UPRS sodba III U 193/2014

I. Tožbi se ugodi in se delna odločba Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper št. 0611-69/2011-15 z dne 22. 4. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora v roku enega dneva po vročitvi odločbe na zemljišču št. 720/4 k.o. … dvigniti kovinsko zapornico, da le-ta ne bo več ovirala ali ogrožala prometa na javni poti. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski organ že 26. 9. 2011 opravil ogled na kraju samem, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik na kategorizirano javno pot številka 677831 Boršt - Jurinčiči postavil kovinsko zapornico in žično ograjo. Že 27. 9. 2011 je prvostopenjski organ izdal odločbo, s katero je odredil odstranitev ovir, zoper to odločbo se je tožnik pritožil in v pritožbi navedel, da je na zemljišču s parcelno številko 720/4 k.o. … na pristojnem Okrajnem sodišču v Kopru vložena lastninska tožba. Iz navedenega razloga je prvostopenjski organ s sklepom številka 0611-69/2011 z dne 30. 1. 2012 postopek prekinil. Z istim sklepom pa je tožniku naložil, da do rešitve predhodnega vprašanja na zemljišču s parc. št. 720/4 k.o. … ne sme spreminjati stanja javne poti številka 677831 oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, kar pomeni, da mora zapornica ostati dvignjena. Pri kontrolnem ogledu dne 18. 4. 2014 pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zapornico ponovno spustil. Inšpektor je v tožnikovi prisotnosti ponovno opravil ogled in ugotovil, da je zemljišče s parc. št. 720/4 k.o. … še vedno kategorizirano kot javna pot, to zemljišče je v naravi javno dobro, to je cesta, kar izhaja iz izpisa iz zemljiške knjige. Kategorizirana javna pot številka 677831 Boršt - Jurinčiči pa je po prikazu parcele Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) vrisana v katastrski načrt. Sodišče še ni pravnomočno odločilo o lastniški tožbi na zemljišču s parcelno številka 720/4 k.o. …. Glede na vse navedeno je prvostopenjski organ zaključil, da je tožnik ponovno spustil kovinsko zapornico tako, da ta ovira ali ogroža promet na javni poti ter ogroža javno varnost, s čimer je kršena 2. točka prvega odstavka 53. člena Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v isti zadevi enkrat že odločeno in sicer je na podlagi njegove pritožbe prvostopenjski organ odločil, da se inšpekcijski postopek v tej zadevi prekine, dokler Okrajno sodišče v Kopru pravnomočno ne odloči o lastninski tožbi na zemljišču s parc. št. 720/4 k.o. …. Takrat je bilo tožniku naloženo, da do rešitve predhodnega vprašanja ne sme spreminjati stanja javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Iz tega sklepa pa ne izhaja, kakšno je bilo stanje na ta dan. Nadalje tožnik pojasnjuje, zakaj meni, da v navedeni zadevi niso podani pogoji za izdajo delne odločbe. Na Okrajnem sodišču v Kopru še ni pravnomočno odločeno o lastninskem sporu, kar pomeni, da razlogi za nadaljevanje postopka še niso podani. Prav tako prvostopenjski organ ni odločil, da se postopek, ki je bil prekinjen, nadaljuje. S prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja. V času prekinitve ne teče rok za izdajo odločbe iz 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 256. tega člena ZUP (rok za odločbo o pritožbi). Tožnik nadalje podrobneje pojasnjuje, da je bila zapornica postavljena na nepremičnini parc. št. 705/3 k.o. … in ne na parc. št. 720/4 k.o. …. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijane odločbe in navaja, da ne drži, da je bila zapornica dne 28. 9. 2011 spuščena. Res je, da je inšpektor tistega dne ugotovil, da tožnik ni izpolnil naloženih obveznosti, vendar je istega dne tožnik sam odstranil zapornico, torej je bila naložena obveznost opravljena, kar je razvidno iz uradnega zaznamka inšpektorja z dne 28. 9. 2011. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, zakaj meni, da je bilo potrebno izdati delno odločbo. Navedba, da konstrukcija s kovinsko zapornico v resnici stoji na zemljišču s parc. št. številko 705/3 k.o. … je po mnenju tožene stranke nerelevantna, saj je zemljišče s parc. št. 720/4 k.o. … kategorizirana javna pot, to zemljišče je v naravi javno dobro in sicer cesta, kar izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige. Kategorizirana javna pot številka 677831 Boršt - Jurinčiči pa je po prikazu parcele GURS vrisana v katastrski načrt. Sicer pa se bo o tem, na kateri nepremičnini stoji zapornica, ugotovilo šele po pravnomočno zaključeni pravdi, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kopru. Če pa bi se izkazalo, da stoji rampa na tožnikovi nepremičnini in ne na javni poti, pa je tožnik s postavitvijo rampe brez soglasja pristojnega upravnega organa posegel v varovalni pas predmetne javne poti, kar pomeni, da je v tem primeru kršil določbe 39. člena Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da v prekinjenem postopku prvostopenjski organ ne bi smel izdati nobene odločbe, tudi delne ne. Če bi hotel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Ker v sklepu o prekinitvi postopka ni navedeno, kakšno je bilo stanje na dan 28. 9. 2011, je v tem delu ta sklep nedoločen in zato neizvršljiv. Ker o lastništvu parcele teče spor pred sodiščem, se tožena stranka ne more sklicevati na dobro vero in zaupati podatkom v zemljiški knjigi ter prikazu parcele, ki jo je pridobila s strani območne geodetske uprave Koper. Neutemeljene pa so tudi navedbe tožene stranke o kršitvah določbe 39. člena Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah, saj se izpodbijana odločba na kršitve navedene odločbe ne sklicuje.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi med drugim pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju bilo potrebno izdati delno odločbo. Glede tega, zakaj je v času prekinjenega postopka izdala odločbo, pa se sklicuje na 4. točko 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opreti odločba, ugotovljena ali vsaj izkazana. Nadalje navaja, da je bila na dan 28. 9. 2011 kovinska zapornica dvignjena. Nadalje še navaja, da se tožeča stranka zoper sklep o prekiniti postopka ni pritožila, torej se je s tem strinjala.

K točki I izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik ni upošteval odredbe inšpektorja v sklepu o prekiniti postopka z dne 30. 1. 2012, da mora biti zapornica dvignjena, saj je bilo na kontrolnem ogledu dne 18. 4. 2014 ugotovljeno, da je tožnik zapornico ponovno spustil. Torej je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ ponovno odredil, da mora tožnik dvigniti kovinsko zapornico, čeprav je o odstranitvi te zapornice enkrat že odločil z odločbo z dne 27. 9. 2011 in v fazi pritožbe zoper to odločbo postopek v tej zadevi prekinil. V sklepu o prekinitvi postopka pa je bilo določeno, da je potrebno ohraniti stanje tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Kot izhaja iz uradnega zaznamka s tega dne, je na ta dan tožnik naknadno odstranil zapornico. Prvostopenjski organ je torej z izpodbijano odločbo odločil o isti stvari, v zvezi s katero je postopek še v teku. Tako postopanje prvostopenjskega organa pa ni v skladu z določili ZUP, saj prvostopenjski organ ne bi smel izdati odločbe, če je bil inšpekcijski postopek v isti stvari prekinjen in se doslej ni nadaljeval. Sodišče se zato strinja s tožbeno navedbo, da v prekinjenem postopku prvostopenjski organ ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne in če bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Kot je pravilno navedeno v tožbi, v času prekinitve postopka ne teče rok za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP in 256. člena ZUP, kot to določa tretji odstavek 153. člena ZUP, ki med drugim tudi določa, da s prekinitvijo prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja.

Kot navaja tožena stranka, se tožnik zoper sklep o prekinitvi postopka ni pritožil, kar pomeni, da je ta postal dokončen in pravnomočen. Ta sklep pa ne vsebuje samo ugotovitve, da je postopek prekinjen, ampak hkrati nalaga tožniku tudi obveznost, da do rešitve predhodnega vprašanja ne sme spreminjati stanja javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. S tem v zvezi sodišče opozarja na to, da če se postopek prekine, je sicer smiselno, da se o tem izda tudi akt, če je to neogibno potrebno, da se začasno uredijo posamezna vprašanja, kot je bilo v tem primeru. Vendar pa bi prvostopenjski organ moral skladno z 221. členom ZUP o tem izdati začasno odločbo. Navedeno določilo namreč določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna (prvi odstavek 221. člena ZUP). Začasna odločba se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo (četrti odstavek 221. člena ZUP). Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa ni razvidno, da bi prvostopenjski organ izdal začasno odločbo, vendar pa se po mnenju sodišča sklep o prekinitvi postopka z dne 30. 1. 2011 lahko smiselno šteje kot da ima značaj začasne odločbe, saj je s tem sklepom prvostopenjski organ ne samo prekinil postopek, ampak tudi naložil tožniku, da mora na poti ohraniti tako stanje, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Ker je prvostopenjski organ zoper ta sklep dal tudi možnost pritožbe, se lahko to šteje kot akt v smislu 221. člena ZUP. To pa tudi pomeni, da tak akt postane ob izpolnjevanju vseh procesnih predpostavk izvršljiv. V kolikor prvostopenjski organ meni, da tožnik ni izpolnil obveznosti iz tega akta, se o tem torej ne more izdati nova odločba, ne da bi se prekinjeni postopek nadaljeval. Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na razloge iz 4. točke 144. člena ZUP, ki določa odločbo, ki jo je potrebno izdati, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, saj je bil tovrstni akt že izdan, če se sklep o prekinitvi postopka smiselno šteje kot začasna odločba iz 221. člena ZUP.

Glede na zgoraj navedeno sodišče meni, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZUP o prekinitvi postopka, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so podani pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka in šele po tem bo lahko sprejel ustrezno odločitev. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenimi določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik.