VSC sodba Cp 580/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da se znesek „967,88 EUR“ nadomesti z zneskom „347,78 EUR“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Tožnica vtožuje plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20.9.2009 dalje do plačila in tožnici naložilo, da toženki povrne na 967,88 EUR odmerjene pravdne stroške, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

2Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje prvemu sodišču. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

5Po mnenju pritožbe obstoji nasprotje med sodbenimi razlogi ter nasprotje med obrazložitvijo sodbe in listinami v spisu. Sodišče je namreč pod točko 6 obrazložilo, da pri odločanju ni upoštevalo listine z dne 7.8.2004, ker je bila vložena prepozno, pod točko 4 pa, da je ta dokaz prebralo in dokazno ocenilo. Dokaz je bil izveden na naroku dne 11.10.2011, saj je povzet v dokaznem sklepu.

Izhajajoč iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje je obrazložitev prvega sodišča, da listine z dne 8.7.2004, katero je sicer v dokazne namene prebralo, ni upoštevalo, ker je bila vložena prepozno, povsem jasna in razumljiva. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zato ni podana, saj v sestavi sodbe ni napake, zaradi katere sodbe objektivno ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitek o nasprotju sodbe med obrazložitvijo in nekonkretiziranimi listinami v spisu pa je preveč posplošen, da bi bilo moč presoditi njegovo utemeljenost. Zato tudi očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

6Pritožba sicer pravilno trdi, da je tožnica že v tožbi v dokazne namene predlagala branje listine z dne 7.8.2004. Tožnica je namreč ta dokazni predlog stavila v dokaz svoje tožbene trditve, da je na dne 7.8.2004 vložila prošnjo za pospešitev obravnavanja. Vendar je v prvi pripravljalni vlogi, vloženi na dne 17.2.2011, tožnica to svojo tožbeno trditev popravila. Tako je navedla, „da je vložila več pospešitvenih sredstev“, in sicer prošnjo za urgentno obravnavo z dne 8.8.2003, na višje sodišče pa prošnjo za prednostno rešitev z dne 17.3.2006. Pojasnila je, da pospešitveno sredstvo ni bilo vloženo 7.8.2004, ampak 8.8.2003, da je pri datiranju pospešitvenega sredstva prišlo do napake, ker je tožnica založila kopijo vloge in je datum le-te postal razviden šele po prejemu fotokopije, za katero je naprosila Okrožno sodišče v Kopru. V pritožbi, vloženi na dne 5.12.2011, je tožnica navedla, da je vložila dve pospešitveni sredstvi, in sicer dne 7.8.2004 ter 8.8.2003, in da dejstvo, da je sodišče vlogo z dne 7.8.2004 obravnavalo kot pospešitveno sredstvo dokazuje tudi dopis Okrožnega sodišča v Kopru z dne 26.8.2004.

7S pojasnilom, da je pri datiranju pospešitvenega sredstva prišlo do napake, je tožnica svoje tožbene trditve popravila. Pritožbeni navedbi glede pospešitvenega sredstva z dne 7.8.2004 in dopisa sodišča z dne 26.8.2004 sta zato pritožbeni novoti, saj tožnica teh dveh dejstev predhodno ni navajala. Ker tožnica ni pojasnila vzrokov za zapoznelo navajanje novot, gre za nedovoljeni novoti, ki ju ni moč upoštevati. Zato se izkaže, da je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo listine z dne 7.8.2004. Dokazni predlog z branjem listine z dne 7.8.2004 je bil namreč po vložitvi prve pripravljalne vloge sam po sebi nesmiseln, saj kakšnega dejstva niti ni dokazoval (prvi odstavek 7. člena ZPP), potem, ko pa je bila v pritožbi stavljena trditev, pa je bil nedovoljen, ker je dokazoval nedovoljeno novoto (šesti odstavek 286. člena ZPP). Očitek, usmerjen v uveljavljanje kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato ni podan.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

8Sledeč tožničinim trditvam se je sodni postopek, kateremu tožnica očita prekomerno trajanje, pravnomočno končal 6.6.2007. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki se je pričel uporabljati 1.1.2007, v prvem odstavku 15. člena dovoljenost odškodninske tožbe pogojuje z zahtevo po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev. Potem, ko je pritožbeno sodišče v predmetni zadevi 23.8.2012 izdalo razveljavitveni sklep Cp 95/2012, se je sledeč sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)(1) tudi v slovenski sodni praksi(2) glede časa, v katerem bi morale stranke po začetku uporabe ZVPSBNO uveljavljati pravna sredstva po ZVPSBNO, ustalilo stališče, da pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni bilo treba uveljavljati le, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, torej v času, ko bi bil lahko po uveljavitvi ZVPSBNO in pred zaključkom prekomerno trajajočega postopka v celoti izpeljan postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi po ZVPSBNO.

9V predmetni zadevi se je postopek končal v več kot petih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO. Ker je zato presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožničinega zahtevka tako z materialnopravnega kot s procesno pravnega vidika v celoti podvržena določbam ZVPSBNO, se že ob odsotnosti trditev glede izčrpanja pospešitvenih sredstev po ZVPSBNO zavrnitev tožbenega zahtevka izkaže za pravilno. Tožnici je namreč škoda nastajala še v času, ko je bil ZVPSBNO, ki je v okviru pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja omogočil uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, že v uporabi in bi morala zato uporabiti s tem zakonom predpisana pospešitvena sredstva. Ker jih ni, materialnopravna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe ni izpolnjena. Povedano še drugače to pomeni, da je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi zahtevka pravilna že zato, ker tožnica ni niti zatrjevala, da je v postopku, ki se je pravnomočno končal več kot štiri mesece po začetku uporabe ZVPSBNO, uveljavljala katero od pospešitvenih pravnih sredstev, predpisanih z ZVPSBNO.

10Ob zgoraj pojasnjenem in ob dejstvu, da je bil prekomerno trajajoči postopek pravnomočno končan 6.6.2007, ko bi torej tožnica očitno mogla zadostiti zahtevi po predhodnem izčrpanju pospešitvenih sredstev po ZVPSBNO, izpodbijana materialnopravna presoja tožničinih vlog, vloženih pred pričetkom uporabe ZVPSBNO, niti ni odločilna.

11Tožnica odločitev o stroških izpodbija v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov odgovora na pritožbo v višini 480,00 EUR in odmero nagrade za postopek v višini 300,00 EUR.

12Stališče pritožbe, da toženki priznani stroški, nastali zaradi vložitve odgovora na pritožbo, za to pravdo niso bili potrebni, je pravilno. Pritožbeni odgovor toženke namreč ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožbene zadeve, zato tudi stroški, ki so nastali zaradi vložitve tega odgovora, niso bili potrebni (155. člen ZPP).

13V zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ima v tarifnem delu podpoglavje 4.8 naslov Postopki po določbah zakona, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V opombi 2.4.8 je pojasnjeno, da se nagrada, določena v tem poglavju, uporablja za vse vrste zadev v postopkih s pravnimi sredstvi3 po zakonu, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tudi če vsebinsko spadajo v 4. in 5. del Tarife (kazenski postopek in postopek o prekrških). V tarifni številki 3480 določena nagrada za postopek nastane v postopku nadzorstvene pritožbe in v postopku rokovnega predloga, pa tudi v postopku z zahtevo za pravično zadoščenje, kadar se to zagotovi z objavo sodbe ali pisno izjavo Državnega pravobranilstva. Po tarifni številki 3481 nagrada za postopek nastane v postopku z zahtevo za pravično zadoščenje, kadar se to zagotovi z izplačilom denarne odškodnine, pa tudi če se pravično zadoščenje zagotovi z izplačilom denarne odškodnine ter objavo sodbe ali pisno izjavo Državnega pravobranilstva, vendar potem nagrada po tarifni številki 3480 ne nastane. Po tarifni številki 3481 nagrada znaša 10% prisojenega zneska, vendar ne več kot 300 EUR.

14Ob gornjem se tako izkaže, da tarifna številka 3481 določa nagrado za postopek pri Državnem pravobranilstvu (19. člen ZVPSBNO), ne pa nagrade za postopek v primeru, ko stranka zoper Republiko Slovenijo vloži tožbo na povrnitev škode, nastale zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (20. in 21. člen ZVPSBNO)4. V slednjem primeru je nagrado za postopek potrebno odmeriti po tarifni številki 3100, katera določa nagrado za odvetnikove storitve, opravljene tekom pravdnega postopka glede na vrednost predmeta. V tarifni številki 3481 predpisani način določitve nagrade „od prisojenega zneska“ sam po sebi ne more napotovati na sklep, da se nagrada po tej tarifni številki določa tudi v primerih, ko je o denarni odškodnini odločilo sodišče. Takšna gramatikalna razlaga bi namreč pripeljala do nesmiselnega sklepa, po katerem v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka nagrade za odvetniške storitve sploh ne bi bilo moč odmeriti.

15Nagrada za postopek po tarifni številki 3100, upoštevaje vrednost predmeta 3.000,00 EUR, znaša 159,90 EUR. Tako je toženka upravičena do povrnitve zneska 347,78 EUR (= 159,90 EUR + neizpodbijanih 147,60 EUR + 20,28 EUR + 20,00 EUR).

16Pritožbeni razlogi so se izkazali za utemeljene glede odločitve o stroških. V tem delu je bilo potrebno pritožbi zaradi pravilne uporabe materialnega prava ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Ostali pritožbeni razlogi niso bili podani. Ker ni bila podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v preostalem pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

17Tožnica do povrnitve stroškov, ki so ji nastali s pritožbo, ni upravičena, saj je s pritožbo uspela le glede odločitve o stroških (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Prim. sodbe ESČP v zadevah Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05 z dne 22. 6. 2010, Mramor proti Sloveniji, št. 31391/05 z dne 18. 1. 2011, Simončič proti Sloveniji, št. 7351/04 z dne 18. 1. 2011, Maksimovič proti Sloveniji (št. 2), št. 31675/05 z dne 1. 2. 2011.

Op. št. (2): Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS II. Ips 181/2011, II Ips 341/2011, II Ips 374/2011 in II Ips 86/2012 z dne 27.9.2012 ter II DoR 223/2013 z dne 17.10.2013.

Op. št. (3): Po 3. členu ZVPSBNO so pravna sredstva nadzorstvena pritožba, rokovni predlog in zahteva za pravično zadoščenje. Po drugem odstavku 15. člena ZVPSBNO se pravično zadoščenje zagotovi: (1) z izplačilom denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; (2) s pisno izjavo Državnega pravobranilstva, da je bila stranki kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; (3) z objavo sodbe, da je bila stranki kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Op. št. (4): Stališče, da tarifna številka 3481 ureja le nagrado za postopke po določbah ZVPSBNO, ne pa za pravdni postopek, je zavzelo tudi ustavno sodišče v 22. točki obrazložitve odločbe U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.3.2010 (Uradni list RS, št. 30/2010 z dne 13.4.2010).