VSL sodba II Cp 796/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znakom ... (ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanje št. ... v izmeri 36,96 m2, na naslovu ..., in sicer do 1/2 (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženki je naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim nepreklicno in brezpogojno dovoljuje, da se tožnik pri nepremičnini z ID znakom ... (ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanje št. ... v izmeri 36,96 m2, na naslovu ..., vknjiži kot lastnik do 1/2 (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženki je naložilo še plačilo 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2009 do plačila (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 5.172,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik izpodbija odločitev v zavrnilnem delu. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njegovemu primarnemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice. Svoj interes utemeljuje z dejstvom, da je toženka po vložitvi tožbe zaradi onemogočanja tožnikovih zahtevkov prenesla sporno stanovanje na svojega sina, pri čemer ima tožnik pred datumom vpisa lastninske pravice na toženkinega sina zaznamovan spor zaradi ugotovitve njegove lastninske pravice. Navaja, da ni pravilen materialnopravni zaključek sodišča, da je bila med stranka sklenjena družbena pogodba. Premoženje družbe je stanovanje, pridobljeno s kupoprodajno pogodbo z dne 16. 2. 2005, ki pa je bilo v zemljiško knjigo vpisano le na ime tožene stranke. Tožnik je bil takrat formalno še v zakonski zvezi s prejšnjo ženo, s katero ni želel zapletov pri delitvi skupnega premoženja, kar je bi tudi razlog za takšen vpis. Tožnik je kot družbenik pridobil lastninsko pravico na premoženju družbe na podlagi zakona v trenutku, ko je bilo pridobljeno. Tedaj je namreč stvar postala premoženje družbe, na katerem so družbeniki pridobili solastnino na podlagi zakona. Podlago za takšno stališče nudi 996. člen OZ. Priglaša stroške s pritožbo.

4Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo, da predstavlja družbena pogodba izveden način pridobitve lastninske pravice. Vztraja, da gre za originarno pridobitev, zaradi česar zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne more biti utemeljen. Neutemeljen pa je tudi ugotovitveni zahtevek, ker bi bilo potrebno predhodno opraviti likvidacijo družbe po 1002. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(2), pri čemer nobena izmed strank ni zatrjevala, da je družba prenehala in da je bila likvidacija opravljena. Pred prenehanjem družbe in likvidacijo namreč razdelitev premoženja ni mogoča. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 1307/2001. Izpodbija tudi zaključek, da za sporno pogodbo ni predpisana obličnost. Meni, da gre za nepremičninski pravni posel, zato bi moral biti sklenjen v pisni obliki. Vztraja tudi, da namen pogodbe ni bil dopusten, ker je tožnik z njim zasledoval izognitev kogentnemu režimu skupnega premoženja med zakonci. Posel je zato v skladu z drugim odstavkom 40. člena OZ ničen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno da so bile vse navedbe tudi glede dejstev o nedopustnosti nagiba in vednosti toženke za tak nedopusten nagib podane in bi sodišče zato moralo prepoznati takšen pravni posel vsaj glede na drugi odstavek 40. člena OZ kot ničen. Ker sodišče tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer pa meni tudi, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena družbena pogodba temveč predpogodba pred prodajno pogodbo. Družbena pogodba ni menjalnega tipa, temveč pogodba prizadevanja. Dogovor, kot ga zatrjuje tožnik, pa je menjalen: A da znesek B, da bo B z njim plačal kupnino, B pa se v zameno za nakazani znesek zavezuje prenesti lastništvo do 1/2 stanovanja na A. Graja tudi dokazno oceno. Priglaša stroške s pritožbo.

5Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

6Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

7V obravnavani zadevi so sporni pravna narava ter pravni učinki dogovora pravdnih strank, da bosta skupaj prispevali denarna sredstva za nakup nepremičnine, v naravi stanovanje, pri čemer bo lastnica nepremičnine do celote najprej postala toženka, ki bo šele v naslednji fazi prenesla na tožnika polovični solastniški delež na nepremičnini. Tožnik je namreč trdil, da predstavlja takšen dogovor družbeno pogodbo, na podlagi katere je po samem zakonu, tj. originarno, pridobil 1/2 solastniški delež na sporni nepremičnini. Toženka pa je ugovarjala, da takšen dogovor nikdar ni bil sklenjen, četudi bi bil, pa bi lahko kvečjemu predstavljal predpogodbo, ki ji nikdar ni sledila sklenitev glavne pogodbe. V primeru, da bi sodišče prve stopnje kljub temu ugotovilo obstoj takšnega dogovora in ga pravno subsumiralo pod določbe družbene pogodbe, je zagovarjala, da takšna pravna podlaga ne pomeni originarne pridobitve lastninske pravice, temveč derivativno, zaradi česar primarni ugotovitveni zahtevek ne more biti utemeljen.

8Vsled pritožbi toženke zoper ugoditev podrednemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine je pod pritožbo tudi odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka, interes za izpodbijanje katerega sicer pravilno zatrjuje tudi tožnik. Ta je namreč v zemljiški knjigi dosegel zaznambo spora o ugotovitvi polovičnega solastniškega deleža na nepremičnini, zato bo v primeru ugoditve takšnemu primarnemu zahtevku zavaroval svoj vrstni red vpisa pred kupcem, kateremu je toženka med pravdo prodala sporno nepremičnino. Sodišče druge stopnje zato v nadaljevanju ne bo obravnavalo posebej pritožbe tožnika in toženke, temveč se bo do pritožbenih navedb opredelilo skupaj, upoštevajoč njihovo relevantnost za pravilno odločitev v zadevi. Primarno pa odgovarja na pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija dokazno oceno, na kateri temeljijo dejanske ugotovitve o vsebini pogodbene volje pravdnih strank.

9Dokazna graja namreč ni dovolj konsistentna, da bi omajala prepričljivost zaključka sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili posojilne pogodbe tako, kot je to zatrjevala toženka. Ta namreč v pritožbi ne izpodbija, da sta s tožnikom v istem časovnem obdobju sklenila vsak svojo namensko kreditno pogodbo za nakup stanovanja in da sta takšni kreditni obveznosti tudi vzajemno zavarovala s poroštveno izjavo. Prav tako ni izpodbijano dejstvo, da sta bili pravdni stranki v času sklenitve takšnih pogodb v ljubezenskem razmerju. Pojasnilo toženke, da ji je tožnik kot takrat intimni prijatelj izročil denarna sredstva v (nezanemarljivi) višini 20.080,00 EUR kot posojilo zaradi pomoči pri nakupu stanovanja, pri čemer ji je dolg kasneje iz hvaležnosti za gostovanje v stanovanju nekaj več kot dve leti odpustil, pa je v okviru takšnih neizpodbijanih dejstev neprepričljivo. V tem dokaznem okviru zato niso dokazno pomembne okoliščine o vprašanju bivalne stiske pravdnih strank in o tem, koliko časa je trajala njuna zveza oziroma koliko časa sta bila par, na kar sicer opozarja toženka v pritožbi in v zvezi s čemer graja inkonsistentno izpovedovanje prič M. in N. Prav tako je glede na življenjsko in razumno prepričljivost izpostavljenih dokaznih argumentov dokazno nepomembno neverodostojno izpovedovanje tožnika glede vprašanja, kateri izmed njiju je plačal zadnji del kupnine v približni višini 3.300.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno sledilo trditvam tožnika, ki je v svoji izpovedbi pojasnil, da sta se s toženko dogovorila, da prodajno pogodbo kot kupec sklene le ona, po razvezi njegove zakonske zveze pa nanj prenese polovični solastniški delež na stanovanju.

10Toženka tudi neutemeljeno graja materialnopravno subsumpcijo takšne vsebine pogodbene volje pravdnih strank pod določbe družbene pogodbe. V obravnavni zadevi sta namreč stranki soglašali, da v družbo prispevata denarna sredstva s skupnim namenom nakupa sporne nepremičnine. Navedeno pa ustreza opredelitvi družbene pogodbe iz 990. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi pravilno pojasnilo, da določba 996. člena OZ ne pomeni samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju. Ureja namreč zgolj višino solastniških deležev, če ta ni posebej dogovorjena. Ne predstavlja pa samostojne podlage za nastanek solastnine. Ta se oblikuje šele s pridobitvijo določenega premoženja na podlagi dogovora strank o družbeništvu. V tem smislu je torej družbena pogodba tista, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev solastnine na premoženju v družbi, ne pa zakon.

11Tolmačenje toženke, da skupni namen v obravnavni zadevi ni podan, ker dogovor, da toženka v prvi fazi postane izključna lastnica spornega stanovanja, šele v drugi fazi pa na tožnika prenese polovični solastniški delež, predstavlja predpogodbo, vsled katere v zakonsko določenem materialnem prekluzivnem roku ni bila sklenjena glavna pogodba, zanemarja vsebino 995. in 996. člena OZ, ki ureja t. i. notranjo in zunanjo družbo. Ker civilna družba nima pravne osebnosti, ne more pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravnem prometu in tudi ne more postati lastnica premoženja. Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam. Navedeno je v obravnavanem primeru storila toženka, ki se je v razmerju do tretjih zavezala kot izključna dolžnica po pogodbi o nakupu nepremičnine ter se tudi vknjižila kot izključna lastnica sporne nepremičnine. V notranjem razmerju s tožencem pa je zaradi skupnega namena pridobitve sporne nepremičnine sklenila dogovor, ki predstavlja pravni naslov za nastanek solastnine. Pravdni stranki sta takó soglašali, da bosta po razvezi tožnika od svoje soproge postala na v družbi pridobljenem premoženju solastnika vsak do polovice. Uporaba zakonske domneve iz 996. člena OZ v konkretnem primeru posledično ni potrebna.

12Pojasnjeno odgovarja tudi na očitke toženke o neupoštevanju določbe 1002. člena OZ o likvidaciji civilne družbe(3). Nastajanje solastnine na premoženju, ki se pridobiva v okviru civilne družbe in ki nujno lahko nastane zgolj pogodbeno, namreč utemeljuje tudi dajatveni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine v razmerju do toženke. S tem se premoženje, ki nastane v družbi, ne deli. Nastanek solastnine (in ne skupne lastnine) ter domneva enakih deležev je namreč predvidena že v zakonu. V skladu s 995. in 996. členom OZ pa ni omejitev, da bi se bili pravdni stranki že in primis skupaj zavezali do tretje osebe kot prodajalca sporne nepremičnine in posledično dosegli vpis solastnine že na podlagi takšnega skupnega zavezovalnega pravnega posla.

13Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 52. člena OZ o obličnosti pogodb. Pravilno je namreč razlogovalo, da za družbeno pogodbo posebna obličnost ni predpisana. Navedenega ne spreminja niti dejstvo, da je bil skupen namen družbe pravdnih strank ravno nakup oziroma pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Namenu predpisane obličnosti za posle, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremičnini (52. člen OZ), je bilo namreč zadoščeno že s pisnostjo pogodbe, ki jo je s tretjo osebo sklenila toženka kot nosilka pravic in obveznosti v zvezi s premoženjem v družbi v razmerju do tretjih.

14Zatrjevano dejstvo, da sta pravdni stranki s takšnim dogovorom zasledovali izognitev kogentnemu režimu skupnega premoženja zakoncev (tj. tožnika in njegove sedaj že bivše soproge), pa ne vpliva na veljavnost njunega dogovora. Ipso iure nastajanje skupnega premoženja med zakonci pomeni namreč, da sodi v skupno premoženje vse, kar sta zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze ne glede na to, kateri izmed njiju je sicer nominalni nosilec materialnopravnih upravičenj v razmerju do tretjih oseb.

15Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugotovitveni zahtevek in ugodilo prvemu podrednem zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine ter na plačilo 3.600,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve toženke zaradi prejema najemnine tudi za polovični delež nepremičnine.

16Glede na pojasnjeno neutemeljenost pritožbenih navedb ter ob odsotnosti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je torej višje sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17Glede na to, da pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, morata stroške v postopku s pritožbo kriti sami (154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

--------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.

Op. št. (3): Člen 1002 OZ z naslovom „Likividacija“ se glasi:

„(1) Če družba preneha, so dolžni družbeniki opraviti likvidacijo zlasti tako, da poravnajo obveznosti nasproti tretjim osebam, nadomestijo družbenikom stroške in izplačila, ki presegajo to, kar so dolžni s pogodbo, ostanek premoženja pa razdelijo med družbenike po enakih delih kot veljajo za prispevke; pogodba lahko določi drugačne dele.

(2) Če sredstva družbe ne zadostujejo za pokritje stroškov in obveznosti, morajo manjkajoči znesek pokriti družbeniki v razmerju, ki velja za njihove prispevke.“