110. člen ZS

Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS); namenjeno je poenotenju sodne prakse in enotni uporabi zakonov, tako sprejeta pravna mnenja pa so obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Obstoj načelnega pravnega mnenja o določenem vprašanju torej izkazuje enotnost sodne prakse, iz 22. člena Ustave RS pa izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Vrednotenje nepremičnin je stvar zapuščinskega postopka. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se med dediči pojavijo pomisleki glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.

Tožnik je utrpel poškodbe glave (krvavitev v možganih in pretres ter zlom nosni kosti in rana na čelu) ter poškodbe rok in sicer zlom desne podlahtnice, zlom 4. in 5. dlančnice leve roke in večkomadni zlom končnega členka palca leve roke in še zlom 9. in 10. rebra na desni strani in udarnino obeh pljučnih kril (tč. 8. obrazložitve). Poškodba glave je bila ocenjena kot „kompleksna“ in povzetek le bistvenih okoliščin, ki sodijo v odločilna dejstva za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (zdravljenje je trajalo 33 mesecev, od tega 36 dni hospitaliziran, 9 dni hude telesne bolečine, 3 tedne srednje hude, 4 mesece lahke, občasne in srednje lahke do konca zdravljenja, trajne bolečine zaradi glavobolov pri fizičnih obremenitvah ali obremenitvah vida, sluha ali pri mentorskem delu – podrobno v tč. 11 obrazložitve) utemeljujejo denarno odmero v znesku 45.000,00 €. Posledice škodnega dogodka so pri tožniku trajne in sicer tako glede poškodbe glave (pokontuzijski sindrom, zato ima težave s spominom, koncentracijo, pozornostjo, je razdražljiv, občasno agresiven ima obdobja depresije in pogoste glavobole) kot glede rok, saj ima trajne organske in funkcionalne posledice v predelu des

Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1. V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso. Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča

Postopek z dopuščeno revizijo poteka v dveh fazah. V prvi fazi odloča Vrhovno sodišče o predlogu za dopustitev revizije, ki je enostranski postopek, v katerem se odloča na podlagi predloga in njemu priloženih listin. Dokončna odločitev o dovoljenosti revizije je zato mogoča šele, ko Vrhovno sodišče razpolaga s celotnim spisom, v katerem je vložena revizija. Ker je Vrhovno sodišče na podlagi spisovnih podatkov, s katerimi ni razpolagalo ob odločanju o dopustitvi revizije, ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke za dovoljenost revizije, jo je kot nedovoljeno zavrglo.

Temeljno načelo iz 9. člena ZPP je bilo merilo za neuporabo sankcije iz zadnjega odstavka 286. člena ZPP. Uporaba navedenega pravila (oziroma uporaba sankcije iz navedenega pravila) v danem primeru namreč ne bi uresničevala nobene temeljne pravne vrednote, marveč bi jo prekršila. Če bi namreč tožena stranka ravnala pošteno ter se ne bi sklicevala le na prima facie parcialno dejansko gradivo, potem se vprašanje (ne)uporabe pravila o prekluziji, sploh ne bi moglo pojaviti. Čim pa je tako, potem zaščita pravnega pravila o prekluziji prek vztrajanja pri njeni sankciji z neupoštevanjem prepoznega procesnega gradiva, ni utemeljena in tudi ne potrebna. Potrebnost in utemeljenost te sankcije se namreč odraža v učinku generalne prevencije, ki naj zagotovi učinkovito uporabo načela hitrosti postopka (11. člena ZPP). Nedopustno bi bilo, če bi sodišče slednje načelo uresničevalo z nepoštenimi in protipravnimi sredstvi. Revidentka ni izkazala, da bi izpodbijana odločitev glede teka obresti odstopala od ustaljene sodne prakse. Ravno nasprotno, ustaljena sodna praksa se je izoblikovala na podlagi načelnega pravnega mnenja občne seje VS z dne 26. 6. 2002 in, kar je bistveno, izpodbijana o

Odločitev je v skladu s sprejetim pravnim mnenjem občne seje 21. 6. 2013, po katerem obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo, prav tako pa tudi ne obveznosti takšne družbe, ki je prenehala zaradi izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. V obrazložitvi tega mnenja je Vrhovno sodišče pojasnilo, kakšen je vpliv prepozne prijave terjatve v stečajnem postopku tako na obstoj obveznosti stečajnega dolžnika kot tudi na obstoj na te obveznosti vezanih akcesornih pravic. In povsem enake so tudi posledice opustitve prijave.

Pritožbeno sodišče odstopa od razlage, ki izhaja iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, sprejete na Občni seji 14. 1. 2015, v posledici česar je ob upoštevanju četrtega odstavka 111. člena ZPP šteti, da je bila vročitev predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku izvršena z iztekom prvega delovnika po izteku 15 dnevnega roka od prejema obvestila. Po mnenju pritožbenega sodišča določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP ni mogoče razumeti kot specialno pravilo o načinu računanja roka v razmerju do splošnega pravila iz četrtega odstavka 111. člena ZPP. Četudi ima uvedba tega instituta ustavnoskladno podlago zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva drugih udeležencev v postopku, je tudi to izjemo potrebno razlagati ozko.

Glede na pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 16.6.1998 se v primeru vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred začetkom postopka prisilne poravnave, o katerem odloča sodišče po njegovem začetku, dajatveni del predloga za izvršbo šteje za tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga po (sedaj veljavnem) 431. členu ZPP. Od njegovega sprejema se okoliščine niso bistveno spremenile, tako da bi utemeljevale odstop od sprejetega in uveljavljanega pravnega mnenja.

Sodišču ni mogoče očitati pristranskosti zgolj zaradi tega, ker je izvedenstvo zaupalo izvedenki, ki je zaposlena na Centru za kriminalistično tehnične preiskave. Če se z odločbo ustavnega sodišča pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se določbe KZ in ZKP o zastaranju uporabijo le, če je kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila razveljavljena. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja bi bil v neskladju z načelom zakonitosti, če bi v škodo obdolženca spreminjal obseg inkriminacij oziroma njihov domet ter kaznovalni okvir do te mere, da obdolženec ne bi mogel predvideti, katera od njegovih dejanj bodo imela kazenskopravne posledice in kakšna grožnja s kaznijo spremlja taka ravnanja.

Uveljavitev Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo utemeljeno odstopiti od načelnega pravnega mnenja, po katerem se tudi izguba zaslužka od dela na črno šteje za pravno priznano škodo.

Sklicevanje na absolutne zneske prisojenih odškodnin v posameznih primerih ne vzdrži kritike že zato, ker je revidentka v svoji analizi zanemarila učinek padanja kupne moči denarja na višino priznanih nominalnih denarnih zneskov. Tisti skupni imenovalec, ki omogoča primerjavo med primeri ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je le število povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, vsebovanih v skupnem znesku prisojene odškodnine. Nesprejemljivo je revizijsko stališče, ki v zvezi z začetkom teka obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo teži k nespremenljivosti sodne prakse, saj bi to onemogočilo razvoj prava in družbe v celoti. Načelo prepovedi retroaktivnosti (155. člen Ustave RS) bi bilo kršeno le v primeru, če bi spremenjena sodna praksa s povratno veljavo zajela zaključena dejanska stanja. Nasprotno pa ni mogoče govoriti o nedopustnem posegu v načelo varstva zaupanja v pravo v primerih, kot je obravnavani, ko je načelno pravno mnenje spremenilo obstoječo sodno prakso na področju obresti od določenih odškodninskih terjatev in s tem poseglo na določena zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja ter pravna razme

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo. V reviziji pooblaščenci grajajo argumente načelnega pravnega mnenja, ker menijo, da bi sodišča lahko drugače odločala že pred njegovim sprejemom in ker jih ne prepričajo argumenti za določitev datuma 1.1.2002, od kar se spreminja dosedanja ustaljena sodna praksa. Revizijsko sodišče prej ni odstopilo od takratne sodne prakse zato, ker bi glede na takratno ureditev zakonskih zamudnih obresti prišlo do dvojne valorizacije odškodnine, kot je bilo že večkrat obširno obrazloženo. Po sprejemu načelnega pravnega mnenja pa tudi ne more odstopiti od njega in v tožničinem primeru drugače odločiti, ker so na to mnenje po drugem odstavku 110. člena ZS vezani vsi senati vrhovnega sodišča.

Sodišča so zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja vezana na ustaljeno prakso. Od nje smejo odstopiti samo na podlagi utemeljenih razlogov. Vendar zaradi varstva enakosti strank niso mogoča odstopanja v posameznih primerih. Ko gre za splošno uveljavljeno in dolgoletno prakso, je mogoča sprememba samo na tak način, da velja za vse enake primere in da so vsi, ki jih sprememba zadeva, s tem vnaprej seznanjeni.

Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka (in - glede na določbo 15. člena ZIZ - ne stranka v izvršilnem postopku). V takšnem primeru gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. To velja ne glede na to, da je pravna oseba prenehala s pripojitvijo, to je na način, ki ima za posledico univerzalno pravno nasledstvo prevzemne družbe. Pravnim mnenjem, ki jih je občna seja Vrhovnega sodišča sprejela pred uveljavitvijo Ustave RS glede na njihovo pravno naravo s smiselno uporabo določbe 1. člena Uvodnega zakona za izvedbo Ustave ni mogoče že v izhodišču jemati vsakršne veljave. Za ta pravna mnenja pa še posebej velja, da je pri presoji obsega njihove obveznosti za posamezen primer treba upoštevati dejansko in procesno situacijo, v kateri so bila sprejeta.

Okoliščin, ki so bile s potrebno stopnjo verjetnosti med postopkom že ugotovljene in se je sodišče nanje oprlo, ko je odločalo o priporu, v nadaljnjih sklepih o podaljšanju pripora ni treba znova podrobno obrazlagati, če se niso spremenile. Zadošča že, če se sodišče sklicuje nanje. Ker so po 2. odstavku 110. člena ZS za senate Vrhovnega sodišča obvezna le pravna mnenja, ki jih sprejme občna seja Vrhovnega sodišča, je sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na pravna mnenja drugih sodišč v takratni skupni državi (SFRJ) kot zavezujoča brezpredmetno. S tem ko je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za potek kazenskega postopka, je izrazilo tudi svoje stališče, da z milejšimi ukrepi obtoženkine navzočnosti v postopku ni mogoče zagotoviti. Zato ni bilo dolžno posebej obrazlagati, zakaj šteje, da temu smotru ponujena varščina ne more zadostiti.

Za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR plačilo zamudnih obresti in ne dela nobenih izjem, kar pomeni, da to določilo velja tudi pri odškodninah za nepremoženjsko škodo. Nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve pa je vendarle določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, v 189. členu ZOR pa je posebno določilo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Zamudne obresti, ki jih določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZTOM, Ur.l. RS, št. 45/95) so sestavljene iz temeljne obrestne mere (ki omogoča ohranitev realne vrednosti denarja) in iz števila točk, ki ga predstavlja 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Zato se v praksi kaže potreba po določitvi takih zamudnih obresti, ki bi vsebovale le sankcijo za dolžnikovo zamudo, valorizacijo pa bi urejale posebej. Taka ureditev je predvidena v predlo

Stečajni postopek s svojimi dokončnimi učinki ne sme preprečiti začetega denacionalizacijskega postopka, v katerem ima upravičenec svoj zahtevek zavarovan z začasno odredbo. Namen denacionalizacije je v osnovi vrnitev podržavljenega premoženja. Kot instrumenti za realizacijo tega namena so uzakonjene tudi začasna prepoved razpolaganja po 68. členu ZDen in začasne odredbe po II. poglavju ZLPP.

Po prvem odstavku 7. člena ZNP sodišče opravi narok le, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Posebni zakon, ki ureja denacionalizacijo, ne predvideva obveznega naroka in ker narok tudi ni bil potreben, saj je sodišče lahko odločilo na podlagi navedb predlagateljice in predloženih listin, ne gre za očitane bistvene kršitve postopka. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bilo sprejeto pravno mnenje, po katerem podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

Na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, je očitno, da je zavarovalnica na podlagi ZTSPOZ iz leta 1976 in pravnega mnenja iz leta 1985, ki je določal njegovo uporabo, dne 2.6.1987 sklenila poravnavo z oškodovanko, v kateri je navedeno, da je zaradi limitirane zavarovalne vsote z zavarovalnico dokončno urejena vsa škoda iz škodnega dogodka. Če bi sodišče tedaj razsojalo o razmerjih med subjekti, ki jih je povezal škodni dogodek, bi bilo vezano na pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 19.5.1985. Zato bi na podlagi tedanje zakonodaje in sodne prakse zavarovalnico in povzročitelja škode obsodilo na nerazdelno plačilo zneska 5.000.000,00 starih dinarjev oškodovanki. Višji tožbeni zahtevek proti zavarovalnici (ki bi ga terjala bodisi oškodovanka, bodisi zavarovanec kot povzročitelj škode) bi zavrnilo in bi prepustilo oškodovanki in povzročitelju škode, da medsebojno uredita svoje razmerje iz škodnega dogodka za škodo, ki presega limitirano zavarovalno vsoto. V danem primeru je torej zavarovalnica izvensodno uredila svoje razmerje tako, kot je določal zakon in kot bi odločilo sodišče, zlasti pomembno pa je, da je tedaj tudi izpolnila vso svojo obveznost, ko je izplačal