995. člen OZ

Pogodba o konzorciju v našem pravu ni zakonsko urejena (gre torej za inominatno pogodbo avtonomnega prava). Pravni redi pogodbo o konzorciju zato obravnavajo kot obliko družbene pogodbe, a to je le pravni okvir, ki ga je v vsakem konkretnem primeru treba napolniti s konkretno vsebino. Ker družba ni pravna oseba in kot taka ne more imeti pravic in obveznosti, se označba "v imenu družbe" nanaša le na zunanji videz, pravno pa so učinki takega nastopanja enaki kot pri nastopanju v imenu družbenikov. Ker se navedeni odstavek izrecno sklicuje na določbe OZ o zastopanju nasploh, v poštev pridejo določbe 69. do 79. člena OZ. Izmed številnih vprašanj odnosov med člani konzorcija je torej ključno imenovanje vodilnega konsorta. Vloga in pooblastila vodilnega konsorta, kot to vsebinsko opredeljuje vsaka konkretna konzorcijska pogodba, namreč pojasnjujejo, v kakšnem razmerju so člani konzorcija do tretjih oseb. To razmerje je odvisno od konkretnega primera, v prvi vrsti pa od tega, ali vodilni konsort nastopa proti tretjim osebam v imenu in za račun drugih konsortov ali samo kot njihov komisionar (788. člen OZ).

Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama. Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2

S kanonskim pravom določene omejitve zastopnika so bistvene za presojo obstoja pravnega razmerja med tožnico in tožencem, saj pomenijo temelj veljavnega zastopanja in so za zastopnika tožnice zavezujoče. Veljavnost pogodbe se zato presoja po določbah OZ, kanonsko pravo pa je treba upoštevati v okviru presoje upravičenja za zastopanje, ki pomeni nujno predpostavko za to, da bi izjave volje, ki jih v imenu zastopanega daje oziroma sprejema zastopnik, neposredno učinkovale za zastopanega. Ravnanje, s katerim tožnica zahteva plačilo obveznosti na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v bistveno enakih okoliščinah kot cesijska pogodba, ki ji je v škodo, zato njene veljavnosti ne priznava, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. člen OZ).

Opisana pogodba ima pravno naravo družbene pogodbe in ne predpogodbe, saj se stranke niso dogovorile, da bodo med seboj sklenile še kakšno pogodbo, poleg tega so v pogodbah o enotnem nastopanju dogovorjene že vse obveznosti in pravice pravdnih strank v zvezi z dogovorjenim skupnim namenom.

Družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da s prispevki ali poslovanjem pridobljeno premoženje izročijo v družbo in ne zaveze na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico. V razmerju do tožnika ima toženka na podlagi sklenjene družbene pogodbe obveznost pridobljeno premoženje izročiti v družbo. Pridobitev premoženja v družbo je zato lahko le pravnoposlovne in ne izvirne narave. Glede na to, da gre za nepremičnino, pri kateri se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, mora toženka po določbi drugega 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za prehod premoženja v družbo izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na nepremičnini lahko vknjižila solastninska pravica družbenikov po deležih, kot so dogovorjeni z družbeno pogodbo. Tožnikov dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede na vsebino družbene pogodbe torej ne pomeni nič drugega, kot njegov obligacijski zahtevek proti drugemu družbeniku na izročitev premoženja v družbo. Čeprav gre na prvi pogled za prenos solastninske pravice na enega od dveh družbenikov, takšen vpis solast

V obravnavni zadevi sta stranki soglašali, da v družbo prispevata denarna sredstva s skupnim namenom nakupa sporne nepremičnine. Navedeno pa ustreza opredelitvi družbene pogodbe iz 990. člena OZ. Tolmačenje toženke, da skupni namen v obravnavni zadevi ni podan, ker dogovor, da toženka v prvi fazi postane izključna lastnica spornega stanovanja, šele v drugi fazi pa na tožnika prenese polovični solastniški delež, predstavlja predpogodbo, vsled katere v zakonsko določenem materialnem prekluzivnem roku ni bila sklenjena glavna pogodba, zanemarja vsebino 995. in 996. člena OZ, ki ureja t. i. notranjo in zunanjo družbo. Ker civilna družba nima pravne osebnosti, ne more pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravnem prometu in tudi ne more postati lastnica premoženja. Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam. Navedeno je v obravnavanem primeru storila toženka, ki se je v razmerju do tretjih zavezala kot izključna dolžnica po pogodbi o nakupu nepremičnine ter se tudi vknjižila kot izključna lastnica sporne nepremičnine. V notranjem razmerju s tožencem pa je zar