VSL sodba I Cpg 1849/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko v celoti razveljavi pravni učinek asignacije (asignacijske pogodbe) z dne 13.12.2012, sklenjene med tožečo in toženo stranko, na podlagi katere je tožena stranka od asignata G., d.o.o. prejela dne 12.12.2012 znesek 5.813,00 EUR in asignacije z dne 12.12.2012, sklenjene med tožečo in toženo stranko, na podlagi katere je tožena stranka od asignata E., d.o.o. prejela dne 13.12.2012 znesek 13.560,00 EUR, ter se do zneska 1.720,03 EUR razveljavi pravni učinek asignacije št. 3715/2012 z dne 11.12.2012, sklenjene med tožečo in toženo stranko, na podlagi katere je tožena stranka od asignata E., d.o.o. prejela dne 11.12.2012 znesek 18.800,00 EUR (I. točka izreka), da se tožba v preostalem delu zavrže (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 21.093,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.07.2013 do plačila, da ne bo izvršbe (III. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.980,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper prvostopenjsko sodbo in sklep je pritožbo pravočasno vložila tožena stranka in se pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka, nad katero je bil dne 11.2.2013 začet stečajni postopek, pred tem pa je bila v postopku prisilne poravnave, je proti toženi stranki vložila izpodbojno tožbo v skladu z 271. členom ZFPPIPP. Zatrjevala je, da je v izpodbojnem obdobju tožena stranka na podlagi asignacij in pogodb o odstopu terjatev od tožeče stranke prejela znesek v skupni višini 72.477,51 EUR, od tega pa je znesek 21.093,03 EUR zadržala zase oziroma ga je nenamensko porabila (18.600,00 EUR je bilo dvigov gotovine neznanega namena, 2.485,03 EUR pa naj bi ostalo na transakcijskem računu tožene stranke) in bila s tem za ta znesek neupravičeno obogatena. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti za navedene pravne posle.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uveljavljala povračilni oziroma dajatveni zahtevek le za znesek v višini 21.093,03 EUR, zato je v preostalem delu nad zneskom iz dajatvenega zahtevka v skladu z 2. točko četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je izkazan objektivni pogoj izpodbojnosti in da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede navedb, da je prejete zneske izplačala upnikom tožeče stranke in jih porabila za tekoče poslovanje tožeče stranke. Subjektivni pogoj izpodbojnosti se na podlagi 2. točke tretjega odstavka 272. člena v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZFPPIPP domneva. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo ugovor tožene stranke o tem, da je tožeča stranka dokaz o prometu na TRR tožene stranke pridobila na nezakonit način, saj tožena stranka o tem ni postavila relevantnih trditev. Tožbenemu zahtevku je zato v delu, v katerem ni bil zavržen, ugodilo.

7Nosilni pritožbeni ugovor je ugovor, da naj bi tožeča stranka nezakonito pridobila izpisek prometa na transakcijskem računu tožene stranke, prvostopenjsko sodišče pa je v nasprotju s sodno prakso tak dokaz neupravičeno upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da načeloma drži, da (tudi) v civilnem postopku praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito, vendar je prepoved bistveno bolj ohlapna kot v kazenskem postopku. Za razliko od kazenskega postopka pravdni postopek namreč ne pozna dokaznih prepovedi, zato tudi nezakonito pridobljen dokaz ni kar avtomatsko (po samem zakonu) nedopusten, pač pa bi moralo sodišče s testom sorazmernosti ugotoviti, ali je uporaba takšnega dokaza morda vseeno dopustna. Takšnega testa sorazmernosti pa bi v pravdnem postopku praviloma ne prestali le dokazi, pridobljeni s hujšimi kršitvami človekovih pravic oz. posegi v njegovo zasebnost in integriteto. Ob tem je še upoštevati, da je varstvo pravnih oseb in njihovih pravic (integritete, zasebnosti) ustavnopravno in zakonsko zagotovljeno v bistveno ožjem obsegu in kvaliteti, kot je to zagotovljeno fizičnim osebam. Pravne osebe so v načelu zavezane k transparentnosti poslovanja, k razkrivanju podatkov o sebi, česar za fizične osebe ne moremo trditi.

8Zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da zgolj okoliščina, da je tožeča stranka razpolagala z izpiskom celotnega prometa na TRR tožene stranke, sama po sebi nima nobenega posebnega pomena. Tožena stranka je postavila le skope in splošne trditve, da ni običajno, da bi kateri koli subjekt razpolagal s podatki o prometu na TRR drugega subjekta. Sicer pa je tožeča stranka na te navedbe odgovorila z logičnim in prepričljivim argumentom, da so se podatki o prometu na TRR tožene stranke nahajali v poslovni dokumentaciji tožeče stranke, ker sta imeli pravdni stranki nekaj časa istega zakonitega zastopnika. Prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov tožene stranke, ker, kot že rečeno, nosi tožena stranka tudi trditveno breme za nezakonitost dokaza in ga ne more prevaliti na tožečo stranko. Tožena stranka pa v zvezi s tem ni postavila relevantnih trditev. Glede na to, da v pritožbi zatrjuje, da tega, kako je tožeča stranka pridobila sporen dokaz, tožena stranka niti ne more vedeti, je neresno njeno pričakovanje, da bi se moralo sodišče v prvostopenjskem postopku ukvarjati z ugotavljanjem dejstev, ki jih nobena od pravdnih strank ne navaja.

9Pritožba nadalje navaja, da so trditve tožene stranke o tem, da je prejete zneske izplačala upnikom tožeče stranke in jih porabila za tekoče poslovanje tožeče stranke, ostale pavšalne iz razloga, ker tožena stranka ne razpolaga s poslovno dokumentacijo tožeče stranke, poplačala pa je njene upnike, zato je lahko le po spominu navedla, za katere poslovne partnerje tožeče stranke je šlo, ni pa mogla bolj določno opredeliti, kaj so dobavili. Trdi, da bi dejstvo, da so upniki prejeli gotovinska plačila, ki niso razvidna iz bančnih izpiskov tožene stranke, so pa podpisali blagajniške prejemke, ki so skupaj z ostalo dokumentacijo tožene stranke ostali na sedežu tožeče stranke, lahko potrdile predlagane priče, katerih zaslišanje je sodišče neupravičeno zavrnilo. Pritožba še navaja, da je tožeča stranka navedla le, da naj bi tožena stranka za plače delavcev tožeče stranke porabila 8.997,87 EUR, nadaljnih 40.568,77 EUR pa za tekoče poslovanje tožeče stranke, pri čemer ni vsebinsko pojasnila, plačilo katerih dobaviteljev je upoštevala v tem izračunu. Posledično toženi stranki ni bilo jasno, za katere dobavitelje mora sploh zatrjevati in dokazovati, da jih je poplačala, zato je bila pri tem povsem onemogočena.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da skuša tožena stranka trditveno in dokazno breme neupravičeno prevaliti na tožečo stranko. Iz tožbenih navedb tožeče stranke je jasno, da se mora tožena stranka braniti glede ustrezne porabe zneska 21.093,03 EUR, od tega 18.600,00 EUR dvigov gotovine in 2.485,03 EUR, ki so ostali na transakcijskem računu tožene stranke. Tožena stranka bi morala znati pojasniti celotno porabo denarja tožeče stranke in bi morala imeti glede tega vodene ustrezne evidence. Če se dokaz nahaja v posesti tožeče stranke, bi lahko od tožene stranke zahtevala, da ga predloži. Seveda pa bi morala pri tem točno navesti, za katero listino gre oziroma kje se ti podatki v dokumentaciji tožeče stranke nahajajo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da brez predhodne ustrezne trditvene podlage sodišče ne more izvajati dokazov, saj bi šlo za nedovoljeno širjenje trditvene podlage oziroma za nedovoljen informativni dokaz.

11S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča.