VSL sklep II Cp 2304/2014

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 345.935,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2010 naprej ter 9.283,65 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sodbe z zavrnitvijo toženega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje na pravdnem oddelku, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Obrazloženo izpodbija posamezne točke obrazložitve sodbe. Ne strinja se z naziranjem v točki 12, da ima pogodbeno določilo o neposrednem plačilu podizvajalcem s stani naročnika v skladu z Zakonom o javnih naročilih (ZJN-2) in Uredbo pravne učinke v smislu 1035. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) oziroma obljube sprejema nakazila. Odločitev je neobrazložena, brez zakonske podlage. Sklicuje se na neobjavljeno sodno prakso, ki ni splošno sprejeta. Pravna podlaga časovno ni preverljiva, ni jasno, na katero verzijo ZJN-2 in Uredbe se nanaša. Kršen je 125. člen Ustave. Razbrati je mogoče, da je sodišče pogodbeno pooblastilo štelo kot vnaprejšnji pristanek oziroma akcept nakazila v smislu 1035. člena OZ, kar je absurdno in neargumentirano. Asignacija je abstraktni pravni posel. Z njim nakazanec izgubi kavzalne ugovore na podlagi izjave o sprejemu nakazila. Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo. Vnaprejšnje in abstraktno bianco soglasje ni mogoče. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, podana je bistven kršitev določb postopka zaradi napačne oziroma izostale obrazložitve. Neobrazloženo je zavrnjen ugovor exeptio illegalis. O tem je napačno uporabljeno materialno pravo. Ne Uredba ne ZJN-2 ne vsebujeta elementov, ki bi omogočali uporabo pravil o nakazilu pri tovrstnih primerih. Tožeča stranka ni zatrjevala obstoja asignacijskega razmerja. Sodišče je sodilo mimo trditvene podlage. Ta bi moral biti jasna tudi zaradi ugovora zastaranja. Podan je bil iz previdnosti, vendar se sodišče do njega ni opredelilo. Zmotne so ugotovitve v točki 13 sodbe o nespornih dejstvih. Tožena stranka jih ni priznavala, izvesti bi bilo treba dokazni postopek in dokazno oceno. Enako velja za točko 14 sodbe. Toženka ni prejela računov v listinah A 8 – A 10. Niso bili naslovljeni nanjo. Tožnica ni podala trditvene podlage o obsegu, naravi in okoliščinah izvedbe storitev, ki jih je domnevno zaračunala s temi računi. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožene stranke o pomanjkljivi trditveni podlagi. V sodbi ni obrazložitve niti dokazne ocene o tem, kaj je bilo z navedenimi računi plačano in ali in kako so bili računi dokumentirani. Obrazložitev v točki 15 je absurdna in sama s seboj v nasprotju. Naziranje v točki 16 sodbe je pravno zmotno. Pooblastilo nikoli ne pomeni ustanovitve obveznosti, temveč le upravičenje. Razlogi v točki 18 so pomanjkljivi. Prezrto je dejstvo, da je V. tožeči stranki z asignacijsko pogodbo št. 359/2010 ponovno plačeval dela, za katera je bila tožnica že plačana po asignacijski pogodbi št. 920/09. Obe pogodbi se sklicujeta na račun oziroma situacijo z dne 20.10.2009. Asignacijska pogodba je podpisana šele 14.4.2010, po pozivu na predložitev dokumentacije. Prezrte so navedbe, da je V. na navedeni dan v korist novih prevzemnikov terjatev razpolagal z vsemi terjatvami, priznanimi s strani tožene stranke. Razlaga šestega odstavka 4. člena ZJN-2 z gramatikalnim pomenom termina „pooblastilo“ je zmotna. Ne V. ne tožnica toženi stranki nista predložila situacij tožeče stranke. Zakonodajalec gotovo ni hotel vzpostaviti abstraktne solidarne zaveze naročnikov. Zgolj dejstvo, da je bil namen zakona zagotovitev finančne discipline, ne pomeni, da se ustvarja zakonsko neosnovana abstraktna zaveza. Tudi ugotovitve sodišča v točki 22 obrazložitve so pomanjkljive. Na dan dopisa tožeče stranke z dne 29.1.2010 je V. d.d. že razpolagal s svojimi terjatvami do toženke (cesije). Od takrat naprej toženka V. ni ničesar plačala neposredno. Obveznosti je poravnala novim prevzemnikom terjatev. Nasprotne ugotovitve sodbe (da so bile obveznosti poravnane V.) ne držijo. V 23. točki obrazložitve sodišče toženki prereka pravico do predčasnih plačil glavnemu izvajalcu. Ni dokazne ocene niti razlogov o delih, ki naj bi jih tožnica opravila. Zmotne in nepopolne so ugotovitve v točki 25 glede nepotrjenosti situacij. Situacije, ki jih je tožnica vložila v spis, so bile toženki razkrite šele v tem postopku. Prej ni bilo izkazano, da bi situacije in specifikacije toženki predložila skladno z določili Uredbe. Sodišče teh dejstev ni ugotavljalo in ocenjevalo dokazov. Začasne situacije pa sicer soupadajo s tistim delom, ki je za toženko nesporen in je bil poravnan s podpisanimi asignacijskimi pogodbami. Dokazna ocena o potrditvi situacij je zmotna. Zapisnika A 14 in A 13 je ne dokazujeta. Podpisana sta s strani toženki neznane osebe, brez žiga tožene stranke in brez prilog. V točki 26 obrazložitve je pavšalno zavrnjen ugovor tožene stranke o opravljeni storitvi z napakami. Dokazne ocene ni. Presoja je opravljena ne glede na kvaliteto navedb strank. Gre za kršitev 8. člena ZPP. Ni razlogov o ugovoru glede prijave terjatve zoper V. d.d. v stečajni postopek. Napačno je sodišče razumelo stališče tožene stranke, ki se ni želela spuščati v napake podizvajalcev in je navedbe o napakah podala zgolj v ilustrativne namene. Ni dokazne ocene, v kakšne svojstvu je sodišče obravnavalo A.U. Napačno je odločeno o dodatnih delih (v točki 29 sodbe). Ni razlogov o vrsti dodatnih del, naročilu za izvedbo. Prezrte so ugovorne navedbe, da je bila kavza gradbene pogodbe izgradnja hotelske zgradbe na ključ. Toženka je imela pravno podlago za vsa dela, ki so bila izvedena za gradnjo. Če je po presoji podizvajalca kakšno delo mogoče šteti za dodatno zaradi slabega opravljanja in neustreznih dogovorov z V., je to problem med njima. Zmotna je ugotovitev, da toženka ni zanikala izvedbe dodatnih del. Neobrazloženo in brez dokazne ocene je ugotovljeno, naj bi toženka potrdila vse začasne situacije V. Izpostavlja še posamezne navedbe, za katere trdi, da se sodišče do njih ni opredelilo.

3Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga zavrnitev, potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povračilo stroškov odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka kot podizvajalka glavnega izvajalca v tem postopku uveljavlja svoje terjatev do glavnega izvajalca, in sicer zahteva neposredno plačilo od tožene stranke kot naročnika javnega naročila. Tožbeni zahtevek je opirala na Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-2, Ur.l. RS, št. 128-5409/2006 s spremembami) v zvezi z na podlagi šestega odstavka 4. člena tega zakona izdano Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročilu (v nadaljevanju: Uredba) ter pogodbama, sklenjenima med tožnico in glavnim izvajalcem (podizvajalska pogodba) in med glavnim izvajalcem in toženo stranko (gradbena pogodba). Sklicevala se je tudi na določilo 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), določila OZ o neopravičeni obogatitvi glavnega izvajalca in tožene stranke, na odškodninsko odgovornost tožene stranke ter na določila o pogodbi o pristopu k dolgu.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je tožena stranka v postopku javnega naročanja kot naročnik sklenila gradbeno pogodbo z glavnim izvajalcem (družba V., d.d.) dne 20.10.2008 za objekt M. (točka 13 sodbe);

- da sta pogodbeni stranki navedene pogodbe v tretjem odstavku 23. člena dogovorili, da V. d.d. pooblašča toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s podzakonskim aktom, izdanim na podlagi šestega odstavka 4. člena ZJN-2 (Uredbo) – točka 16 sodbe;

