dan od puščenega obvestila dolžniku je bila sobota (20. 6. 2015), zato je glede pravočasnosti ugovora dolžnika relevantno, kdaj je pričel teči 15 dnevni rok za vložitev ugovora.

9Prvostopenjsko sodišče se pri tem sklicuje na načelno pravno mnenje VSRS z dne 14. 1. 2015, ki je glede tega vprašanja z namenom poenotenja sodne prakse glede trenutka nastopa fikcije vročitve razložilo, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva, kar pomeni, da se šteje, da je vročitev pošiljke izvršena (fikcija vročitve) že z dnem, ko izteče 15. dan od prejema pisnega obvestila, ne glede na to, da je ta dan sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan.

10Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan zgolj na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom pa je potrebno posamezna zakonska pravila razlagati ustavno skladno tako, da se za primerljive življenjske primere razlaga enako. Enotnost sodne prakse je zato eden od stebrov ustavnega načela enakosti pred zakonom in načela pravne države. Za zagotavljanje enotne sodne prakse je posebej odgovorno Vrhovno sodišče (109. člen Zakona o sodiščih), ki to svojo funkcijo opravlja tako skozi argumentacijo svojih odločitev o vloženih pravnih sredstvih, ki so v njegovi pristojnosti, kakor tudi s sprejemanjem pravnih mnenj in načelnih pravnih mnenj na občni seji Vrhovnega sodišča (prvi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih).

11Ta pravna mnenja pa so zavezujoča le za senate Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Za preostala sodišča nižjih stopenj pa imajo le učinek enotne sodne prakse, na katero pa niso absolutno vezana. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse.(1) Tudi če je ustaljena sodna praksa izoblikovana skozi načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča, smejo nižjestopenjska sodišča odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, v kolikor za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšen dopusten odstop od tako oblikovane ustaljene sodne prakse je po prepričanju pritožbenega sodišča podan tudi takrat, ko bi po njegovem prepričanju upoštevanje razlage, ki jo je oblikovala ustaljena sodna praksa, pomenilo poseg v posamezne ustavno zajamčene položaje posameznikov. Takšen ustavnosodni preizkus mora opraviti samo sodišče, ki odloča v konkretnem primeru. Ko gre zgolj za vprašanje razlage posamezne zakonske določbe, ki po mnenju posameznega sodišča (oziroma sodnika) dopušča drugačno ustavno skladno razlago, ni podlage, da bi sprožilo ustavnosodni preizkus tega zakonskega pravila v smislu 156. člena Ustave Republike Slovenije.

12Po mnenju pritožbenega sodišča pomeni razlaga, ki izhaja iz načelnega pravnega mnenja VSRS z dne 14. 1. 2005, zožanje procesnih upravičenj, saj pomeni različno obravnavanje načina izteka roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP glede na pravilo, ki je uveljavljeno v četrtem odstavku 111. člena ZPP. Pravila v 142. členu ZPP, ki urejajo vročanje sodne pošiljke, so urejena tako, da primarno vodijo k dejanski vročitvi sodne pošiljke naslovniku. Tudi pravilo iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, ki ureja nastop fikcije vročitve,(2) veže primarno učinek vročitve na dejansko vročitev naslovniku, oziroma na njegov prevzem pošiljke v 15 dneh od prejema obvestila iz tretjega odstavka istega člena. Ker zakon veže fikcijo vročitve na neprevzem pošiljke v 15 dneh, po mnenju pritožbenega sodišča takšen učinek ne more nastopiti že z iztekom 15. dne od prejema obvestila, v kolikor naslovnik tega dne objektivno ni imel možnosti prevzema pošiljke. ZPP v 111. členu enoznačno opredeljuje način računanja rokov. Po mnenju pritožbenega sodišča citirane določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP ni mogoče razumeti kot specialno pravilo o načinu računanja roka v razmerju do splošnega pravila iz četrtega odstavka 111. člena ZPP. Pravila o fikciji vročitve ustvarjajo močan poseg v procesni položaj, ki lahko povzroči tudi neodpravljive posledice za naslovnika. Četudi ima uvedba tega instituta ustavnoskladno podlago zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva drugih udeležencev v postopku, je tudi to izjemo potrebno razlagati ozko. Nenazadnje bi tudi tako ozka razlaga nastanka učinka fikcije vročitve z uporabo pravila iz četrtega odstavka 111. člena ZPP v posledici povzročila samo nekajdnevni zamik v nastopu tega procesnega učinka. Zato pomeni razlaga, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ustvarjanje drugačnega pravila, ki iz zakona ni tako jasno razvidno, da bi ji lahko pripisali tako daljnosežne posledice, na katere bi naslovnik, tudi če mu je pripisati poznavanje veljavnih zakonskih predpisov, moral računati. To velja ne glede na to, da se je takšna razlaga ustalila v sodni praksi, saj le–ta pri razlagi posamezne pravne norme ne more ustvarjati novega pravnega pravila.

13Da se ob uporabi razlage zakona, ki ji je sledilo prvostopenjsko sodišče, lahko pojavijo vprašanja neupravičenega posega v ustavnopravni položaj posameznika, po mnenju pritožbenega sodišča izhaja tudi iz okoliščine, da je Ustavno sodišče v povsem primerljivi procesni situaciji, ko je bil v posledici razlage četrtega odstavka 142. člena ZPP v smislu citiranega pravnega mnenja VSRS začet postopek osebnega stečaja, s sklepom Up-164/15-6 z dne 17. 3. 2015 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sklep istega pritožbenega sodišča Cst 82/2015 z dne 4. 2. 2015 in hkrati do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo nadaljnjo opravljanje dejanj v postopku osebnega stečaja nad vlagateljem ustavne pritožbe. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bi v primeru, da bi sledilo razlagi iz načelnega pravnega mnenja z dne 14. 1. 2015 in potrdilo izpodbijani sklep v tem postopku, ustvarilo enako podlago dolžniku za uveljavljanje ustavne pritožbe, s katero bi Ustavno sodišče moralo odločati o istovrstnem vprašanju, ki je sproženo že v okviru postopka Up-164/15. S tem pa bi bil tudi izničen cilj zasledovanja načela hitrosti v stečajnem postopku.

14Pritožbeno sodišče zato odstopa od razlage, ki izhaja iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, sprejete na Občni seji 14. 1. 2015, v posledici česar je ob upoštevanju četrtega odstavka 111. člena ZPP šteti, da je bila vročitev predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku izvršena z iztekom prvega delovnika po izteku 15 dnevnega roka od prejema obvestila, to je 22. junija 2015 in ne 20. junija 2015, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Posledično se tako izkaže, da je ugovor dolžnika, ki je bil vložen 7. julija 2015, vložen pravočasno, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage v zakonu za odločitev o začetku postopka osebnega stečaja, ne da bi bil izveden narok za začetek stečajnega postopka v skladu z drugim odstavkom 239. člena ZFPPIPP. V posledici ugotovljene bistvene kršitve postopka je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo na podlagi dopolnjenega postopka ponovno odločiti o predlogu upnika.

-------- Op. št. (1): Aleš Galič, Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, Revus 1/2003

Op. št. (2): Prva dva stavka se glasita:„Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.“