VSL sodba II Cp 215/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče je v tem postopku odločalo še o odškodnini zaradi protipravnega odvzema prostosti – pridržanja na policijski postaji. Odločitev o odškodnini za strah, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so (bile) posledica ravnanja policistov pred pridržanjem, je postala pravnomočna na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 366/2008-III-135 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1000/2014.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača še 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2008 dalje in 726,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka

3Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka; predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe, podrejeno pa znižanje prisojene odškodnine.

Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je sledilo napotkom višjega sodišča, da predhodni postopek pred državnim pravobranilstvom ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. Pri tem se sklicuje na odločbe VSL II Cp 2450/2009, II Cp 1892/2002, II Cp 6109/2005 in II Cp 130/2013.

V nadaljevanju pritožnica graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo pridržanje tožnika zakonito ali ne. Meni, da je bilo pridržanje odrejeno zakonito – v skladu z 2. odstavkom 157. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Odrejeno je bilo, ker je bil tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. in 2. odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (KZ), kar je toženka navedla že v 4. točki odgovora na tožbo. Pridržanje je bilo potrebno tudi zaradi ugotovitve istovetnosti tožnika, ki se v trgovini ni želel legitimirati.

Pritožnica še opozarja, da je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je odvzem prostosti trajal pet do šest ur, napačen, saj je po navedbah tožnika trajal le štiri ure in 20 minut. Napačna je tudi ugotovitev o tem, koliko časa je bil pritožnik vklenjen. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je bil vklenjen ves čas pridržanja, pritožnica pa izpostavlja izpoved tožnika na naroku 18. 2. 2011, iz katere zaključuje, da je bil vklenjen le dve uri.

Ker tožnik ni potreboval psihiatrične pomoči, odvzem prostosti na njegovo življenje ni imel trajnih posledic, dogodek tudi ni bil medijsko odmeven in tožnik zaradi njega ni bil osramočen. Toženka meni, da je prisojena odškodnina mnogo previsoka. Sodišča za dan odvzema prostosti brez posledic prisojajo odškodnino v povprečnem znesku 60 EUR na dan. Zato toženka meni, da je sodišče odškodnino določilo v nasprotju z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritožnica graja tudi odločitev o stroških in meni, da bi moral tudi ob izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje tožnik toženki povrniti 1/3 njenih stroškov.

4Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal potrditev sodbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Višje sodišče je v svoji odločbi z 11. 6. 2014 že obrazložilo, zakaj okoliščina, da se tožnik ni v skladu z drugim odstavkom 539. člena ZKP s svojo zahtevo obrnil na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine, ni razlog za zavrženje tožbe. Tako zgolj še enkrat pojasnjuje, da besedilo drugega odstavka 539. člena ZKP v bistvenih elementih ne odstopa od besedila 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) glede katerega je Vrhovno sodišče RS že 16. 6. 1998 sprejelo načelno pravno mnenje, da predhodni predlog državnemu pravobranilstvu v postopkih pred sodišči ni procesna predpostavka. Takšno stališče (torej glede ZDPra in ne glede ZKP) je obrazloženo tudi v odločbah VSL II Cp 1892/2002, II Cp 6109/2005 in II Cp 130/2013, na katere se sklicuje pritožnica.

Po drugi strani pa se besedilo 19. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) od besedila ZDPra in ZKP razlikuje. V ZVPSBNO je namreč izrecno določeno, da gre v primeru postopka po 19. členu zakona za procesno predpostavko. Dikcija iz ZDPra „sme vložiti tožbo po“ je nadomeščena z zrcalno ubeseditvijo enakega pomena „ne sme vložiti tožbe“(1). Neustrezno in za obravnavano zadevo neprimerno je torej sklicevanje tožene stranke na odločbo VSL II Cp 2450/2009, v kateri je bilo obrazloženo, da je predhodni postopek po 19. členu ZVPSBNO, procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 274. členu natančno in taksativno našteva procesne predpostavke za vložitev tožbe. Med njimi ne navaja sprožitve postopka pred državnim pravobranilstvom. Poleg tega določba 2. odstavka 539. člena ZKP ne predvideva sankcije za opustitev postopka pred državnim pravobranilstvom. Niti ZKP niti ZPP torej ne določata, da bi opustitev predhodnega postopka pred pravobranilstvom imela kakršnekoli posledice. Ker zavrženje tožbe zaradi opustitve predhodnega postopka pri državnem pravobranilstvu predstavlja resen poseg v pravico do sodnega varstva, bi morala biti sankcija (zavrženje) izrecno določena. Ker ni, predhodni postopek ni procesna predpostavka, zato je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno obravnavalo.