- da sta družba V. in tožeča stranka kot podizvajalec dne 5.10.2009 sklenili pogodbo za izvedbo strojnih inštalacij – prezračevanja na objektu M. v znesku 376.818,45 EUR z DDV in 25.2.2010 Aneks št. 1 k tej pogodbi v znesku 84.119,66 EUR (točka 13 sodbe);

- da je tožena stranka dne 3.9.2009 dala izrecno soglasje k nominaciji tožeče stranke kot podizvajalca in se v njem strinjala z direktnim plačilom podizvajalcu;

- da je tožeča stranka izvedla in V. predala vsa dela po medsebojni pogodbi in dodatna dela po Aneksu št. 1;

- da je bil na tej podlagi izveden končni obračun, potrjen z zapisnikom z dne 17.2.2010;

- da je tožena stranka po svojem predstavniku A. U. potrdila vsa izvedena poznejša dela V., ta pa tožeči stranki (točka 28);

- da je tožena stranka za svoje storitve izdala tri situacije oziroma račune: dne 20.10.2009 račun št. 267/2009 v višini 123.076,58 EUR, dne 20.11.2009 račun št. 287/2009 v višini 239.832,74 EUR in dne 18.2.2010 končno situacijo – račun št. 016/2010 v višini 88.619,65 EUR;

- da je tožena stranka plačala tožeči stranki znesek 136.102,10 EUR, in sicer dne 9.11.2009 100.000,00 EUR na podlagi podpisane asignacijske pogodbe št. 920/09 z dne 6.11.2009, in dne 23.12.2009 znesek 36.102,10 EUR na podlagi asignacijske pogodbe z dne 16.12.2009;

- da je tožeča stranka toženi stranki dne 20.4.2010 posredovala še asignacijsko pogodbo št. 359/2010 z dne 14.4.2010 v znesku 150.000,00 EUR, podpisano s strani V. d.d. in tožeče stranke, ki je tožena stranka ni nikoli potrdila niti plačala (točka 14 sodbe);

- da je navedene znesku oziroma dela, ki jih je opravila tožeča stranka, kljub izrecnemu zahtevku tožeče stranke za neposredno plačilo z dne 29.1.2009 in opominom od 18.3.2010 do 13.5.2010 (točka 22. sodbe) plačala V. d.d. (točka 14 sodbe), in sicer po začasnih situacijah V. pretežno že avansno še preden je tožeča stranka začela z delom, deloma pa po izdaji soglasja k nominaciji tožeče stranke kot podizvajalca;

- da je tožeča stranka s predloženo dokumentacijo (računi s specifikacijami) dokazala obseg opravljenih del in potrditev opravljenih del oziroma računov s strani V.

7Po tako ugotovljenih dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilna, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je ocenilo, da je tožeča stranka izkazala vse pogoje za direktno plačilo naročnika podizvajalcu po ZJN-2 v zvezi z Uredbo ter pogodbo med V. in toženo stranko v zvezi s podizvajalsko pogodbo med V. in tožečo stranko. Na tej podlagi je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo del po podizvajalski pogodbi z dne 5.10.2009. Za dodatna dela, opravljena z Aneksom št. 1 k tej pogodbi, je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi določil o neopravičeni pridobitvi.

8Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno o izpolnjenih zakonskih pogojih za direktno plačilo v zvezi z deli po podizvajalski pogodbi. Pravna presoja po ZJN-2 in Uredbi je pravilna. Ugotovljena dejstva pa dopuščajo tudi presojo, da je del tožbenega zahtevka, za dela, opravljena po podizvajalski pogodbi, utemeljen tudi po določilih 631. člena OZ.

9Drži, da sodna praksa ni enotna glede pravne narave ureditve neposrednih plačil podizvajalcem po ZJN-2 v zvezi z Uredbo. Del sodne prakse (in teorije) zagovarja stališče, da gre za posebno vrsto zakonske asignacije na podlagi kogentnih učinkov Uredbe. Drugi del meni, da ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo in da zato na tej podlagi ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka. Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju sodišča prve stopnje, ki sledi prvemu stališču. Iz razlogov sodbe je dovolj jasno razvidno, da je uporabilo določbe ZJN-2 (Ur. l. RS, št. 128/2008 s spremembami) pred novelo ZJN-2 B (Ur. l. RS, št. 19/2010 – s pričetkom veljavnosti 11.4.2010), ki je v 71. členu uzakonila obvezno asignacijo. Že ureditev v ZJN-2 pa je zaradi varstva javnega interesa pri izvajanju javnih naročil zagotavljala mehanizme za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem, kadar je izvajalec nastopal pri izvajanju del s podizvajalci. Vladi je dal pooblastilo, da zaradi zagotovitve finančne discipline določi pravila v teh primerih tako, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcu (šesti odstavek 4. člena ZJN-2). Sledila je Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, ki je uredila to vprašanje.

10Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta se tožena stranka in glavni izvajalec z gradbeno pogodbo z dne 20.10.2008 dogovorila za neposredno plačilo podizvajalcem. Pogodbena ureditev je bila skladna s 6. členom Uredbe in 4. členom tedaj veljavnega ZJN-2. Ključna je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, da je tožena stranka dne 3.9.2009 podala izrecno soglasje k nominaciji tožeče stranke kot podizvajalca glavnega izvajalca. Iz tega soglasja (priloga A 41) izhaja, da morajo biti v podizvajalskih pogodbah definirani plačilni pogoji enaki, kot v pogodbi med naročnikom in glavnim izvajalcem, plačila pa se lahko izvajajo s cesijsko ali asignacijsko pogodbo oziroma na kakršenkoli način direktnih poplačil podizvajalcem, ki jih dopušča zakon. Ob takih zakonskih in pogodbenih določilih je pritožbeno sklicevanje na zmotno pravno presojo narave direktnega zahtevka tožeče stranke do tožene stranke neutemeljeno. Podlaga za zahtevek tožeče stranke izhaja iz veljavne pooblastitve glavnega izvajalca toženi stranki in temelji na zakonu. Dolžnost izpolnitve ni iz nakazila, ampak zaradi nakazila. Tožeča stranka ima ob izpolnitvi zakonskih pogojev do tožene stranke direktni zahtevek za plačilo, slednja pa ga mora izpolniti ne glede na asignacijsko pogodbo. Asignacijska pogodba (katere sklenitev je po ugotovitvah sodišča prve stopnje šele ob tretji predložitvi pogodbe tožena stranka odklonila) namreč ne vzpostavlja novega razmerja med naročnikom posla in podizvajalcem glavnega izvajalca. Gre zgolj za pravno tehnično izvedbo, ki omogoča izpolnitev razmerja, nastalega na podlagi ZJN-2 in 631. člena OZ (primerjaj VS RS III Ips 237/2008 z dne 11.10.2011). Če so zakonski pogoji izpolnjeni, naročnik nima izbirne pravice, ali bo izpolnil glavnemu izvajalcu ali podizvajalcu. Vse od seznanitve, da določena dela izvajajo (nominirani) podizvajalci, mora ob podanem zahtevku podizvajalca, potrjenim s strani glavnega naročnika, plačilo izvesti direktno podizvajalcu. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila neposredno na zakonski podlagi, ki jo je sodišče tudi ugotovilo. Očitki pritožbe o sojenju mimo trditvene podlage so neutemeljeni. Očitane kršitve 7. člena ZPP ni. Z zadostnimi razlogi je sodišče tudi pojasnilo, zakaj navedena ureditev ni ustavno sporna. K razlogom v točki 24 sodbe, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje, ni treba ničesar dodati.

11Tudi s pritožbenimi kritikami v smeri procesnih kršitev (absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter rešitve 8. člena ZPP) pritožba ne more omajati dokazne ocene o izpolnjenih zakonskih pogojih za direktno plačilo podizvajalcu: o izvedbi del, o priznanju terjatve s strani glavnega izvajalca, potrebni specifikaciji in dokumentiranju zahtevka tožeče stranke ter o odprtem dolgu naročnika do glavnega izvajalca.

