VSL sodba I Cpg 391/2015

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 12289/2011 z dne 3. 2. 2011 razveljavilo v I. točki izreka za znesek 6.510,00 EUR in postopek v umaknjenem delu ustavilo, (II.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v I. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 6.510,00 EUR od 2. 8. 2008 dalje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (III.) sklep o izvršbi razveljavilo tudi v III. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 76,00 EUR ter (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 740,42 EUR, v 15. dneh.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da višje sodišče zahtevku ugodi glede zakonskih zamudnih obresti ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da pravno naziranje tožnika, in sicer, da mi je s prenehanjem funkcije direktorja oziroma zaposlitve pri toženi stranki prenehalo tudi članstvo v zadrugi, nima pravne opore v Zakonu o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZad). Ker ni sporno, da tožnik pred vložitvijo izvršilnega predloga ni podal pisne odpovedi za izstop iz zadruge, tožena stranka z izplačilom članskih deležev ni bila v zamudi.

6Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo vodi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorice tožene stranke. Slednja naj bi po prepričanju tožnika potrdila, da pri njem ni šlo za klasično članstvo, zaradi česar uporaba določb ZZad glede članskih pravic ne more priti v poštev.

7Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornega postopka. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Slednje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da dokaznemu predlogu za zaslišanje direktorice tožene stranke ni ugodilo, ker je ta dokazni predlog glede na podano trditveno podlago in predložene dokazne listine ocenilo kot nepotreben. Ne drži torej pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo.

8Pritožnik v pritožbi navaja, da v njegovem primeru ni šlo za „klasično“ članstvo v zadrugi, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZZad, pri tem pa spregleda, da je v postopku na prvi stopnji sam izrecno navajal, da je bil član tožene stranke – zadruge K., kjer je imel plačan obvezni članski delež v vrednosti 310,00 EUR in 20 prostovoljnih članskih deležev v vrednosti 6.200,00 EUR. Predložitev dokazov o članstvu tožnika s strani tožene stranke torej ni bila potrebna, kot to zmotno meni pritožnik, za odločitev pa ne more biti relevantno, ali je pritožnik podal izjavo / izrazil željo po spremembi statusa njegovega članskega deleža oziroma spremembi prostovoljnih članskih deležev v obvezne.

9Med strankama ni sporno, da pritožnik pred vložitvijo predmetnega predloga za izvršbo ni podal pisne odpovedi članstvu oziroma izrazil volje po sporazumnem prenehanju članstva v zadrugi. Sklep UO brez datuma prenehanja, obrazložitve in pravnega pouka, in na katerega se pritožnik sklicuje kot na sklep o izključitvi, zaradi opisanih pomanjkljivosti ne more prestavljati tiste odločbe, na podlagi katere bi pritožnikovo članstvo v zadrugi prenehalo. Tudi, če bi bilo pritožnikovo naziranje pravilno, zaradi odsotnosti datuma prenehanja ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj mi je članstvo prenehalo oziroma kdaj je zapadla obveznost plačila članskih deležev.

10Višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijane sodbe, da prenehanje funkcije direktorja ni v povezavi s članstvom tožeče stranke v toženi stranki (enako sodba I Cpg 722/2012). Prav tako je pravilna materialnopravna presoja, in sicer, da so za presojo bistvena zadružna pravila, ki imajo podlago v ZZad. Tako zadružna pravila kot ZZad določata, da lahko član izstopi iz zadruge z dnem, ko je zadruga prejela njegovo pisno odpoved, zadružna pravila pa za izstop določajo odpovedni rok. Odločilna je torej pisna odpoved, saj za drugačno razlago, kdaj / kako član izstopi iz zadruge, ni druge dejanske in pravne podlage. Ker ni sporno, da tožnik pisne odpovedi članstva ni podal, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbene navedbe o tem, kdaj in kako naj bi prišlo do prekinitve članstva so neutemeljene, tudi sicer pa v pretežnem delu predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

11Pritožba je neutemeljena tudi stroškovnem delu. Tožnik je tožbo delno umaknil šele 10. 3. 2014, čeprav je tožena stranka glavnico plačala že 16. 2. 2011, zato je na podlagi 158. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo, upoštevajoč določilo 155. člena ZPP (za pravdo potrebne stroške).

12Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.