1002. člen OZ

Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta (societete) ni pripravila ustreznega obračuna. V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zad

Toženec ni pravočasno podal morebitnega predloga za izločitev sodnice, kar bi lahko storil le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje. Če družba preneha, so družbeniki dolžni opraviti likvidacijo, ostanek premoženja se razdeli med družbenike po enakih delih, kot veljajo za prispevke.

Zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna, takšni pa so seveda lahko tudi vsi dogovori med družbeniki.

Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe. Nakazila, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe na račun tretje toženke, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nosilka projekta oziroma poslovodja, bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Prav tako ni nobenih ovir, da bi se ta nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. Poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene pa bi bila v nasprotju z družbeno pogodbo, vendar to ne bi pomenilo, da bi bili toženci tožnici dolžni nadomestiti tako porabljeni znesek, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v ča

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ). Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala. Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

Družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da s prispevki ali poslovanjem pridobljeno premoženje izročijo v družbo in ne zaveze na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico. V razmerju do tožnika ima toženka na podlagi sklenjene družbene pogodbe obveznost pridobljeno premoženje izročiti v družbo. Pridobitev premoženja v družbo je zato lahko le pravnoposlovne in ne izvirne narave. Glede na to, da gre za nepremičnino, pri kateri se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, mora toženka po določbi drugega 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za prehod premoženja v družbo izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na nepremičnini lahko vknjižila solastninska pravica družbenikov po deležih, kot so dogovorjeni z družbeno pogodbo. Tožnikov dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede na vsebino družbene pogodbe torej ne pomeni nič drugega, kot njegov obligacijski zahtevek proti drugemu družbeniku na izročitev premoženja v družbo. Čeprav gre na prvi pogled za prenos solastninske pravice na enega od dveh družbenikov, takšen vpis solast

V obravnavni zadevi sta stranki soglašali, da v družbo prispevata denarna sredstva s skupnim namenom nakupa sporne nepremičnine. Navedeno pa ustreza opredelitvi družbene pogodbe iz 990. člena OZ. Tolmačenje toženke, da skupni namen v obravnavni zadevi ni podan, ker dogovor, da toženka v prvi fazi postane izključna lastnica spornega stanovanja, šele v drugi fazi pa na tožnika prenese polovični solastniški delež, predstavlja predpogodbo, vsled katere v zakonsko določenem materialnem prekluzivnem roku ni bila sklenjena glavna pogodba, zanemarja vsebino 995. in 996. člena OZ, ki ureja t. i. notranjo in zunanjo družbo. Ker civilna družba nima pravne osebnosti, ne more pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravnem prometu in tudi ne more postati lastnica premoženja. Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam. Navedeno je v obravnavanem primeru storila toženka, ki se je v razmerju do tretjih zavezala kot izključna dolžnica po pogodbi o nakupu nepremičnine ter se tudi vknjižila kot izključna lastnica sporne nepremičnine. V notranjem razmerju s tožencem pa je zar