12Obseg izvedenih del je dokazno oprt na zapisnik o primopredaji del in zapisnik o končnem obračunu. Izstavljni računi in njihovo delno plačilo ter način plačila (asignacijske pogodbe) so pojasnjeni v točki 14. V točki 23 sodbe je natančno ugotovljeno kdaj, kaj in na kakšnem način je tožena stranka plačevala V. namesto tožeči stranki. Razlogi o predloženih situacijah in specifikaciji opravljenih del, ki jih je predložila tožeča stranka, pa so v točki 25 sodbe. Ugotovitve o potrditvi (priznanju) obstoja obveznosti glavnega izvajalca do tožeče stranke v smislu 5. člena Uredbe (in 621. člena OZ) so jasno podane v točki 18 sodbe (po asignacijski pogodbi št. 359/2010 z dne 14.4.2010, ki je tožena stranka ni podpisala). Na katera dela se nanaša (situacija tožeče stranke s specifikacijo del) pa v točki 25 sodbe. Pritožbene navedbe, da niti V. niti tožeča stranka nista predložila situacij tožeče stranke, je glede na v točki 25 natančno navedeno dokumentacijo, ki je tudi v spisu, protispisna. Sprejeta dokazna ocena je jasna, pravilna in pregledno obrazložena. Ugovor tožene stranke v smeri ugasle pravice, češ da je tožena stranka že plačala glavnemu izvajalcu oziroma po njenih cesijah tretji osebi, je s pravilnimi razlogi zavrnjena v točki 22 in 23 sodbe. Ugotovitve o plačilih po posamičnih začasnih situacijah, izvedenih glavnemu izvajalcu, temeljijo na podatkih, ki jih je predložila sama tožena stranka. Torej so pritožbeni očitki, da se slednja ni mogla ustrezno braniti, odveč. Enako velja za ugovor opravljenih del z napakami, do katerih se je sodišče prve stopnje zadostno opredelilo in ga glede na v pritožbi podano priznanje, da je šlo le za navedbe v „ilustrativne“ namene pravilno zavrnilo. Take pavšalne navedbe namreč niso terjale vsebinske presoje.

13Tudi ostali pritožbeni ugovori v smeri procesnih kršitev so neutemeljeni. Pravnorelevantna dejstva v zvezi s plačilom, ki je utemeljeno na podlagi ZNJ-2, so ugotovljena pravilno in popolno. Dokazna ocena o njih temelji na pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu in ni obremenjena z relativnima kršitvama 7. in 8. člena ZPP. Sprejeta je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank. Samo nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno pa ne more predstavljati navedenih procesnih kršitev. Sodišče jih tudi ni zagrešilo, ker je pri izdelavi dokazne ocene ustrezno upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP.

14Pritožbi je treba pritrditi le v delu, ki graja odločitev, oprto na pravna določila o neupravičeni obogatitvi. Ob ugotovitvi, da zahtevek iz naslova dodatnih del temelji na Aneksu št. 1, sklenjenem med V. in toženo stranko, je navedena odločitev zmotna. V skladu s splošnimi načeli obogatitvenega zahtevka ni mogoče postaviti, če ima korist obogatenega oziroma gospodarja posla oporo v pogodbi ali zakonu. Ugotovljena pogodba, sklenjena med glavnim izvajalcem in tožečo stranko torej preprečujo uporabo pravnih pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka ima v tem delu terjatev (tudi če ni bila plačana) le do glavnega izvajalca, saj ni ugotovljeno, da bi bila za ta dela sklenjena tudi ustrezna (pisna) pogodba o javnem naročilu s toženo stranko z učinkom za podizvajalce, kot je to ugotovljeno za samo podizvajalsko pogodbo.

15Iz ugotovitev sodišča ni mogoče izluščiti, kolikšen del vtoževanih obveznosti odpade na plačilo del po podizvajalski pogodbi in kolikšen del na dela po Aneksu št. 1. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo sodišču vrniti v novo sojenje, da bo to ugotovilo in odpravilo ugotovljeno kršitev (355. člen ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP).

16Zaradi narave kršitve, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je bilo treba razveljaviti sodbo v celoti. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno oceni zbrano dokazno gradivo, odgovori na vse ugovore tožene stranke in o zadevi ponovno odloči. Ponovno bo moralo ugotoviti in obrazložiti odločilna dejstva tudi v delu, s katerim se pritožbeno sodišče glede na zgoraj podano obrazložitev sicer strinja. Gre za dokazno oceno in presojo o utemeljenosti zahtevka na podlagi ZJN-2 v zvezi z Uredbo in sklenjenimi pogodbami.

17Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).