VSL sklep II Cp 2142/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se prvemu tožencu A. A. prepove odtujitev in obremenitev solastnega deleža do 1/4 na v izreku konkretneje naštetih nepremičninah in se to zaznamuje v zemljiški knjigi, da se mu prepove odtujitev in obremenitev njegovega 16,7267% lastnega poslovnega deleža v gospodarski družbi G. d. o. o. in se ta prepoved vpiše v sodni register, in da se mu kot družbeniku družbe brez pisnega soglasja tožnice prepove samostojno sprejetje letnega poročila in odločanje o uporabi bilančnega dobička, o delitvi in prenehanju poslovnega deleža, itd., sklepanje pogodb, opravljanje pravnih poslov, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem družbe, v nasprotnem primeru se mu izreče denarne kazen (točka I izpodbijanega sklepa). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se drugi toženki B. B. prepove odtujitev in obremenitev njenega solastniškega deleža na posameznih opisanih nepremičninah in to zaznamuje v zemljiški knjigi, kot tudi da se ji prepove odtujitev in obremenitev točno določenega motornega vozila in osebnega vozila, z zaznambo v registru zarubljenih premičnin (točka II sklepa). Enako je odločilo glede tretje toženke, da se ji prepove odtujitev in obremenitev njenega solastniškega deleža na nepremičninah, naštetih v izpodbijanem sklepu in se to zaznamuje v zemljiški knjigi (točka III sklepa).

2Zoper navedeni sklep vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa v smeri ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da si z zapustnikom ni ustvarila skupnega doma. Ponavlja trditve, ki jih je podala na naroku 20. 4. 2015. Sodišče ne bi smelo upoštevati neprerekanih trditev glede velikosti sobe in pomanjkanja tople vode v garsonjeri zapustnika, ki so jih toženci navajali v odgovoru na tožbo, ne pa v odgovoru na pritožbo v zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe ali v vlogi z dne 17. 4. 2015. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana procesna kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Zmotno je tudi stališče sodišča, da je skupno bivanje zunajzakonskih partnerjev nujen pogoj za obstoj skupnosti, ki jo je mogoče kvalificirati kot zakonsko zvezo. Ni nujno, da morata partnerja ves čas bivati skupaj na istem naslovu. Tožnica in zapustnika zaradi narave zapustnikovega dela nista mogla skupaj bivati ves čas, tožnica pa je bila prisiljena skrbeti za svoja dva otroka. Obstajale so okoliščine, ko nista mogla bivati skupaj na istem naslovu. Sodišče ugotavlja, da je bistven pokazatelj obstoja življenjske skupnosti predvsem njena notranja komponenta, ta pa je bila v postopku izkazana, ki pa je sodišče ni ugotavljalo. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih sklepa ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo več pozornosti pripisati dolgotrajni pomoči tožnice bolnemu zapustniku, kar izhaja iz potrdila o oskrbi bolnika. V izvidu UKC ... z dne 4. 8. 2011 je tožnica zapisana kot soproga zapustnika, kot takšno se jo navaja tudi na zapisniku o mrliškem pregledu z dne 31. 12. 2013. Da ni šlo med tožnico in zapustnikom le za prijateljstvo, izkazuje tudi izjava o posredovanju informacij z dne 17. 6 . 2011, kjer je tožnica navedena med osebami, ki se jim sporoča zdravstveno stanje pokojnega. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe tožnice na naroku, da je bila ob smrti zapustnika navzoča, in da se je njen venec nahajal na enakem mestu kot venec zapustnikovih otrok, ter fotografij tožnice iz večerje na ... in poslovne zabave. Zaradi postopkovne kršitve je odločitev napačna. Ker je dokazna ocena pomanjkljiva, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

3Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev, saj menijo da ni utemeljena. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo relevantne določbe ZIZ glede zavarovanja nedenarne terjatve (272. člen) in v tej fazi postopka pravilno ocenilo, da za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen že prvi pogoj. Sodišče je ugotovilo, da trditve tožnice o obstoju zunajzakonske skupnosti z zapustnikom C. C., očetom tožencev, niso izkazane s stopnjo verjetnosti, in posledično ni zadosti verjetno izkazan obstoj njene terjatve, ki jo uveljavlja z zahtevkom, da se zaradi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z zapustnikom ugotovi njena dedna pravica po njem (10. člen Zakona o dedovanju - ZD) in se ji izroči zakoniti delež zapuščine.

6Pritožnica neutemeljeno vztraja, da je izkazala verjetnost obstoja terjatve. Verjetnost je podana, kadar so razlogi za resničnost oziroma v prid obstoja močnejši in številčnejši, kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost oziroma neobstoj.(1) Resničnost njenih trditev in posledično utemeljenost zahtevka pa bo stvar dokaznega postopka glavne obravnave in končne odločitve o glavni stvari.

7Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj svoje terjatve, ki je odvisna od tega, ali je verjetno izkazala, da je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, kot je opredeljena v 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), pravilno upoštevalo vse gradivo v spisu, ki ga je imelo pri ponovni izdaji začasne odredbe. Res je pri odločanju odločilno stanje ob vložitvi predloga, a pri odločanju o predlogu sodišče uporabi vse gradivo v spisu, ki ga ima v trenutku odločanja. Pri tem je utemeljeno upoštevalo vse navedbe pravdnih strank in njune dokazne predloge, vključno s tistimi, ki sta jih navajali oziroma podali na naroku v postopku začasne odredbe, na katerem je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pridobilo od tožnice dodatna pojasnila. Pritožbeni očitek, da je sodišče pri tem kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je upoštevalo navedbe tožencev v odgovoru na tožbo, zato ni utemeljen. Obe pravdni stranki sta imeli do izdaje izpodbijanega sklepa možnost predstaviti svoja stališča glede dejanske podlage spora, predlagati dokaze in izjaviti se o navedbah in dokazih nasprotne stranke. To sta tudi storili. Sodišče pa je nato upoštevaje navedbe obeh strank in ocenilo, katere trditve šteje za verjetnejše. V enaki meri je upoštevalo trditve obeh strank in pravilno ocenilo, da zaenkrat več razlogov govori v prid neobstoju zunajzakonske skupnosti. To je pravni standard, pri katerem morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi: ekonomska skupnost, skupni dom/bivanje, notornost in prepoznavnost razmerja in čustvena navezanost.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničinih trditev, upoštevaje navedbe tožencev, pravilno ocenilo, da iz njenih trditev (zaenkrat) ne izhaja za verjetno, da sta si tožnica in zapustnik ustvarila skupni dom. Svojo ugotovitev glede tega, kje sta tožnica in zapustnik dejansko živela, je sodišče temeljito obrazložilo. Pritožba tako ne more izpodbiti ocene, da govori več dejstev v prid neobstoju skupnega doma in bivališča, kakršnega si ustvarita dva, ki živita v zunajzakonski zvezi, kot mož in žena. Skupno bivališče oziroma volja za vzpostavitev skupnega doma je eno izmed zunanjih (objektivnih) okoliščin, ki kažejo na življenjsko skupnost partnerjev, ki mora biti po vsebini enaka skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Vrhovno sodišče(2) je že večkrat odločilo, da je skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju pogoj za nastanek izvenzakonske skupnosti. Skupno bivanje pa ni pogoj za nastajanje skupnega življenja le, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj. Navedeno stališče izhaja tudi od odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 235/2012, na katero se v svoji obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje. Tožnica takšnih razlogov v postopku pred nižjim sodiščem ni navajala. Pritožbene navedbe, s katerimi pojasnjuje ovire za ločeno življenje, so zato neupoštevne pritožbene navedbe (1. odstavek 337. člena ZPP).

9Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica ni verjetno izkazala ekonomske skupnosti s zapustnikom, ki je tudi ena izmed zunanjih okoliščin oziroma predpostavk, da je moč partnersko zvezo opredeliti za tako življenjsko skupnost, kot sta mož in žena. Prav tako je ugotovilo, da ni verjetno izkazana notornost partnerske skupnosti.

10Ob tem, ko navedeni okoliščini, ki skupaj s skupnim bivanjem predstavljajo sklop objektivnih (zunanjih) pogojev za nastanek zunajzakonske skupnosti, pritožba ne izpodbija uspešno, je pravilen zaključek prvega sodišča, da je v prid neobstoja zunajzakonske skupnosti več razlogov, kot pa v prid njenega obstoja. Ker niso verjetno izkazane zunanje okoliščine obstoja skupnosti, ki ima enake posledice kot zakonska zveza, so nezadostne pritožbene navedbe o tem, da je med tožnico in zapustnikom obstajala notranja komponenta življenjske skupnosti, to je čustvena navezanost, medsebojna pomoč, spoštovanje in zaupanje. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR ključna le predpostavka notranjega čustvenega razmerja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, nanjo kažejo tako zunanji pokazatelji kot tudi notranja komponenta. Zgolj notranja navezanost med tožnico in zapustnikom za obstoj skupnosti, ki ima naravo, kot je zakonska skupnost, zato ne zadošča. Sicer pa ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo notranje komponente. To je razvidno iz 15. točke izpodbijanega sklepa, saj sodišče šteje za verjetno izkazano, da je tožnica pokojnika spremljala pri zdravljenju, mu bila v oporo, kot tudi da sta se skupaj družila, ga obiskovala, kar izhaja iz listinskih dokazov, ki jih tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja. Daljša pomoč tožnice in prisotnost ob smrti zapustnika, ob tem, da so pomoč izvajali in ob smrti bili prisotni tudi zapustnikovi otroci, pa bi lahko izkazovala le, da je med tožnico in zapustnikom obstajala neka simbioza v smislu potrebe po medsebojni pomoči, druženju in podpori. Takšna naklonjenost pa še ni dovolj za obstoj zunajzakonske skupnosti.

11Glede na obrazloženo je pritožba tožnice neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12Ker pravdni postopek še ni končan, odločitev o začasni odredbi pa je vezana na odločitev o glavni stvari, je sodišče odločitev o pritožbenih stroških v skladu 164. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo do končne odločitve v pravdnem sporu.

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbe VSL I Cp 66/2010, I Cp 2157/2012, II Cp 20141/2014 in II Cp 3239/2013.

Op. št. (2): Prim. še odločbe II Ips 37/2010, I II Ips 264/2010, II Ips 138/2014 in druge.