14. člen ZDPra-UPB1

Pravočasnost predloženih pogodb utemeljuje na revizijski stopnji neizpodbijana ugotovitev v prvostopenjskem sklepu, da predlagateljica na prekluzijo ni bila izrecno opozorjena. Če je tako, predlagateljica zaradi opustitve takšnega opozorila, ob upoštevanju občutnega posega v njeno pravico do izjave, ki bi ga pomenila prekluzija, ne sme trpeti škodljivih posledic. Pri tem je nepomembno, da zakon v 286. členu ZPP ne določa izrecne obveznosti sodišča, da stranke opozori na posledice zamude. Namen novele je olajšati položaj upravičencev v dokaznem postopku, zlasti kar zadeva predhodni postopek pri Državnem pravobranilstvu, ne pa spreminjati ali kakorkoli posegati v načelo proste presoje dokazov kot metodo za ugotavljanje spodnje premice odločbe v sodnem postopku. Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove vrednosti. To v konkretnem primeru pomeni, da lahko predlagateljica za dokazovanje obstoja pravnega posla iz 2. člena ZVVJTO predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni.

Če se ukrep omejitve gibanja izvaja v Centru za tujce, bodisi po ZMZ, bodisi po ZTuj-2, gre za ukrep omejitve gibanja, ki ga je treba na podlagi dejanskih okoliščin izvajanja tega ukrepa šteti kot ukrep odvzema osebne svobode. Nikakor pa ni mogoče določila 76. člena ZTuj-2 razlagati in uporabiti tako, kot da to določilo lahko pomeni zgolj določitev kraja bivanja brez omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode, saj nenazadnje tudi samo določilo 76. člena ZTuj-2, ki sicer neustrezno oziroma zavajujoče uporablja izraz „nastanitev v centru“, v naslovu tega določila, vsebuje tudi izrazoslovje, da gre za „omejitev gibanja“, ta izraz pa uporablja tudi v prvem odstavku tega določila skupaj s pojmom „nastanitev“. Tožnik se je v pripravljalni vlogi, s katero je spremenil tožbeni zahtevek, izrecno omejil na zatrjevano nezakonitost, ki naj bi bila v tem, da na podlagi 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode sploh ni možna, ampak je možna zgolj določitev kraja bivanja, kar je očitno zmotno stališče. Določba 76. člena ZTuj-2 predstavlja pravno podlago za omejitev gibanja oziroma osebne svobode. Uveljavljanje odškodnine zoper državo zaradi nezakonitega

ZPP v 274. členu natančno in taksativno našteva procesne predpostavke za vložitev tožbe. Med njimi ne navaja sprožitve postopka pred državnim pravobranilstvom. Poleg tega določba 2. odstavka 539. člena ZKP ne predvideva sankcije za opustitev postopka pred državnim pravobranilstvom. Niti ZKP niti ZPP torej ne določata, da bi opustitev predhodnega postopka pred pravobranilstvom imela kakršnekoli posledice. Ker zavrženje tožbe zaradi opustitve predhodnega postopka pri državnem pravobranilstvu predstavlja resen poseg v pravico do sodnega varstva, bi morala biti sankcija (zavrženje) izrecno določena. Ker ni, predhodni postopek ni procesna predpostavka.

Okoliščina, da se tožnik ni v skladu z 2. odstavkom 539. člena ZKP s svojo zahtevo obrnil na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine, ni razlog za zavrženje tožbe.

Predhodni predlog državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (14. člen ZDPra), ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo glede izpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 24. člena ZBPP.

V sodni praksi je sicer ustaljeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa se v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, lahko posebej prisodi tudi odškodnina za to obliko škode. Dnevno tarifiranje odškodnine za pripor je neprimerno. Pri primerjavi posameznih primerov je namreč treba upoštevati posebnosti vsakega od njih (poleg trajanja pripora torej tudi druge okoliščine) ter čas, ko je bila odškodnina določena, saj je v različnih časovnih obdobjih bila uporabljana različna valuta, njena vrednost pa se je s časom tudi spreminjala. Objektivni pokazatelj višine prisojene odškodnine je povprečna plača v času izdaje prvostopne odločbe.

Postopek pred Državnim pravobranilstvom iz 19. člena ZVPSBNO je obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora in s tem procesna predpostavka za dopustnost tožbe iz 20. člena ZVPSBNO za povrnitev škode (zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja).

Tožena stranka je prek svojih organov vse od prve ustavne odločbe (objektivno) kazala, da je pripravljena sanirati nezakonito stanje, do katerega je prišlo zaradi protipravnega izbrisa. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je bilo zaradi takšnega (kontinuiranega) ravnanja tožene stranke zastaranje pretrgano, in sicer nazadnje z izdajo dopolnilne odločbe MNZ, ki je bila tožeči stranki vročena 5.4.2004. Predhodni predlog pravobranilstvu po 14. členu ZDPra ni procesna predpostavka in ne pretrga zastaranja.

Če je RS kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala zahtevek, tožnik pa pred pravdo ni vložil predloga za mirno rešitev pri državnemu pravobranilstvu, ni mogoče zaključiti, da je dala tožena stranka RS povod za tožbo.

Zmoten je zaključek, da je tožena stranka (RS), ki je pripoznala tožbeni zahtevek, še preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, upravičena do povračila stroškov postopka (ker ni podala povoda za tožbo). Tožnik je namreč na podlagi njenega ravnanja pred pravdo utemeljeno sklepal, da je vložitev tožbe potrebna, saj je toženo stranko predhodno neuspešno pozval na izpolnitev obveznosti, predloga na Državno pravobranilstvo pa ni bil dolžan podati, saj je uveljavljal denarno terjatev zoper RS, zaradi česar postopanje po določbi prvega odstavka 14. člena ZDPra ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe. Upravičen je do utemeljeno priglašenih stroškov postopka.

Sodna praksa je enotna o tem, da predhodni predlog pravobranilstvu po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka, v postopku pred sodišči ni procesna predpostavka.

Če bi zakon želel poskus mirne ureditve spornega razmerja predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega postopka, bi to moral izrecno in na nedvoumen način določiti. Tako pa ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo v skladu s 14. členom Zakona o državnem pravobranilstvu, tega ne more uveljavljati v pravdi.

Če bi zakon želel poskus mirne ureditve spornega razmerja predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega ali drugega postopka, bi to moral izrecno in na nedvoumen način določiti. Tako pa ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo v skladu s 14. čl. ZDPra, tega ne more uveljavljati v pravdi oziroma drugem postopku. Tožeča stranka je spor za povračilo plačane najemnine za obdobje od dneva, ko bi morala biti sklenjena pogodba o prodaji stanovanja, do dneva, ko je bila dejansko sklenjena, opredelila kot spor iz neupravičene pridobitve, torej na podlagi 210. čl. ZOR, sodišče prve stopnje pa kot odškodninski spor na podlagi 183. ZOR. Vendar pa določbe ZOR (ne 183. čl. ne 210. čl. in nadaljnji) v obravnavanem sporu ne pridejo v poštev. Primarni interes privatizacijskega upravičenca po SZ je sklenitev prodajne pogodbe. Njegovi interesi so v primeru kršitve kontrahirne dolžnosti zavarovani s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje za kupnino, ki se oblikuje po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za stanovanje (5. odst. 117. čl. SZ). Če bi bil poleg tega upravičen tudi do vrnitve plačane (neprofitn