7Trditev tožene stranke, da je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožnikovim trditvam, da je bilo pridržanje nezakonito, ne ustreza resnici oz. predstavlja iz konteksta iztrgano povzemanje navedb odgovora na tožbo. V 6. točki odgovora na tožbo je tožena stranka na navedbe v zvezi s pridržanjem odgovorila, da je v postopku reševanja tožnikove pritožbe ugotovila: „da je bil ob prihodu v prostore policijske postaje identificiran in varnostno pregledan ter da je tožena stranka sama ugotovila, da policisti po tem niso več imeli razloga za zadrževanje tožnika v prostorih policijske postaje. Tam so tudi prenehali razlogi za uporabo sredstev za vezanje in vklepanje.“ Edini razlog, s katerim je toženka nasprotovala temu delu tožbenega zahtevka je bil, da je treba tožbo zavreči, saj ni bil izvršen predhodni postopek pri državnem pravobranilstvu.

8Ob takšni vsebini odgovora na tožbo obrazložitev izpodbijane sodbe (zadnji del na peti strani), da ni bilo „prav nobenega razloga za izpeljavo predmetnega policijskega postopka zoper tožnika“ (torej tudi za pridržanje), zadošča. To še posebej velja glede na to, da je pravnomočna sodba sodišča prve stopnje(2), iz obrazložitve katere izhaja, da tožnik s svojim ravnanjem ni motil miru ali povzročal nemira, vznemirjenosti ali javnega zgražanja, zato policista, ki sta prišla na kraj dogodka(3), nista imela nobenega razloga za izvedbo identifikacijskega postopka. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe policisti tudi niso imeli prav nobenega razloga za sum, da je tožnik storil kakšno kaznivo dejanje (str. 24 sodbe P 1366/2008-III-135). Tako ni bilo razlogov za izvedbo nobenega od ukrepov, ki so jih izvedli policisti (str. 25 do 27 sodbe P 1366/2008-III-135).

9Odločilne vsebinske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki vplivajo na odmero odškodnine zaradi protipravnega odvzema prostosti so: da so policisti s tožnikom surovo ravnali in mu povzročili več telesnih poškodb; da za izvedbo celotnega postopka ni bil nobenega razloga, kar je tožnik (ki je kot upokojeni policist poznal in podoživljal pravilno ravnanje policije) doživljal travmatično in kot krivico; da je imel tožnik dolgo vklenjeni roki na hrbtu; da tožnik dogodka ne pozabi. Tem ugotovitvam pritožnica niti ne nasprotuje. Njeno nasprotovanje, ki se dotika kvantitativnih vprašanj, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč popolnoma pravilna tudi če je bil tožnik neutemeljeno pridržan “le“ štiri ure in 20 minut ter od tega brez razloga prisilno vklenjen “le“ dve uri.

10Pri prisoji odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse zgoraj nanizane subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine. Pritožbena trditev, da je pri tem v tožnikovo korist napačno opravilo objektivizacijo povzročene škode oziroma primerjavo z odškodninami, prisojenimi za podobne primere, pa je neutemeljeno. Z obravnavanim sta še najbolj primerljiva primera, opisana pod številko XVIII/17 in XVIII/18 v monografiji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(4). V prvem je bila prisojena odškodnina v višini štirih, v drugem pa v višini ene povprečne plače v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Primerjava z zadevami, v katerih je prisojena povprečna odškodnina 60,00 EUR na dan ni na mestu. Gre za drugačne vrste zadev, za dalj časa trajajoče pripore, katerim je tudi imanentno, da največji del škode nastane prav ob prvem zarezanju v človekovo osebno svobodo.

11Prisojena odškodnina v višini dveh povprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev.

12Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka, pa tudi ne kakšne od tistih, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje pa pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo.

13Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožene stranke za drugačno odločitev o pravdnih stroških. Tožnikov uspeh s še spornim delom tožbenega zahtevka je delen. Ocena sodišča prve stopnje, da gre za situacijo iz 3. odstavka 154. člena ZPP, pa je pravilna.

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Odgovor tožeče stranke glede na jasno zavzeto stališče višjega sodišča, še posebej pa glede na vsebino izpodbijane sodbe in vsebino pritožbe, ni mogel izboljšati tožnikovega procesnega položaja. Odgovor na pritožbo tudi ne prinaša nobene dopustno nove vsebine. Stroški zanj torej niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

------------------

(1) Primerjaj: Bizjak, D.: Predhodni postopki kot procesna predpostavka za reševanje civilnih sporov z državo, Pravna praksa, 2007, številka 23, stran 20.

(2) Tožena stranka se zoper njo ni pritožila.

(3) Na prošnjo tožnika, ki ni soglašal z ravnanjem varnostnika v trgovini.

(4) Berger Škrk, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010, str. 1287 in 1288.